Jedro

Med dediči je sporno dejstvo o obstoju in vrednosti darila. V tem primeru pa so sodediči tisti, ki morajo dokazovati sporno dejstvo v zvezi z velikostjo dednega deleža ostalega dediča, saj s tem uveljavljajo zahtevek, naj se sodediču že prejeto darilo vračuna v dedni delež.

Ker se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni z ZD drugače določeno, sme na podlagi določbe prvega odstavka 337. člena ZPP pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (točka 1. izreka), dedinjo Z. C. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da oporoka zapustnika z dne 30. 8. 2006 ni veljavna (2. točka izreka) ter dedinje A. A., D. A. in V. A. Z. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da je sodedinja Z. C. s strani zapustnika prejela darilo v vrednosti 200.000,00 DEM (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 3. točko izreka sklepa so vložile pritožbo dedinje A. A., D. A. in V. A. Z.. V pritožbi navajajo, da so na zapuščinski obravnavi glede darila, ki ga je prejela dedinja Z. C. predlagale zaslišanje A. A., V. Z. A. in D. A.. Dedinje so torej za utemeljitev zatrjevanega dejstva predlagale dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Poleg tega so pritožnice naknadno našle še potrdilo z dne 28. 6. 1996, iz katerega nesporno izhaja, da je Z. C. s podpisom potrdila prejem 200.000,00 DEM od očeta in matere, A. B. in C.. Glede na navedeno menijo, da je izpodbijani sklep potrebno spremeniti tako, da se dedinjo Z. C. napoti na pravdo, da ni prejela darila, saj so njene navedbe manj verjetne.

3. Dedinja Z. C. je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni prejela 200.000,00 DEM ter tudi nikoli ni podpisala nobenega potrdila o prejemu kakršnegakoli denarja od svojega očeta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZPP pa sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

6. V konkretnem primeru so dedinje A. A., D. A. in V. A. Z. na zapuščinski obravnavi dne 4. 3. 2011 podale zahtevo, da se sodedinji Z. C. v njen dedni delež všteje darilo v višini 200.000,00 DEM. Dedinja Z. C. prejema darila ne priznava. Med dediči je torej sporno dejstvo o obstoju in vrednosti darila. V tem primeru pa so sodediči tisti, ki morajo dokazovati sporno dejstvo v zvezi z velikostjo dednega deleža ostalega dediča, saj s s tem uveljavljajo zahtevek, naj se sodediču že prejeto darilo vračuna v dedni delež. Sicer pa je v konkurenci listinsko dokazno nepodprtih trditev pritožnic, da je sodedinja Z. C. prejela darilo ter oporekanje prejema darila s strani dedinje Z. C., potrebno šteti za manj verjetno navedbo pritožnic, da je sodedinja prejela darilo v višini 200.000,00 DEM.

7. Glede na pritožbeno izvajanje o neizvedbi dokazov višje sodišče pojasnjuje, da nepravdno sodišče ne izvaja dokazov, saj se reševanje spornih dejanskih vprašanj omogoča v pravdnem postopku, na katerega so bili udeleženci zapuščinskega postopka tudi napoteni. Ker pa se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni z ZD drugače določeno (163. člen ZD), sme na podlagi določbe prvega odstavka 337. člena ZPP pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. S pritožbo so pritožnice predložile potrdilo z dne 28. 6. 1996, iz katerega naj bi izhajalo, da je Z. C. potrdila prejem 200.000,00 DEM od očeta in matere B. in C. A.. Pritožbeno sodišče bi navedeni dokaz lahko upoštevalo le v primeru, če bi pritožnice izkazale, da tega v postopku na prvi stopnji niso uveljavljale brez svoje krivde. Ker pa pritožnice v pritožbi ne zatrjujejo nobenih okoliščin, v katerih bi bila uveljavljana pritožbena novota dopustna, se navedeni dokaz kot nedovoljena pritožbena novota ne upošteva.

8. Z izpodbijanim sklepom je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 213. člena ZD, zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 163. členom ZD).