Jedro

Sama višina terjatve še ne vodi v zaključek, da se namerava tožena stranka izogibati izterjavi. S tem se pokaže, da višina terjatve sama po sebi ni odločilno dejstvo.

Pritožnica nima prav, da poseg v lastninsko pravico z omejitvijo razpolaganja sam po sebi še ni nedopusten. Kot dopusten se izkaže zgolj, če pretehta upnikov interes do učinkovitega sodnega varstva. Da obstoji potreba po zavarovanju upnikovega interesa, da bo njegova terjatev poplačana, s posegom v lastninsko pravico dolžnika, pa mora izkazati upnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo, s katerim bi toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev oziroma kakršnokoli razpolaganje z nepremičninami parc. št. 924/3 k.o. X, parc. št. 935/1 k.o. X, parc. št. 935/2 k.o. X, parc. št. 927/22 k.o. X, parc. št. 927/23 k.o. X, parc. št. 927/24 k.o. X, parc. št. 927/25 k.o. X, parc. št. 908/11 k.o. X, parc. št. 918/12 k.o. X do deleža 1/10, parc. št. 706/5 k.o. Y, parc. št. 707/12 k.o. Y, parc. št. 705/0 k.o. Y, parc. št. 707/9 k.o. Y., parc. št. 706/2 k.o. Y z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi in v primeru neupoštevanja prepovedi z izrekom denarne kazni.

2. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo sklepa v njeno korist oziroma podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve z obrazložitvijo, da je tožeča stranka sicer izkazala verjetnost terjatve v smislu določil 270. člena ZIZ (sodišče prve stopnje sicer pomotoma navaja 272. člen ZIZ). Ni pa izkazala za verjetno nobene od nadaljnjih zatrjevanih predpostavk: niti nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem (t.i. subjektivna nevarnost). Niti ni izkazala verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da subjektivna nevarnost ni izkazana ne glede na relativno visok znesek vtoževane terjatve. Sama višina terjatve še ne vodi v zaključek, da se namerava tožena stranka izogibati izterjavi. S tem se pokaže, da višina terjatve sama po sebi ni odločilno dejstvo. Očitana pomanjkljivost obrazložitve tako ni podana.

6. Pritožbene navedbe o blokadi oziroma zaprtju poslovnega računa tožene stranke so nedovoljena pritožbena novota, saj tožeča stranka ni izkazala, da teh navedb ni mogla brez svoje krivde podati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navedla je sicer, da ta okoliščina tedaj še ni bila izkazana, vendar je predložila izpis iz poslovnega imenika šele z dne 06. 09. 2011 (datum vložitve pritožbe), iz katerega pa ni razvidno, kdaj je do blokade oziroma zaprtja TRR-ja prišlo. Če je do tega prišlo pred izdajo prvostopnega sklepa, bi pritožnica to morala navesti in predložiti dokaz pravočasno ali pa izkazati, zakaj izpiska ni mogla pribaviti pravočasno. Če pa je do blokade oziroma zaprtja TRR-ja prišlo po izdaji izpodbijanega sklepa, na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj objektivne meje pravnomočnosti zajemajo dejansko stanje ob izdaji prvostopnega sklepa.

7. Glede pritožbenih navedb o neznatni škodi sodišče druge stopnje ugotavlja, da si pritožnica prihaja sama s seboj v nasprotje, zato ne morejo privesti do drugačnih zaključkov od ugotovitev prvostopnega sodišča. Čeprav je v zvezi z obstojem subjektivne nevarnosti navajala, da obstaja nevarnost odtujevanja nepremičnin, v zvezi z neznatno škodo trdi, da ni indicev, da bi tožena stranka nameravala razpolagati z nepremičninami, ker naj bi te bile hipotekarno obremenjene, tržne razmere pa neugodne. Tudi če bi to držalo, sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da omejitev razpolaganja ne more za lastnika pomeniti samo neznatne škode. Čeprav je nepremičnina obremenjena, tržne razmere za prodajo pa neugodne, ni mogoče toženi stranki vnaprej odreči interesa za nadaljnjo obremenitev, saj tožeča stranka ne trdi, da so nepremičnine zaradi že obstoječe hipoteke brez vrednosti. Nasprotno, za tožečo stranko naj bi predstavljale zavarovanje za poplačilo njene terjatve. Pritožnica nima prav, da poseg v lastninsko pravico z omejitvijo razpolaganja sam po sebi še ni nedopusten. Kot dopusten se izkaže zgolj, če pretehta upnikov interes do učinkovitega sodnega varstva. Da obstoji potreba po zavarovanju upnikovega interesa, da bo njegova terjatev poplačana, s posegom v lastninsko pravico dolžnika, pa mora izkazati upnik. Ker tožeči stranki to ni uspelo, se pokaže odločitev sodišča prve stopnje kot materialnopravno pravilna.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je zadoščeno tudi zahtevi po obrazloženosti prvostopnega sklepa, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev in je tako izpodbijani sklep obrazložen do te mere, da omogoča preizkus.

9. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).