Jedro

Tožeči stranki imata zaradi odpadle podlage iz pogodbe pravico do vračila tistega, kar sta dali po kupni pogodbi, to je vračilo kupnine, v povezavi s pobotom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in točka II. izreka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.031,51 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 589/2014 z dne 28. februarja 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečima plačati 25.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta tožeči stranki sklenili kupno pogodbo s pravnim prednikom sedanje tožene stranke S. G.. Takšna pogodba je bila sestavljena dne 30. 7. 2010, predmet pogodbe pa je v 1. členu opredeljen kot nepremičnina vpisana v z.k. vložek 934 k.o. Ž., par. št. ..., vinograd v izmeri 2.405 m2, medtem ko je v 3. členu določeno, da znaša sporazumno dogovorjena kupnina za nepremičnino iz 1. člena pogodbe 25.000,00 EUR. V 4. točki pa je ugotovljeno, da pogodbene stranke ugotavljajo, da sta kupca poravnala dogovorjeno kupnino za nepremičnino na dan podpisa pogodbe, pri čemer prodajalec potrjuje plačilo kupnine v celoti s podpisom na tej pogodbi. Takšen zaključek je potrjen tudi z izjavo, ki se nahaja pod A 7 v spisu. Ugotovilo pa je še, da so se pravdne stranke ustno dogovorile za kompenzacijo prodajne cene in da obseg del na vikendu takratnega prodajalca ni bil sporen. Tožena stranka ni obrazloženo nasprotovala trditvam o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve s strani tožeče stranke, zato je sodišče to dejstvo štelo za neprerekano, in je zaključilo, da tožena stranka v dodatnem roku, ki sta ji ga določili tožeči stranki, obveznosti ni izpolnila, zato je bila na podlagi prvega odstavka 104. člena ZOZ v z 105. členom OZ pogodba razvezana po samem zakonu. Tožeči stranki imata tako na podlagi 111. člena OZ zaradi odpadle podlage pravico do vračila tistega, kar sta dali po kupni pogodbi, to je vračilo kupnine v povezavi s pobotom. Kot posledica razveze pogodbe in obstoja obveznosti, ki izvira iz nje, je nastopila reparacijska obveznost tožene stranke, saj ni podlage, da prejemnik prejeto obdrži. Res gre za upoštevanje obogatitvenega načela, ki pa je glede na institut odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove tožeči stranki nista obšli in tožba zato tudi ni nesklepčna. Člen 434 OZ določa, da s smrtjo dolžnika ali upnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Ker kupna pogodba ni bila takšne narave in tekom pravde tudi ni bilo postavljenih takšnih trdite, zaveza S. G. kljub njegovi smrti ni prenehala in sta tožnika poziv na izpolnitev pogodbe v dodatnem roku utemeljeno naslovila na njegovega dediča, četudi na S. G., dotlej takšnega poziva nista naslovila. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti in o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper obsodilni del sodbe (točka I. in točka II. izreka) se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno zaključilo, da je G. sprejel dogovor o kupnini za nepremičnino v znesku 25.000,00 EUR, da je bila dogovorjena podjemna pogodba, da so dela po tej pogodbi bila s strani tožečih strank v celoti opravljena in da je med strankama bil dogovorjen pobot. Zmoten je zaključek sodišča, da je med tožnikoma in pokojnim G. bila dogovorjena podjemnika pogodba, ker je bila dogovorjena le s podjetjem, to je družbo K. d.o.o., saj je le-ta izdala predračun in tudi račun. Tako bi lahko bila aktivno legitimirana le družba K. d.o.o. Ta družba pa tudi ni izvedla vseh del oziroma iz izdanih računov ni mogoče zaključiti, kako je prišlo sodišče do zneska 25.000,00 EUR. Tožena stranka je vseskozi oporekala zahtevku tudi po višini. Vrednost oziroma višino zatrjevanih, oziroma opravljenih del bi sodišče moralo ugotavljati tudi iz dejstva, da se je izjava o sprejemu kupnine 25.000,00 EUR s strani G. izkazala za nepristno po njeni vsebini. Tožeča stranka ni dokazala da se je G. strinjal s prenosom dolga v znesku 18.332,90 EUR. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa ta stranka navaja, da ni res, da bi bila aktivno legitimirana družba K. d.o.o., saj je vse račune plačala D. K. družbi K. d.o.o. in to za pokojnega G.. Tožnika sta dokazala, da sta denar za plačilo na G. izdanih računov dala prav tožnika. G. je bil v pogodbenem odnosu ravno s tožnikom, kar izhaja iz številnih drugih dokazov, predvsem iz zaslišanja G. K., H. P. in obeh tožnikoma. Ne drži, da gre v danem primeru za dva ločena pravna posla, saj tožnika vtožujeta terjatev iz naslova vračila kupnine zaradi razveze kupoprodajne pogodbe, ne pa iz naslova plačila za opravljena dela po podjemni pogodbi, za kar se v pritožbenih izvajanjih neutemeljeno zavzema toženec. Tožnika sta morala dokazati, da je kupnina plačana. Pri tem je kupnino lahko plačal kdo tretji in ne tožnik. Da so bila dela na G. vikendu, ocenjena na 25.000,00 EUR v celoti izvedena in realizirana, pa G. nikoli ni trdil, da temu ni tako. Dogovor o kompenzaciji se je nanašal na celotno terjatev iz naslova opravljenega dela po podjemni pogodbi v višini 25.000,00 EUR in pokojni G. je tudi takšno izpolnitev prejel in to je izrecno tudi podpisal. Opredelitev sodišča, da je šlo za prevzem izpolnitev v skladu s 434. členom OZ tako ni v nasprotju z dejanskim stanjem. Predlaga, da se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi, ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 27. obrazložitve, pravilno citiralo materialno pravo, katerega je glede na vsebino sklenjene kupoprodajne pogodbe tudi pravilno uporabilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da člen 434 OZ določa, da s smrtjo dolžnika ali upnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti, katere od pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Ker kupna pogodba ni bila takšne narave, tekom pravde tudi ni bilo postavljenih takšnih trditev, zato zaveza S. G. kljub smrti ni prenehala in sta tožnika poziv na izpolnitev pogodbe v dodatnem roku utemeljeno naslovila na njegovega dediča, četudi na S. G., dotlej takšnega poziva nista naslovila. Tožnika sta tako izkazala negativni pogodbeni interes, da odstopita od sklenjene kupoprodajne pogodbe, do katere vsebine se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v točki 12. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni uspela izpodbiti veljavnosti tako sklenjene prodajne pogodbe z dne 30. 7. 2010. Predmet te pogodbe je bil opredeljen v 1. členu kot nepremičnina vpisana v z.k. vložek 934/0 k.o .... s parc. št.... v 3. členu pogodbe je določeno, da znaša sporazumno dogovorjena kupnina za nepremičnino iz 1. člena pogodbe 25.000,00 EUR. Kar pa je je najbolj pomembno za odločitev v tej zadevi pa je v točki 4. kjer je zapisano, da pogodbene stranke ugotavljajo, da sta kupca poravnala dogovorjeno kupnino za nepremičnino na dan podpisa pogodbe, pri čemer prodajalec potrjuje prejem plačila kupnine v celoti s podpisom na tej pogodbi. Te pogodbene določbe toženec ni uspel izpodbiti s svojimi navedbami tekom pravdnega postopka na prvi stopnji, kakor tudi ne s pritožbenimi navedbami, saj se v bistvu pretežni del pritožbe ukvarja z nepravilno legitimacijo tožeče stranke. Bistveno je, da je pravni prednik sedanjega toženca veljavno sklenil pogodbo, v njej je določeno in dogovorjeno v točki 4, da je prejel znesek 25.000,00 EUR, s tem je pogodba dobila vse bistvene sestavine prodajne pogodbe, katera bi v nadaljevanju morala biti izpolnjena v takšni vsebini. Ker pa pravni naslednik pokojnega G. pogodbe ni hotel izpolniti kljub pozivom, sta zato tožeči stranki pravilno odstopili od pogodbe in zato zahtevata vračilo kupnine, za katero je pokojni G. potrdil, da jo je sprejel v celoti. Ker je tako pokojni G. pravno veljavno sklenil kupoprodajno pogodbo in v pogodbi izrecno priznal, da je dobil celotno kupnino plačano, se tožena stranka sedaj v pritožbi ne more sklicevati na to, da G. ni dobil celotnega plačila 25.000,00 EUR na račun izvedenih del, na podlagi podjemne pogodbe in kasneje na podlagi kompenzacije.

6. Kot obrazloženo zgoraj je bistveno za to zadevo, da je pogodba bila veljavno sklenjena, za veljavni predmet pogodbe, za dogovorjeno in tudi plačano kupnino in da sta tožeči stranki odstopili od pogodbe, s tem sta izkazali negativni pogodbeni interes in jima je zato toženec dolžan povrniti tisto, kar je njegov pravni prednik obdržal kot kupnino (prvi odstavek 239. člena OZ, 111. člen OZ).

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje vsebine prodajne pogodbe, njeno neizpolnitev in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno v točki 27. obrazložitve uporabilo tam navedeno materialno pravo. Posledično je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, kot jih je priglasil pooblaščenec tožeče stranke in sicer za nagrado za postopek po tar. št. 3210 OT v znesku 712,00 EUR za povišek za zastopanje teh strank po tarifi 1200 Odvetniške tarife, kar vse skupaj, % DDV znaša 1.031,51 EUR, in te stroške mora plačati tožena stranka tožeči, na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi člena 154 in 165 ZPP.