Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zmotno je revizijsko stališče, da naj bi po obstoječi sodni praksi tožniku pripadalo za 1% zmanjšanja življenjskih aktivnosti 150.000,00 SIT odškodnine. Tako stališče teži k tarifiranju odškodnin, torej k prisoji enakih odškodnin za enake primere. Eno od temeljnih spoznanj pri uporabi pravnega standarda pravične denarne odškodnine pa je, da ni dveh enakih nepremoženjskih škod. Zato je potrebno pri odločanju o odškodnini v vsakem posameznem primeru posebej škodo konkretizirati in individualizirati, odškodnino pa vpeti v širše družbene okvire, torej upoštevati medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Tarifiranje odškodnin bi torej bilo v nasprotju z že poudarjenimi načeli in merili iz 200. člena ZOR.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je tožniku za v prometni nesreči dne 25.2.1994 prizadejano telesno poškodbo prisodilo od zahtevanih 3,800.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti 1,500.000,00 SIT, od zahtevanih 700.000,00 SIT odškodnine za strah 450.000,00 SIT in od zahtevanih 4,700.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 4,200.000,00 SIT. Skupno je tako tožniku prisodilo 6,150.000,00 SIT odškodnine in jo naložilo v plačilo toženi stranki, pri kateri je imel svojo odgovornost obvezno zavarovano povzročitelj nesreče, presežno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo in celotno zahtevano odškodnino za izgubo na dohodku pa je zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti znižalo na 3,000.000,00 SIT, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni, v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo še o pritožbenih stroških.
Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se odškodnina ustrezno zviša. Revizija opozarja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star le 25 let in ga bodo trajne posledice prizadevale še dolgo vrsto let, da je bilo zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenjeno s 30%, da je bil tudi razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami, da ni sposoben za dela, ki zahtevajo pripognjeno držo glave, neenakomerne premike hrbtenice in dvigovanje in prenašanje bremen nad višino rame oziroma glave. Poleg omejitev, ki jih bo moral prenašati do konca življenja, bo moral vlagati tudi več truda za dosego delovnih rezultatov. Sodišče druge stopnje se je po mnenju revizije z opredelitvijo o "psihofizičnih spremembah" spustilo v domeno medicinske stroke. Po obstoječi sodni praksi bi tožnik moral za 1% zmanjšanja življenjskih aktivnosti dobiti 150.000,00 SIT odškodnine.
Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Odločilne dejanske ugotovitve, kot sta jih v tej pravdni zadevi ugotovili nižji sodišči in na katere je glede na tretji odstavek 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče, so naslednje: Tožnik je v prometni nesreči 25.2.1994 utrpel močnejši zvin vratnega dela hrbtenice po nihajni poškodbi. Zaradi obstoječih telesnih bolečin tudi po končanem primarnem zdravljenju so opravili dodatne specialistične preiskave in potrdili še popoškodbeno prizadetost vratnih korenin C VIII, obojestransko, še posebej desno in diskoligamentarno nestabilnost med IV. in V. vratnim vretencem.
Zaradi zadobljene poškodbe je v času zdravljenja trpel telesne bolečine različne intenzivnosti in trajanja, ki so, prikazano v strnjenem obdobju, trajale približno 13 mesecev, ob določenih pogojih obremenitve vratne hrbtenice pa se telesne bolečine pojavljajo še sedaj in se bodo tudi v bodoče. Trpel je še popoškodbeni glavobol v približnem trajanju treh mesecev. Prestal je številne nevšečnosti: dvakratno hospitalizacijo, šesttedensko stalno nošnjo Schanzove ovratnice, občasno pa 4 mesece, večkratno fizikalno terapijo, številne kontrolne preglede, več rentgenskih slikanj in dodatne komplicirane specialistične preiskave. V bolniškem staležu je bil štiri mesece. Za tako ugotovljeni obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku 1,500.000,00 SIT odškodnine, kar tudi po materialnopravni presoji sodišča druge stopnje predstavlja pravično denarno odškodnino.
Za intenziven primarni strah v času same nesreče in za sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je v prvem obdobju trajal 3 mesece, ter ponoven sekundarni 6 mesecev trajajoči strah (do katerega je prišlo zaradi nadaljujočih se telesnih bolečin po končanem primarnem zdravljenju in dodatnih dolgotrajnejših in kompliciranih specialističnih preiskav) je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 450.000,00 SIT odškodnine, pritožbeno sodišče pa je tako prisojo kot materialnopravno pravilno potrdilo.
Pri tožniku je zaradi obravnavane poškodbe prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se kaže v srednje močni omejeni gibljivosti vratne hrbtenice, obremenilni bolečnosti in oslabelosti moči desnice ter kroničnem draženju živčevja obeh rok, posebno desnice. Te objektivno izkazane posledice so pri tožniku konkretizirane in individualizirane z ugotovitvami, da je oviran pri vseh delih, kjer mora dalj časa držati vrat v prisilni drži, da ne zmore težjih fizičnih del, kjer je potrebno dvigovanje in prenešanje težjih bremen in tudi ne del, kjer je potreben močan stisk ali oprijem predmetov z desnico. Prav iz tega razloga je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije in premeščen na lažje delovno mesto. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 25 let in je opravljal delo grafičarja. Opustiti je moral rekreativne športne aktivnosti, s katerimi se je do takrat ukvarjal (po njegovi izjavi pri izvedencu se je ukvarjal s košarko in nogometom - 5. stran izvedeniškega mnenja), pa tudi nekatere družabne aktivnosti, kot so plesi in izleti. Izvedenec je zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenil s 30%. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo tudi, da zaradi navedenih omejitev trpi in bo trpel duševne bolečine. Za tako ugotovljeni obseg škode mu je prisodilo 4,200.000,00 SIT odškodnine, ki jo je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke znižalo na znesek 3,000.000,00 SIT.
Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za vse tri navedene oblike nepremoženjske škode je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 99/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je tako posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da prej povzete dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč utemeljujejo tako prisojo odškodnine za vse tri oblike tožnikove nepremoženjske škode, kot jo je opravilo sodišče druge stopnje. Vse odločilne dejanske okoliščine so bile pravilno in primerno upoštevane, med njimi tudi okoliščine, ki jih tožnik poudarja v reviziji, torej njegova mladost in vlaganje povečanega truda za doseganje željenih delovnih rezultatov. Neutemeljen je revizijski očitek sodišču druge stopnje, da naj bi se z uporabo izraza o psihofizičnih spremembah spustilo na področje medicinske stroke. Ne gre za poseben strokovni izraz, katerega vsebina naj bi bila opredeljiva le s pomočjo izvedenca, temveč za drug izraz za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Zmotno je tudi revizijsko stališče, da naj bi po obstoječi sodni praksi tožniku pripadalo za 1% zmanjšanja življenjskih aktivnosti 150.000,00 SIT odškodnine. Tako stališče teži k tarifiranju odškodnin, torej k prisoji enakih odškodnin za enake primere. Eno od temeljnih spoznanj pri uporabi pravnega standarda pravične denarne odškodnine pa je, da ni dveh enakih nepremoženjskih škod. Zato je potrebno pri odločanju o odškodnini v vsakem posameznem primeru posebej škodo konkretizirati in individualizirati, odškodnino pa vpeti v širše družbene okvire, torej upoštevati medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Tarifiranje odškodnin bi torej bilo v nasprotju z že poudarjenimi načeli in merili iz 200. člena ZOR.
V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje opravilo potrebno individualizacijo in konkretizacijo škode, sodišče druge stopnje pa je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti primerno znižalo, in sicer predvsem zaradi odstopanja na prvi stopnji prisojene odškodnine navzgor, zaradi česar je bila potrebna ustrezna umestitev prisoje med tožnikovemu podobne (ne pa enake) in primerljive škodne primere ter zanje prisojene odškodnine.
Po vsem obrazloženem revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili navedene zakonske določbe pri prisoji odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah, sodišče druge stopnje pa pri znižanju odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti.
Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo tožnikovo revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.