Jedro

Tožena stranka za nesrečo pri delu ni krivdno odgovorna, nesreča je nastala zaradi nepazljivosti tožnika, ki se je udaril ob kovinski podstavek za paleto. Toženi stranki ni mogoče očitati, da ni poskrbela za varno delo, tožniku je zagotovila varne pogoje dela, paleto pa si je postavil na delovno mesto sam, tako kot mu je ustrezalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino v znesku 4.520,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 4.500,00 EUR tečejo od 28. 1. 2008 dalje do plačila, od zneska 20,86 EUR pa od 19. 5. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.200,50 EUR, v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo, svoje stroške postopka pa tožeča stranka nosi sama.

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh treh razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen zakonit postopek (pravilno: v novo sojenje). Navaja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ugotavljalo, koliko časa in zakaj je bila paleta pomaknjena bliže h komandnemu pultu in tudi ne, če so imeli delavci kakšna navodila v zvezi z urejanjem delovnega okolja, kar je sodišču prve stopnje naložilo pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi tožene stranke zoper prvotno prvostopenjsko sodbo, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke. Tožena stranka je šele po tožnikovi nezgodi označila, kje morajo stati palete, iz česar jasno izhaja, da je bil v času delovne nezgode delovni proces neustrezno organiziran, saj delavci niso imeli nobenih navodil. Nameščanje palet je bilo prepuščeno delavcem samim, čeprav bi moral delodajalec poskrbeti, da bi bilo delo varno organizirano. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi priče M.P., da je odmik med 30 in 50 cm, kar je povsem neživljenjsko, saj je 30 cm razdalja, na kateri človek ne more varno hoditi, ne da bi zadel ob štrleče dele palet, še zlasti ne, če mora pri tem hiteti da doseže normo in v obeh rokah nosi breme. Tako je podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj iz Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih jasno izhaja, da so poti za gibanje delavcev označene z rumeno črto in je minimalna širina 0,70 m, tega pa tožena stranka ni izpolnila in tako opustila dolžnostno ravnanje. Tako je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa se je na to kršitev sklicevala le pavšalno. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

O zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je tožbenemu zahtevku s sodbo opr. št. Pd 20/2008 z dne 16. 4. 2009 delno ugodilo in tožniku iz naslova odškodnine prisodilo znesek 2.820,86 EUR z obrestmi. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da je kovinski podstavek za paleto, na katerem se je poškodoval tožnik, nevarna stvar, sodišče prve stopnje pa se v razlogih sodbe tudi ni ukvarjalo s vprašanjem morebitne krivdne odgovornosti tožene stranke. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen, saj tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nezgode na delu, ko se je poškodoval na kovinskem podstavku za paleto, ni niti objektivno niti krivdno odgovorna.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku, ni objektivno odgovorna. V našem pravnem sistemu je pravilo subjektivna ali krivdna odškodninska odgovornost, objektivna ali vzročna odškodninska odgovornost pa je le izjema, saj velja le takrat, kadar je v zakonu to posebej določeno. OZ v 131. členu določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V 149. členu določa domnevo vzročnosti, po kateri se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, domneva, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti. V 150. členu je določeno, da je odgovorna oseba imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Zakon pojma nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti ne opredeljuje. Gre za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Osnovno izhodišče je, da je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar ali dejavnost in mora odstopati od drugih stvari ali dejavnosti zaradi večje izpostavljenosti nastanku škode. Torej je nevarna stvar ali dejavnost tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa postane nevarna šele glede na okoliščine konkretnega primera. Objektivna odgovornost namreč ni bila uzakonjena zaradi običajnih stvari in nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, ampak zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati. Pri presoji ali gre za nevarno stvar je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, da torej obstoji povečana nevarnost, t.j. nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri normalnem teku dogodka moč pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Kovinski podstavek za paleto in njegov kovinski tečaj nista nevarna stvar, niti sama po sebi, niti na način kot sta bila uporabljena, saj ne obstaja neobičajno velika možnost, da bi se tožnik ob normalnem poteku dela lahko vanj zadel in se poškodoval. Delo kot ga je opravljal tožnik na dan poškodbe, pa tudi ni nevarno delo.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno ugotovilo, da tožena stranka tudi ni krivdno odgovorna. Na podlagi izpovedi prič R.G., M.P. in V.J. je sodišče prve stopnje zaključilo, da so si delavci lahko sami ob pomoči viličarja postavili paleto na delovno mesto tako kot jim je ustrezalo, vendar so bili osebni prehodi vedno dovolj široki in sicer med 30 in 50 cm. Po izpovedi priče M.P. pa delavec niti ne potrebuje takšnega odmika, saj se po tem, ko zgrabi z obema rokama klobaso lamel, ki jih pred tem postavi pokonci na delovno mizo in zakrivi žico, le obrne proti paleti in jih odloži na paleto, pri tem pa ne pride do fizičnega stika s tečajem na kovinskem podstavku palete. Tožnik je imel kritičnega dne v bližini svojega delovnega mesta le eno samo paleto, saj je delal na stiskalnici, na kateri se pretežno izdeluje enoredno orodje. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni poskrbela za varno delovno okolje in varne pogoje dela. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo določil Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj.), ki zahteva od delodajalcev, da označi poti za gibanje delavcev in da mora biti minimalna širina najmanj 0,70 m. V 3. odstavku 54. člena tega pravilnika je določeno, da morajo biti prometne poti označene z vidnimi črtami rumene ali bele barve, širokimi najmanj 50 mm oziroma s kovinskimi na nivoju poda vsajenimi ploščicami enake velikosti. Tako pravilnik predvideva oznako prometnih poti, v konkretnem primeru pa je šlo za ureditev delovnega mesta in ne za prometno pot. Glede ureditve delovnega mesta pa ta isti pravilnik v 4. odstavku istega člena določa, da mora biti delavcem na delovnem mestu pri vzdrževanju in čiščenju delovne opreme omogočen dostop do takšne opreme z vseh strani in mora v ta namen delodajalec zagotoviti varne prehode širine najmanj 0,70 m. To določilo se nanaša na čiščenje in vzdrževanje delovne opreme, torej stiskalnice, in dostopa do nje zaradi vzdrževanja in čiščenja, ne pa palet, ki jih tožena stranka, kot izhaja iz dokaznega postopka, sproti odvaža. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni prišlo do prepovedane opustitve dolžnega ravnanja s strani tožene stranke in je tožniku nastala škoda zaradi njegove nepazljivosti oziroma nerodnosti, torej iz vzroka, ki je v njegovi lastni sferi in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo v celoti.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).