Jedro

Za prisojo odškodninske rente je bistveno le to, kolikšen del dohodka je pokojni oče dajal svojemu otroku za njegove potrebe. Ni pomemben znesek, ki bi ustrezal otrokovim povprečnim potrebam.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

2. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se razveljavita sodba in sklep sodišča prve stopnje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati 72.000,00 SIT ter plačevati mesečno rento po 6.000,00 SIT od vložitve tožbe dalje do njegove preskrbljenosti in pravdne stroške, vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 36.330,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti sodbi in sklepu se je pritožila tožeča stranka, proti sklepu o stroških v navedeni sodbi pa se je pritožila tožena stranka.

Tožena stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da je v odgovoru na tožbo zahtevala povrnitev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odmere stroškov dalje do plačila, torej od 2.4.1993 dalje, kar je sodišče očitno prezrlo, zato naj izda sodišče glede tega popravni sklep. Dalje poudarja, da znaša vrednost spora v tej zadevi 432.000,00 SIT, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje po predloženem stroškovniku odmeriti pravdne stroške tožene stranke na skupno 73.440,00 SIT in jih naložiti v plačilo tožeči stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1993 dalje do plačila. Zato predlaga, naj sodišče druge stopnje tako spremeni izrek o pravdnih stroških.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, ter naj tožnika tudi oprosti plačila sodnih taks, ali pa naj podrejeno sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da tožniku ni znano, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpovedi prič, ki jih je predlagal, pristranske in dvomljive glede premoženjskih razmerij v družini, saj je predlagal ljudi, ki poznajo razmere v družini pred smrtjo njegovega očeta in po njegovi smrti.

Sodišče je napačno interpretiralo izpoved zakonite zastopnice mladoletnega tožnika ter priče S. L. in poudarja, da je ob osebnih dohodkih, ki jih prejema večina Slovencev, "siva ekonomija" tista, ki jih drži pokonci in omogoča marsikateri priboljšek, ki si ga sicer ob rednih prejemkih ne bi mogli privoščiti. Sprto z logiko je razlogovanje sodišča, da pokojni oče ni imel izjemnih dohodkov, ker v več letih ni dokončal prizidka ter je imel le povprečen avtomobil. Pokojni oče namreč ni spadal med ljudi, ki bi hoteli navzven pokazati svoj standard z nakupi boljših avtomobilov. Priče pa so izpovedale o visokem standardu v pritožnikovi družini, ki se je izkazoval v nakupu stereo opreme, kolesa, dopustih, rednih tedenskih obiskih nogometnih tekem v Ljubljani in podobno. Po izračunu sodišča bi znašal povprečni mesečni zaslužek pokojnega očeta iz popoldanske dejavnosti v letu 1992 približno 23.000,00 SIT mesečno, povprečni neto osebni dohodek brez upoštevanja regresa za delavca T. v podjetju L. pa v obdobju od oktobra 1991 do septembra 1992 18.744,00 SIT. Zato ni jasno, od kod zaključek sodišča prve stopnje, da predvideni popoldanski zaslužek pokojnega ne bi znašal v letu 1992 še en osebni dohodek, in ko je v navedenem obdobju znašala pritožnikova družinska pokojnina povprečno 6.805,00 SIT. Dalje pritožba poudarja, da izračun neto osebnega dohodka ne zajema regresa, čeprav je bila v letu 1992 glede na knjigovodske predpise praksa podjetij taka, da so del dohodkov skrili v regres, ker od njega ni bilo treba odvajati prispevkov. Tega pa se je poslužilo tudi Podjetje L. in je zato izplačevalo delavcem del osebnega dohodka kot regres v obdobju od junija 1992 do vključno novembra 1992. Zato bi bilo treba v redne prejemke pokojnega očeta mladoletnega tožnika vštevati tudi neto regres za vse mesece, za katere je bil izplačan. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je k družinski pokojnini prištelo še varstveni dodatek. Tožnik graja tudi odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za oprostitev plačila taks, saj družinska pokojnina, ki jo prejema, ni tak znaten mesečni vir prihodkov, ki bi narekoval takšno odločitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je v celoti utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom z dne 11.6.1993 (list. št. 47) opr. št. P 151/92-32 popravilo očitno napako v izreku o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki odmerjene pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Pri tem pa je utemeljeno poudarilo, da znaša vrednost spornega predmeta v tej pravdni zadevi 150.000,00 SIT, kot jo je opredelila tožeča stranka na naroku 5.1.1993 (list. št. 15). Od navedene vrednosti pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo potrebne pravdne stroške tožene stranke v skladu z veljavno Tarifo o odvetniških storitvah. Zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke proti sklepu o stroških zavrniti kot neutemeljeno.

Pač pa je sodišče druge stopnje ugotovilo ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi tožeče stranke, da so podani zatrjevani pritožbeni razlogi. Predvsem pritožba utemeljeno poudarja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, iz katerih je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika, deloma pa so si razlogi med seboj v nasprotju, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, zaradi česar je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje sicer ne dvomi, da bi pokojni oče mladoletnega tožnika J. L. dosegal dohodek z dopolnilno dejavnostjo, vendar je zaključilo, da so zakonita zastopnica mladoletnega tožnika in zaslišane priče pretiravale glede višine tovrstnih prejemkov, zlati ko se je pok. J. L. bal, da bi zaradi dopolnilne dejavnosti izgubil svojo redno zaposlitev. Hkrati pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi pokojni J. L. lahko zaslužil v letu 1992 mesečno povprečno 23.000,00 SIT, medtem ko bi znašal njegov redni osebni dohodek le 18.495,00 SIT, kot utemeljeno opozarja pritožba. Ob takem stanju, in ob vsem, kar so izpovedale zaslišane priče, pa ima sodišče druge stopnje resne pomisleke glede prvilnosti zaključka in dvoma sodišča prve stopnje o tem, ali bi preživljalec lahko mladoletnemu tožniku ob svojih dohodkih iz redne in izredne dejavnosti nudil več, kot pa mladoletni tožnik prejema že iz naslova družinske pokojnine.

Odškodninska renta zajema povračilo škode, ki jo je pretrpel tožnik zaradi izgubljenega preživljanja vsled smrti očeta - pokojnega J. L. To pravilo je uzakonjeno v 1. odst. 194. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Za prisojo odškodninske rente je bistveno le to, kolikšen del dohodka je pokojni dajal svojemu otroku za njegove potrebe.

Njegov prispevek bi bil lahko tudi višji, kot so znašale povprečne potrebe otroka določene starosti, lahko pa bi bil tudi manjši. Da bi bilo mogoče pravilno odločiti o tožnikovem zahtevku, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vse dohodke pokojnega J. L. in zneske, ki bi jih lahko izdvajal in ki jih je dejansko izdvajal za preživljanje tožnika, potem ko je kril svoje lastne potrebe. V tej smeri pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na navedena načela je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer pravilno opozorilo, vendar se jih ni dosledno držalo ob odločanju o zahtevku.

Pritožba pa nima prav, kolikor graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je k družinski pokojnini, ki jo prejema pritožnik, prištelo še varstveni dodatek. Pogoj denane rente, ki je oblika reparacije škode, je namreč ta, da oškodovanec škodo sploh trpi.

Sodišče prve stopnje bo moralo zato v dopolnjenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti ter preveriti pritožbene trditve. V ta namen naj ponovno zasliši zakonito zastopnico mladoletnega tožnika o zgoraj navedenih odločilnih dejstvih. Šele potem, ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri in znova skrbno ocenilo vse izvedene dokaze, bo lahko pravilno odločilo o tožnikovem zahtevku. Pri tem pa bo moralo znova odločiti tudi o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (1. odt. 173. čl. ZPP), saj po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni lastnik kakih nepremičnin, tožeča stranka pa v pritožbi smiselno poudarja, da tožnik ne bi zmogel plačila taks brez škode za preživljanje. Zato naj sodišče tudi v tej smeri zakonito zastopnico mladoletnega tožnika dodatno zasliši. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek o stroških pritožbenea postopka temelji na določilu čl. 166/3 ZPP.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).