Jedro

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa, kar je imelo za posledico neutemeljeno zavrnitev zahtevka za leti 2018 in 2019. Raziskovanje delovnega časa v navedeni smeri, kar pa ni relevantno dejansko vprašanje, je imelo za posledico napačno zavrnitev zahtevka za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019. Zahtevek tožnika je namreč tudi v tem delu utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v IV. točki izreka tako, da se glasi: „Toženka je dolžna v roku 8 dni tožnika za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019 prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika.

Toženka je dolžna v roku 8 dni: - za mesec januar 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 98,33 EUR; - za mesec februar 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 86,09 EUR; - za mesec marec 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 101,25 EUR; - za mesec april 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 104,72 EUR; - za mesec maj 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 99,20 EUR; - za mesec junij 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 99,43 EUR; - za mesec julij 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 99,11 EUR; - za mesec avgust 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 104,34 EUR; - za mesec september 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 86,60 EUR; - za mesec oktober 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 100,97 EUR; - za mesec november 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 94,71 EUR; - za mesec december 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 95,84 EUR, - za mesec januar 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 105,11 EUR; - za mesec februar 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 96,09 EUR; - za mesec marec 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 97,72 EUR; - za mesec april 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 100,05 EUR; - za mesec maj 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 108,80 EUR.“ - v VI. točki izreka tako, da se glasi: „Toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 735,66 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 210,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, naj tožnika za čas od 1. 5. 2014 do 31. 7. 2017 (razen za čas od 21. 7. 2014 do 14. 8. 2014 in od 17. 8. 2015 do 31. 8. 2015) prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku na njegov račun pri Kapitalski družbi vplača mesečne prispevke za poklicno zavarovanje v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, in sicer za obdobje od maja 2014 do decembra 2017 (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za prijavo v poklicno zavarovanje in sklenitev pogodbe o poklicnem zavarovanju tožnika oziroma vključitev v nov pokojninski načrt za tožnika za čas od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2014 ter vplačilo prispevkov za poklicno zavarovanje na račun tožnika pri Kapitalski družbi v vtoževanih mesečnih višinah za obdobje od januarja 2013 do aprila 2014 (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za prijavo v poklicno zavarovanje in sklenitev pogodbe o poklicnem zavarovanju tožnika oziroma vključitev v nov pokojninski načrt za tožnika za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019 ter vplačilo prispevkov za poklicno zavarovanje na račun tožnika pri Kapitalski družbi v vtoževanih mesečnih višinah za obdobje od januarja 2018 do maja 2019 (IV. točka izreka). Odločilo je še, da se ne dopusti razširitev tožbe (V. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v III. in IV. točki izreka ter zoper del VI. točke izreka, da sam krije svoje stroške postopka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Ne strinja se, da so zastarane terjatve, starejše od 5 let pred vložitvijo tožbe. Narava poklicnega zavarovanja je pogodbena, obveznost plačila premije pa nastopi šele z vzpostavitvijo tristranega razmerja med delodajalcem, Kapitalsko družbo (KAD) in delavci. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U‑I-248/10 in sodbo pritožbenega sodišča Pdp 353/2017. Navaja, da je bil ves čas trajanja delovnega razmerja do prejema informativnega potrdila z dne 10. 4. 2019 prepričan, da toženka svoje obveznosti do njega v zvezi s poklicnim zavarovanjem izpolnjuje, saj je izpolnjeval vse pogoje za vključitev. Uveljavlja, da je napačna tudi odločitev za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019, češ da ni dosegel 80 % delovnega časa, ki ga mora delavec prebiti na delu.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. in II. točki izreka ter zoper del VI. točke izreka, da sama krije svoje stroške postopka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je nepravilen, nejasen in pomanjkljiv zaključek sodišča, da je tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Pogodba o poklicnem zavarovanju se ne sklepa za vsakega delavca posebej, ampak delodajalec s pogodbo pristopi k Pokojninskemu načrtu, ki ga izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS (Sklad), čigar upravljalec je KAD. Čeprav je bila pogodba s KAD že sklenjena, je toženki naložilo, naj s KAD sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje. Zato je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in v nasprotju z listinami v spisu. Naložena prijava v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD je v nasprotju s trditvami pravdnih strank in listinami v spisu. Iz informativnega potrdila vključenosti v poklicno zavarovanje za tožnika z dne 10. 4. 2019 izhaja, da je tožnik že vključen v Sklad. Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe, da je toženka za tožnika že plačevala prispevke. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je bilo urejeno kot pogodbeno razmerje med KAD in delodajalcem, pravna podlaga za plačilo prispevkov je tako pogodbena. Zato se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U‑I-248/10. Sodišče je zaradi nedelovanja sistema v praksi tožniku podelilo aktivno legitimacijo in se pri tem napačno sklicevalo na 23. člen Ustave RS. V pogodbenem razmerju sta delodajalec in KAD, zato je ta aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za plačilo prispevkov zoper delodajalca. Do tega ugovora se sodišče ni opredelilo. Delodajalec lahko v tovrstnem sporu dokazuje, da voznik avtobusa zakonskih pogojev za poklicno zavarovanje ne izpolnjuje. Vozniki avtobusov niso ves svoj delovni čas izpostavljeni škodljivim vplivom, ampak le, ko dejansko vozijo. ZPIZ je upošteval pogoj prevoženih kilometrov pri voznikih avtobusov. Sodišče bi moralo imenovati izvedenca prometne stroke za ugotavljanje, ali je delovno mesto voznika avtobusa še takšno delovno mesto, na katerem se opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela. Pogoji dela so se namreč bistveno spremenili, zdravstvena tveganja niso več podana, zato je predlagala izvedbo določenih dokazov, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja 80 % delovnega časa bi se moralo upoštevati le čas vožnje.

4. Obe stranki sta v odgovorih na pritožbo predlagali njuno zavrnitev.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve, ki se nanaša na čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019. 7. Tožnik je bil pri toženki (in njenih pravnih prednikih) od 1. 3. 2000 dalje zaposlen kot voznik avtobusa. Toženka mu je pravico do poklicnega zavarovanja priznavala in zanj plačevala prispevke pri KAD do 1. 1. 2013, ko je s tem prenehala. Zato je nadaljnje obdobje (do 31. 5. 2019) predmet tega spora. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku v pretežnem delu pravilno ugodilo, v manjšem delu je zahtevek iz razloga zastaranja pravilno zavrnilo, napačno pa je zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na leto 2018 in 2019, češ da tožnik v tem času ni prebil na delu najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa, kar pa je reševalo ob napačnem izhodišču, da se navedeni % veže na delovni čas posameznega voznika, namesto na (generično) delovno mesto voznika.

8. Razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z aktivno legitimacijo tožnika je dovolj jasno, da ne gre za kršitev neobrazloženosti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložilo je, da je potrebno tožniku zagotoviti sodno varstvo (zato se je sklicevalo na 23. člen Ustave RS), ker mu toženka prispevkov za poklicno zavarovanje ne plačuje, KAD in FURS pa sta pasivna. S tem je smisleno zavrnilo ugovor toženke, da bi morala biti aktivno legitimirana KAD. Tudi iz dosedanje sodne prakse v tovrstnih delovnih sporih ne izhaja, da bi bila legitimacija delavca vprašljiva, kot tudi ne pasivna legitimacija delodajalca - zavezanca za vključitev v poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje.

9. Odločitev, da je toženka dolžna s KAD skleniti pogodbo o poklicnem zavarovanju, ni protispisna in tudi ne v nasprotju z ugotovitvijo sodišča o (predhodno) sklenjeni pogodbi. Enako velja za očitek toženke, da je naložitev prijave v poklicno zavarovanje v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je toženka za tožnika že plačevala prispevke, nato pa 1. 1. 2013 s tem prenehala. Gre bolj za vprašanje pravilnega oblikovanja zahtevkov v tovrstnih sporih, bistvo katerih je doseči ponovno plačevanje prispevkov, četudi se zahtevek glasi tudi na sklenitev pogodbe ter na prijavo v poklicno zavarovanje, glede česar toženka neutemeljeno predlaga zavrnitev.

10. Sodišče prve stopnje je (sklicujoč se tudi na stališča iz judikata VIII Ips 30/2019, ki daje odgovore na bistvena vprašanja v tem istovrstnem sporu) upoštevalo, da je v vtoževanem obdobju poklicno zavarovanje urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.), ki v prvem odstavku 201. člena predvideva, da minister, pristojen za delo, imenuje komisijo, pristojno za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Tako tudi še ni bil izdan akt o prenehanju dela Komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje (t. i. generičnih delovnih mest), upoštevati stanje pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/06 in nasl.). Pomemben je Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975), ki je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

11. Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana1. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

12. Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa, kar je imelo za posledico neutemeljeno zavrnitev zahtevka za leti 2018 in 2019. Raziskovanje delovnega časa v navedeni smeri, kar pa ni relevantno dejansko vprašanje, je imelo za posledico napačno zavrnitev zahtevka za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019. Zahtevek tožnika je namreč tudi v tem delu utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.

13. Pravilna pa je presoja sodišča prve stopnje, da so zastarane vtoževane terjatve, starejše od pet let pred vložitvijo tožbe. Ob stališču, da gre za terjatev iz delovnega razmerja, je relevanten 202. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) oziroma 206. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Ob poudarku, da gre za terjatev v posledici neizpolnitve pogodbe, je upošteven splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ; 83/2001 in nasl.), ki pa je prav tako petleten2. 14. Stališče o upoštevanju petletnega zastaralnega roka je bilo zavzeto tudi že v zadevi Pdp 496/2020, s čimer je bilo preseženo stališče tukajšnjega sodišča iz sodbe Pdp 353/2017, da terjatve niso zastarale. V navedeni zadevi se je pritožbeno sodišče sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-248/10-98 z dne 7. 6. 2012 in s tem poudarilo pogodbeno podlago plačevanja prispevkov, kar pa za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, saj naloženo plačilo prispevkov temelji na prehodni določbi ZPIZ-2, ne na zahtevi za sklenitev pogodbe med delodajalcem in KAD, v posledici katere bi šele nastala pogodbena obveznost plačila prispevkov.

15. Tožnik poudarja, da je bil do prejema informativnega potrdila o vključenosti v poklicno zavarovanje z dne 10. 4. 2019 v dobri veri, da je vključen v zavarovanje in da toženka zanj plačuje prispevke. Te navedbe, v katerih ni podlage npr. za zadržanje ali pretrganje zastaranja, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev o zastaranju terjatve za čas od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2014. 16. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in IV. točko izreka delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019 ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP), upoštevaje pri tem, da toženka vtoževanim višinam, ki temeljijo na podatkih plačilnih list, ni nasprotovala in tudi ni ugovarjala uveljavljani prispevni stopnji.

17. Zaradi delno spremenjene odločitve o glavni stvari, kar je zvišalo uspeh tožnika v tem sporu (na cca. 75 %), je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) so tožnikovi stroški: tožba 400 točk, prvi narok 400 točk, odsotnost iz pisarne 130 točk, prva pripravljalna vloga 300 točk, drugi narok 200 točk, trajanje naroka 80 točk, kar z materialnimi stroški in DDV ter potnimi stroški (77,70 EUR in 67,20 EUR) in s stroškom sodne takse (270,00 EUR) znaša 1.530,47 EUR oziroma v 75 % 1.147,85 EUR. Tožniku ne pripadajo stroški prvega posveta s stranko, prvega pregleda listinske dokumentacije in zaključnega poročila stranki, saj so ti vsebovani v drugih postavkah priznanih stroškov. Stroški toženke so: odgovor na tožbo 400 točk, prva pripravljalna vloga 300 točk, druga pripravljalna vloga 300 točk, prvi narok 400 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, tretja pripravljalna vloga 200 točk, drugi narok 200 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, dopis 50 točk, kar z materialnimi stroški in DDV ter potnimi stroški (dvakrat 77,70 EUR), znaša 1.648,75 EUR oziroma v 25 % pa 412,19 EUR. Upoštevaje priznane stroške obeh strank je toženka dolžna tožniku povrniti 735,66 EUR stroškov (154. in 155. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je v preostelem delu pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

19. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožniku, ki je s pritožbo uspel približno v polovici, pa je dolžna povrniti polovico pritožbenih stroškov. Tožnikovi stroški so: pritožba 375 točk, kar z materialnimi stroški in DDV ter s stroškom sodne takse (140,00 EUR) znaša 420,00 EUR oziroma 210,00 EUR. Stranki sami krijeta nepotrebne stroške svojih odgovorov na pritožbo (154. in 155. člen ZPP).

1 ZPIZ-2 v 201.a členu predvideva še posebno komisijo (ki jo prav tako omenja sodišče prve stopnje – v zvezi z ugotovitvijo, da tudi ta komisija ne deluje), ki je pristojna za ugotavljanje, ali pri zavezancu (torej konkretnemu delodajalcu – za razliko od zgornje komisije, ki na splošno določi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje) obstajajo delovna mesta, ki so posebno težka, zdravju škodljiva in za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, pa tudi, ali delovna mesta zaradi spremenjenih pogojev dela ne ustrezajo več pogojem iz sklepa komisije iz 201. člena ZPIZ-1. 2 Debelak, M.: Poklicno zavarovanje in varstvo pravic, Delavci in delodajalci, 2-3/2021/ letnik XXI, str. 399.