Jedro

Ko gre za vpis lastninske pravice na stanovanju, glede katerega je bila etažna lastnina naknadno izpostavljena, dvoma o identiteti pa ni, določbe 31. in 124. člena ZZK-1 niso ovira za vpis na podlagi listine, ki vsebuje „stare zemljiškoknjižne podatke“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Pritožnik in predlagateljica sama krijeta pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2671/2005-II z dne 9. 10. 2007 pri podvložku št. 4245/10 na nepremičnini id. št. 9.E (2002-1046-9), stanovanju št. 9 v IV. nadstropju (6. etaži) s shrambo št. 9 v kleti (1. etaži), v skupni izmeri 80,08 m2, ......, V., katastrska občina V., dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist M. Š., do 1/2. Zoper takšno odločitev se pritožuje nasprotni udeleženec R. Š.. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za vpis lastninske pravice zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2671/2005-II z dne 9. 10. 2007 lahko podlaga za vpis lastninske pravice predlagateljice pri nepremičnini 9.E, vpisani v podvložku št. 4245/10 k.o. V. Pojasnjuje, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Iz sodbe P 2671/2005-II izhaja, da je predlagateljica solastnica stanovanja št. 9 v IV. nadstropju objekta ........, V., v izmeri 74,70 m2, ki stoji na parceli št. 1943/4 in 1943/5 k.o. V. in garaže, stoječe na parceli št. 2011/13 k.o. V. na naslovu ..........., V., ne pa nepremičnine z identifikacijsko številko 9.E, vpisane pri z.k. vložku 4245/10 k.o. V.. Ne le, da vsebuje sodba, ki je bila podlaga za izpodbijani vpis drugačne zemljiškoknjižne identifikacijske znake, vsebuje celo druge opisne podatke o nepremičnini – naslove ter površine.

Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarja, da vsebuje sodba “stare identifikacijske podatke“, ki pa so točni in se nanašajo na isto nepremičnino. To je razvidno tudi iz zgodovinskih izpiskov iz zemljiške knjige.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi med drugim navede, da sodba, ki je bila podlaga za izpodbijani vpis, vsebuje podatke o drugi oziroma drugačni nepremičnini in ne o nepremičnini, ki je vpisana v zemljiški knjigi z identifikacijskim znakom 9.E v z.k. vložku 4245 k.o. V. Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki v identiteto nepremičnine ni podvomilo. Nepremičnina oz. njen del – stanovanje, je tako v sodbi kot v zemljiški knjigi označena z enakim naslovom, številko stanovanja in nadstropjem. Ni mogoče spregledati okoliščine, da je bila tudi pritožnikova lastninska pravica vpisana na podlagi listin (kupoprodajne pogodbe z dne 7. 1. 1992, darilne pogodbe z dne 21. 7. 1992 in kupoprodajne pogodbe z dne 18. 8. 1992), ki vsebujejo enake podatke, kot kot jih vsebuje sodba P 2671/2005-II, pa pritožnik ne trdi (oz. ni trdil), da bi bil vpisan kot lastnik napačne nepremičnine. Dvoma v identiteto nepremičnine ne vzpostavijo niti pritožnikove navedbe o različni izmeri stanovanja, na katere tehtno odgovarja predlagateljica v odgovoru na pritožbo, ko pojasnjuje, da so v starejših pogodbah izmere stanovanj pogosto nenatančne (kar je tudi splošno znano).

V tej zemljiškoknjižni zadevi je torej odločilno le še vprašanje, ali je mogoč vpis lastninske pravice na nepremičnini na podlagi listine, ki vsebuje “stare“ zemljiškoknjižne oznake nepremičnine ali ne. Pritožnik se namreč sklicuje na določbo 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (1) (v nadaljevanju ZZK-1), ki določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Citirano določbo si pritožnik in tudi del sodne prakse (2), ki pa ni enotna, razlaga dobesedno – torej tako, da vpis ni dopusten, takoj ko ni popolne identitete (prekrivanja) med oznako v listini in oznako v zemljiški knjigi. To sodišče takšne razlage ne sprejema. Določba 31. člena ZZK-1 namreč ni sama sebi namen, ampak je namenjena temu, da varuje zemljiškoknjižnega lastnika. Tega pa je (ne glede na določbo 124. člena ZZK-1) mogoče varovati tudi z vsebinsko, ne le z dobesedno razlago 1. odstavka 31. člena ZZK-1, ki pomeni vsebinsko in ne zgolj mehansko odločanje o predlogu za vpis lastninske pravice.

Identifikacijski znak, na katerega se sklicuje 1. odstavek 31. člena ZZK-1, je opredeljen v 3. členu ZZK-1. V primeru posameznega dela stavbe (ker gre v tej zadevi za vpis lastninske pravice na stanovanju) je to identifikacijska številka, kot je vpisana v katastru stavb. Kataster (stavb) je temeljna evidenca podatkov o objektih ali njihovih posameznih delih (3). Zemljiška knjiga pa je namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z njimi(4). Zemljiškoknjižno sodišče spremembo podatkov, katerih temeljna evidenca je kataster, v skladu z določbo 1. odstavka 115. člena ZZK-1 poočiti v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi prevzema tega podatka iz katastra. Tudi identifikacijski znak je podatek, ki je izvorno katastrski. Če pride do njegove spremembe, jo zemljiškoknjižno sodišče iz katastra “zajame“ po uradni dolžnosti. Če lahko stori to, lahko ob (kasnejšem) predlogu za glavni vpis tudi ponovno preveri/preizkusi, ali je nepremičnina, ki je v listini označena s “starim identifikacijskim znakom“, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi označena z “novim identifikacijskim znakom“. Vprašanje je le še, ali to mora storiti. Pritožbeno sodišče sodi, da mora. Nasprotna razlaga zanika povezanost zemljiške knjige s katastrom, poleg tega pa bi škodila varnosti pravnega prometa in bi celo posegala v lastninsko pravico (5). Nerazumno bi bilo, da bi zemljiškoknjižno sodišče ob prevzemu podatka iz katastra tega poznalo (če starega podatka ne bi poznalo, ga tudi ne bi moglo nadomestiti z novim), nato pa bi se moralo obnašati, kot da ga ne pozna več.

V primeru, ko lahko obstaja dvom o identiteti nepremičnine, vpisa lastninske pravice seveda ni mogoče dovoliti. V situaciji, kot je obravnavana, ko gre za nepremičnino, ki prej v zemljiško knjigo ni bila vpisana, oziroma za stanovanje, na katerem je bila etažna lastnina vzpostavljena šele 8. 6. 2007 in ki je tudi v zemljiški knjigi označeno s številko stanovanja, številko nadstropja ter naslovom, ki se vsi ujemajo z listino, ki je bila podlaga za izpodbijani vpis (in listinami, ki so bile podlaga predhodnemu vpisu), pa je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tožničino lastninsko pravico vpisalo, povsem pravilno (6).

Pritožba torej ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega sodišča, hkrati pa dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Pritožnik in predlagateljica glede na določbo prvega odstavka 35. člena Zakona o nepravdnem postopku(7) v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1 sama krijeta pritožbene stroške.

(1) Ur. l. RS, št. 58/2003. (2) Tako sklepi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 828/2009, II Cp 4910/2008 ter Višjega sodišča v Kopru Cp 1098/2007. (3) 4. točka 1. odstavka 3. člena ZZK-1. (4) 1. odstavek 1. člena ZZK-1. (5) Lahko bi prišlo do situacij, ko pridobitelj lastninske pravice vpisa ne bi mogel doseči, do nove, za vpis sposobne listine (ki bi vsebovala zgolj nov katastrski identifikator) pa ne bi mogel priti (v primeru izdane sodbe npr. zaradi učinka res iudicata).

(6) Podobno stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v sklepih I Cp 7366/2006 in II Cp 2513/2008, Višje sodišče v Kopru pa v zadevi Cp 1254/2008. (7) Ur. l. SRS, št. 30/86.