Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, kot tudi če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zadevi priznanja mednarodne zaščite – omejitve gibanja (pridržanja) prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., začasno nastanjen v Azilnem domu, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, omejila gibanje za namen predaje na območje Azilnega doma, do prenehanja razloga, vendar najdalj za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 7. 4. 2014 do dne 7. 7. 2014. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na ugotovitev, da se je tožnik izkazal z različnimi osebnimi podatki oziroma z različnim datumom rojstva, in sicer enkrat, da je rojen ... 1997, tako ga je tudi tožena stranka obravnavala kot mladoletno osebo, naknadno pa je bilo ugotovljeno, ko je dvakrat nezakonito prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, in Republiko Slovenijo, da je rojen ... 1995. Pri tem je upoštevala, da nikoli ni imel pri sebi nobenega osebnega dokumenta, razen izkaznice prosilca za azil Republike Slovenije, št. ..., veljavne od 4. 3. 2014 do 4. 3. 2015. Pri podaji prošnje tako ni bilo mogoče z gotovostjo utemeljiti, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, prvič je namreč na PP Kozina dejal, da je Pakistan prvič zapustil s svojim potnim listom in vizumom za Sirijo leta 2009, v postopku na PP Ilirska Bistrica pa je navedel, da nikoli ni imel nobenega osebnega dokumenta. Prav tako je zamolčal, da je v Republiki Hrvaški že zaprosil za mednarodno zaščito. Zaradi neugotovljene istovetnosti tožnika je tožena stranka odločila na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Hkrati je upoštevala tudi določbo Uredbe EU št. 604/2013. Glede na ravnanje tožnika, da je že dvakrat ilegalno zapustil Republiko Hrvaško, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito, ni mogoče z gotovostjo trditi, kateri državi bo predan, z gotovostjo pa je tožena stranka presodila, da bo državo samovoljno zapustil. Na podlagi tožnikovih ravnanje je namreč presodila, da na Hrvaškem ni imel namena ostati, zato je tam tudi podal tudi drugačne rojstne podatke kakor tudi v Sloveniji. Poleg tega pa iz podatkov spisa tudi izhaja, da je bila njegova ciljna država Italija ali Španija.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, naj jo sodišče zavrne. Meni, da omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ni upravičena. Pri tem predvsem izpostavlja, da je tožena stranka nepravilno ocenila, da zgolj to, da je tožnik pripotoval zgolj brez dokumentov, še ne upravičuje razloga za omejitev gibanja. Pri tem bi morala po mnenju tožnika presoditi, zakaj obstaja dvom v verodostojnost izkazane identitete, ki bi ga tožnik moral obrazložiti. Morala bi natančno in celovito obrazložiti, na podlagi dvoma o verodostojnosti zatrjevane identitete. Pri tem opozarja, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški seznanjen s tem, da bo njegova prošnja obravnavana zgolj, če je polnoleten, sicer pa bo kot mladoleten vrnjen v Republiko Srbijo. Tožnik je bil kot mladoletna oseba zaveden, tožena stranka pa ga ni pravilno razumela. Poleg tega bi morala tožena stranka zaradi strogega testa sorazmernosti v izpodbijanem sklepu utemeljiti tudi, kako oziroma na kakšen način bo ugotovljena njegova identiteta v času omejitve osebne svobode. Poleg tega tožnik oporeka tudi namenu omejitve gibanja, ki ga določa drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013. Ta namreč določa, da se postopek pridrži le v primeru, da obstaja znatna nevarnost, da bi oseba pobegnila in na podlagi presoje vsakega posameznega primera. Izpostavlja tudi, da na policijski postaji Kozina, kjer je bil tožnik prijet, njega zakoniti zastopnik ni zastopal. Ta mu ni mogel izraziti resnično in pravo voljo ter s svojim ravnanjem in svetovanjem preprečiti mladoletniško nepremišljenost in neodgovornost. Kršena je bila določba 237. člena Zakona o upravnem sporu. Zato vsa ravnanja tožnika na begosumnost ne morejo kazati. Tožena stranka bi morala tudi upoštevati, zakaj je tožnik zapustil Republiko Hrvaško in še pred tem Grčijo. Povedal je namreč, da je ogrožen s strani Pakistana, in sicer oseb, ki so za njim prišli v Grčijo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo oziroma sklep odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V celoti prereka tožbene navedbe.

Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, v dokaznem postopku vpogledalo v listine v spisu in na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ tožnika tudi zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, v katerem se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, po določbi druge alineje pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V zadevi je namreč sporno, ali je tožnik v postopku lahko izkazal svojo identiteto. Tudi na podlagi zaslišanja tožnika sodišče tega ni moglo ugotoviti v zadostni meri. Tožnik ni znal pojasniti, zakaj je povedal različna datuma dneva njegovega rojstva, svojo prošnjo pa je utemeljil s tem, da je menil, da zato, ker je mlajši od 18 let, bi bil vrnjen nazaj v izvorno državo. Navedeno tudi po mnenju sodišča ni sprejemljvo. Nesporno je, da je tožnik že v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, izkazal je svojo istovetnost z drugačnimi osebnimi podatki kakor v postopku mednarodne zašite v republiki Hrvaški. Ni pa nepomembno, da na odločitev hrvaških organov ni počakal, dvakrat je Republiko Hrvaško celo zapustil, odšel v Republiko Slovenijo, od koder pa je bil ponovno vrnjen v Republiko Hrvaško. Na podlagi upravnega spisa in zaslišanja tožnika izhaja, da tožnik svoje identitete ni izkazal. Pravilnost odločitve je po presoji sodišča potrjena tudi na podlagi zaslišanja tožnika kot stranke. Sporno sicer ni, da je njegovo ime A. in priimek A., sporen pa je datum njegovega rojstva. Predložene listine, ki bi potrjevala njegovo identiteto, tožnik v postopku ni izkazal, njegove ugovore, zakaj tega ni storil, sodišče zavrača. Neutemeljen je tožbeni ugovor, izražen na glavni obravnavi, da za izkazanost svoje identitete dokumentov ni pridobil, ker se je bal, da bo vrnjen v izvorno državo. Pri tem sodišče podarja, da gre v obravnavni zadevi za dva ločena postopka, in sicer za postopek omejitve gibanja, kjer je ključno za omejitev gibanja to, ali tožnik izkazuje svojo identiteto, zaradi tega mu je bilo gibanje tudi omejeno, vsi preostali ugovori, ali je njegova bojazen upravičena, da bo vrnjen v izvorno državo, pa bo stvar drugega postopka.

Po presoji sodišča je tožena stranka, glede na navedeno, pravilno uporabila Uredbo (EU) št. 604/2013. Sodišče se na obrazložite tožene stranke sklicuje in razlogov za njeno obrazložitev ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila zgolj na dejstvu, da tožnik listinsko ni dokazal svoje identitete, temveč je pravilno presodila, da tudi ravnanja tožnika, da je ilegalno potoval preko meja, da je bil dvakrat iz Republike Hrvaške, kjer je že zaprosil za azil, vrnjen v Republiko Slovenijo, kaže na to, da tožnik svoje identitete ni izkazal. Pri tem ni nepomembno, da se je tožnik v Republiki Hrvaški izkazal z drugačnimi podatki, predvsem glede letnice rojstva, kar tudi izhaja iz izkaznice Azilnega doma, v Republiki Sloveniji pa je svojo istovetnost izkazoval z drugimi podatki, ki pa jih z navedbami sodišče ne more sprejeti. Ni namreč nikjer izkazano, da bi tožnik samo zato, ker bi bil mladoletna oseba, vrnjen v svojo izvorno državo, v kolikor bi se izkazal kot polnoletna oseba (to je bilo na Hrvaškem), pa se to ne bi zgodilo. Poleg tega tudi ni nepomembno, da je tožnik že dvakrat zapustil Republiko Hrvaško, ne da bi počakal na dokončanje postopka, in 1. 4. 2014 izjavil, da je potoval brez dokumentov, 5. 4. 2014, ko je ponovno prišel v Republiko Slovenijo, pa je izjavil, da je državo zapustil z vizo in svojim potnim listom. Poleg tega je tožnik, kot že povedano na zaslišanju izjavil, da bo dokumente poizkušal pridobiti, vendar je svoje stališče do te okoliščine spremenil, menil je namreč, da bi mu pridobitev dokumentov bila v škodo. Tega pravno upoštevno ni obrazložil, zato sodišče tega govora ne sprejema.