Jedro

Pri odločanju o odobritvi pravnega posla je upravni organ zavezan k varovanju javnega interesa, ki se pri prometu s kmetijskimi zemljišči odraža v izbiri sprejemnika ponudbe, ki je v največji možni meri primeren za nakup, s ciljem varovanja kmetijskih zemljišč in zaokrožanja kmetijskih gospodarstev zaradi čim bolj ekonomične obdelave. Vrstni red uveljavljanja predkupne pravice predkupnih upravičencev je določil že zakonodajalec v 23. členu ZKZ, pri čemer ima t. i. kmet mejaš prednost pred drugim kmetom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenske Konjice na podlagi drugega odstavka 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) v 1. točki izreka pravni posel s kmetijskim zemljiščem parc. št. 122/0 in 123/0, obe k.o. ..., sklenjen med prodajalcem A.A. in kupcem B.B., odobrila. V točkah od 2 do 4 je zavrnila zahtevke za odobritev pravnih poslov pri prometu z navedenima nepremičninama, ki so jih vložili C.C., Č.Č. ter D.D. in E.D., slednja vlagatelja tožbe v predmetnem upravnem sporu. Ugotovila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški (točka 5 izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je B.B. na dan sprejema ponudbe izpolnjeval pogoje za uveljavljanje predkupne pravice kot kmet mejaš (po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ), ker je do ½ solastnik parcele št. 121/0, k.o. ..., ki meji na parcelo št. 1379/0, k.o. ..., ki je javno dobro in predstavlja dovozno pot do sosednjih parcel, slednja parcela pa meji na parcelo št. 123/0, k.o. ..., ki je predmet prodaje, pri čemer je bilo ugotovljeno, da B.B. to parcelo tudi dejansko obdeluje. Glede na ustaljeno sodno prakso predstavlja kmeta mejaša tudi kmet, ki je lastnik zemljišča, katero je ločeno od zemljišča, ki je predmet prodaje, zgolj s cesto ali potjo. Za ostale sprejemnike ponudbe, torej C.C., Č.Č. ter E.D. in D.D. je bilo ugotovljeno, da niso lastniki zemljišč, ki bi mejila na zemljišči, ki sta predmet prodaje. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da imajo navedeni sprejemniki ponudbe nižjo predkupno pravico kot B.B., zaradi česar je njihove zahtevke za odobritev pravnega posla zavrnil in odločil, da odobri predmetni pravni posel med prodajalcem in B.B. 2. Tožnika sta zoper navedeno odločbo na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski organ vložila pritožbo, ki jo je to ministrstvo zavrnilo, pri tem pa še naložilo plačilo stroškov B.B., ki so nastali v tem postopku, slednjemu.

3. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da je B.B. uveljavljal predkupno pravico po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, upravni organ pa je ugotovil, da izpolnjuje pogoje po 2. točki prvega odstavka tega člena. Tožnika pojasnjujeta, da mora vsaka stranka navesti trditve in predložiti dokaze za te svoje trditve, torej je trditveno in dokazno breme na stranki. V skladu z načelom materialne resnice bi moral upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje v smislu, ali sprejemniki ponudbe izpolnjujejo pogoje po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, ne pa, da je mimo predloga izbranega sprejemnika ponudbe ugotovil, da izpolnjuje pogoje po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem je prerekala vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ter predlagala sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Stranke z interesom C.C., B.B., Č.Č., F.F. in G.G. odgovora na tožbo niso podali.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

8. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Naloga upravnega organa pri prometu s kmetijskimi zemljišči je, da preverja, ali je postopek potekal na predpisan način in ali je upoštevan prednostni vrstni red kupcev, določen v 23. členu ZKZ. Po navedeni določbi lahko predkupni upravičenci pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije uveljavljajo predkupno pravico po tam določenem vrstnem redu, pri čemer je na prvem mestu solastnik, na drugem mestu kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, na tretjem mestu je zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, na četrtem mestu je drug kmet, na petem mestu kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, ter na šestem mestu Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Med kmeti, ki so uvrščeni na isto mesto, se prednostna pravica do nakupa določa po naslednjem vrstnem redu: na prvem mestu je kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, na drugem mestu je kmet, ki zemljišče sam obdeluje, in na tretjem mestu je 3. kmet, ki ga določi prodajalec (drugi odstavek 23. člena ZKZ). Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (tretji odstavek 23. člena ZKZ).

9. V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da so vsi sprejemniki ponudbe uveljavljali prednostno pravico pri nakupu kmetijskih zemljišč na podlagi 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, torej kot drugi kmetje, pri čemer je upravni organ ugotovil, da je B.B. na dan sprejema ponudbe izpolnjeval pogoje za uveljavljanje predkupne pravice kot kmet mejaš, torej po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, iz česar izhaja, da imajo ostali sprejemniki ponudbe nižjo predkupno pravico kot B.B. Stranki pa nista soglasni glede tega, ali lahko upravni organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla sam, mimo strank, ugotavlja, ali stranka izpolnjuje drug pogoj, t. j. po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, čeprav so vsi sprejemniki ponudbe uveljavljali predkupno pravico po 4. točki prvega odstavka tega člena ZKZ.

10. Sodišče meni, da tožbene navedbe, v skladu s katerimi upravni organ ne bi smel sam ugotavljati, ali sprejemnik ponudbe B.B. izpolnjuje pogoj po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, niso utemeljene. Upravni organ mora namreč glede na načelo materialne resnice, ki je eno od temeljnih načel v upravnih postopkih (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), pravno pomembna dejstva ugotoviti neodvisno od tega, ali je stranka nanje pokazala pred izdajo odločbe v upravni zadevi. V ugotovitvenem postopku velja še preiskovalno načelo, ki organu nalaga dolžnost, da zbere dejansko in dokazno gradivo, ki je podlaga za odločitev v konkretni upravni zadevi. Upoštevajoč načelo materialne resnice je upravni organ dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje, torej v konkretnem primeru, kdo od sprejemnikov ponudbe ima močnejšo predkupno pravico, pri čemer je posebej izpostaviti dejstvo, da je pridobil podatke iz javno dostopnih evidenc (katastra in zemljiške knjige) ter na tej podlagi sprejel odločitev o odobritvi pravnega posla.

11. Upravna enota Slovenske Konjice kot prvostopenjski organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla je zavezana k varovanju javnega interesa, ki se pri prometu s kmetijskimi zemljišči odraža v izbiri sprejemnika ponudbe, ki je v največji možni meri primeren za nakup, s ciljem varovanja kmetijskih zemljišč in zaokrožanja kmetijskih gospodarstev zaradi čim bolj ekonomične obdelave. Vrstni red uveljavljanja predkupne pravice predkupnih upravičencev je določil že zakonodajalec v že omenjenem 23. členu ZKZ, pri čemer ima t. i. kmet mejaš prednost pred drugim kmetom. Sodišče tako sledi postopanju upravnega organa, ko je iz uradnih, javno dostopnih evidenc pridobil podatek o tem, da ima eden od sprejemnikov ponudbe (B.B.) močnejšo predkupno pravico od ostalih, ker ga je šteti za kmeta mejaša. Pri tem je še izpostaviti, da je bila v upravnem postopku zagotovljena kontradiktornost postopka, ko so se vsi udeleženci, tako ponudnik kot sprejemniki ponudbe, lahko izjasnili o ugotovitvah upravnega organa, do takšnih navedb (ponudnika in tožnikov) pa se je upravni organ v izpodbijani odločbi tudi opredelil. 12. Tožbeno navajanje sodne prakse, ki po stališču tožnika govori v prid razlogom v tožbi, za predmetni upravni spor ni upoštevno, ker gre v teh zadevah za drugačno dejansko in pravno stanje. Pri tem je izpostaviti okoliščino, da v predmetni zadevi izbrani sprejemnik ponudbe dejansko ni lastnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj, ampak je lastnik zemljišča, ki meji na dovozno pot, le-ta pa na zemljišče, ki je predmet prodaje, zaradi česar se v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje za kmeta mejaša. 13. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

14. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.