Jedro

Že samo dejstvo, da identiteta tujca ni bila ugotovljena, utemeljuje zaključek o obdolženčevi begosumnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega neznanega tujca s št. CR 4909285 odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od 7.12.2009 od 21.45 ure dalje.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obdolženčev zagovornik zaradi kršitev po 1. in 3. točki prvega odstavka ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje ali sklep spremeni tako, da namesto pripora odredi hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena, saj je glede na okoliščino, da gre za tujca brez stalnega prebivališča, ki ga tudi bivanje v Centru za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center) ne veže na Republiko Slovenijo, utemeljena odreditev pripora.

4. Obdolženec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi nasprotuje odločitvi izvenobravnavnega senata, ker zoper obdolženca namesto pripora ni odredil hišnega pripora v prostorih Centra in ker ni upošteval določb Zakona o tujcih. Pri tem zgolj ponavlja pritožbene navedbe, da za ugotavljanje obdolženčeve identitete in zagotavljanje obdolženčeve navzočnosti na obravnavi zadostuje že hišni pripor, kar v konkretnem primeru predstavlja obdolženčeva nastanitev v Centru, ki je njegov domicil. Zahteva sicer izrecno uveljavlja kršitev 4. točke 372. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar se z navedbami spušča v pravilnost dejanskih zaključkov izpodbijanega sklepa glede obstoja pripornega razloga begosumnosti, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da že samo dejstvo, da identiteta tujca ni bila ugotovljena, utemeljuje zaključek o obdolženčevi begosumnosti. Na konkretno in realno nevarnost begosumnosti pri obdolžencu pa kažejo tudi ostala ugotovljena dejstva izpodbijanih sklepov in sicer: - pri obdolžencu ni podana nobena navezna okoliščina na Republiko Slovenijo, - zoper njega se vodi kazenski postopek za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen zapora do petih let in zato obstaja utemeljena bojazen, da bo pobegnil, - njegovo bivanje v Centru je začasne narave, - režima v Centru ni mogoče primerjati z režimom v zavodih za prestajanje kazni zapora, kjer je nadzor nad zaporniki popoln. Glede na navedeno je pripor nujen za zagotovitev uspešne izvedbe kazenskega postopka in sorazmeren napram obdolženčevi ustavno zagotovljeni pravici do osebne svobode, zato je zagovornikom predlog, da bi se pripor nadomestil z milejšim ukrepom, in sicer s hišnim priporom, potrebno zavrniti.

7. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da je bil z odreditvijo pripora tek upravnega postopka dejansko zelo otežen, če ne celo onemogočen, zato gre za kršitve določb 15. in 22. člena Ustave, saj to ni predmet presoje v tem postopku.

8. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega neznanega tujca s št. CR 4909285 za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).