Jedro

Telegramska neobrazložena revizija ni nepopolna revizija (1. odst. 351.čl.v zvezi s 399.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Zato vložitev obrazložitve v tridnevnem roku iz 3. odst. 113.čl. ZPP ne more imeti za posledico podaljšanje roka za revizijo iz 1. odst. 382.čl. ZPP. Preizkus izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje na podlagi take revizije obsega samo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10.tč.2. odst. 354.čl. ZPP in pravilno uporabo materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Revizijsko sodišče pa ne upošteva navedb v obrazložitvi revizije, vloženi sicer v roku iz 3. odst. 113.čl. ZPP, a po preteku tridesetdnevnega roka za vložitev revizije iz 1. odst. 382.čl. ZPP.Enako že v objavljenemu pravnemu mnenju občne seje VS RS.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika O. A., ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku Cestnega podjetja. Ugotovilo je, da se je dne 30.12.1981 ob 7,59 uri zgodila huda prometna nesreča na cesti Ljubljana - Zagreb pri kraju Dob, ko je tožnikov tovornjak zaneslo na poledeneli cesti na levo stran, kjer se je zaletel z dvema osebnima avtomobiloma. Tožnik je vozil s hitrostjo 76 km na uro, ker je bilo glede na okoliščine prehitro, odločilno pa je, da je bila to hkrati največja možna hitrost tožnikovega tovornjaka, tako da se ni mogel s pospeševanjem rešiti na svoj vozni pas, ko ga je začelo zanašati v levo. Tožena stranka je stanje na cesti nadzirala, vendar je poledica nastala nenadno in je do nesreče prišlo prej, kot pa bilo mogoče cesto posuti. Gre za nevaren odsek ceste, ki bi ga morala tožena stranka označiti. Tega ni storila, vendar opustitev ni bila v vzročni zvezi z nesrečo glede na tožnikovo prehitro vožnjo ob približevanju nevarnemu mestu.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in je razveljavilo prvostopno odločitev o nasprotnem zahtevku in o stroških, zavrnilo pa je pritožbo proti zavrnilnemu izreku in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Pritrdilo je prvostopni dokazni oceni o nenadnosti in nepričakovanosti poledice. Toženi stranki ni mogoče očitati kršitve 63.čl. Zakona o javnih cestah. Tožnik je vozil prehitro in tudi prometni znak pred nevarnim mestom ne bi preprečil nesreče, saj bi tožnika rešila nižja hitrost pred prihodom v zavoj in nato pospeševanje, kar pa glede na največjo možno hitrost tovornjaka ni bilo več mogoče. Proti tej sodbi je tožnikov pooblaščenec vložil telegramsko pritožbo, v kateri je navedel, da sodbo izpodbija iz vseh revizijskih razlogov. Naknadno, že po izteku roka za vložitev revizije, pa je poslal še obrazložitev.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Telegramska neobrazložena revizija ni nepopolna revizija (1. odst. 351.čl.v zvezi s 399.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Zato vložitev obrazložitve v tridnevnem roku iz 3. odst. 113.čl. ZPP ne more imeti za posledico podaljšanje roka za revizijo iz 1. odst. 382.čl. ZPP. Preizkus izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje na podlagi take revizije obsega samo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10.tč.2. odst. 354.čl. ZPP in pravilno uporabo materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Revizijsko sodišče pa ne upošteva navedb v obrazložitvi revizije, vloženi sicer v roku iz 3. odst. 113.čl. ZPP, a po preteku tridesetdnevnega roka za vložitev revizije iz 1. odst. 382.čl. ZPP.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP ni. O pravdni sposobnosti pravdnih strank ni nobenega dvoma, stranki pa zastopata odvetnika na podlagi predloženih pismenih pooblastil. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da je na kraju nesreče nastala poledica nepričakovano. Pol ure pred nesrečo je policisti še niso zaznali. Nekaj minut pred nesrečo jo je ugotovil preglednik tožene stranke, ki je to takoj sporočil toženi stranki in naročil posipanje. Tožena stranka je tudi prej nadzirala stanje na cesti in je s tem izpolnila svoje obveznosti v okviru objektivnih možnosti. Zato ji ni mogoče očitati kršitev določbe 63.čl. Zakona o javnih cestah (Ur.l. SRS št. 51/71). Tožena stranka pa ni postavila prometnega znaka I-11 "spolzko vozišče", vendar po ugotovitvah izvedenca prof.dr. V. Z., dipl.ing.gr., ki sta jih izrečno sprejeli kot pravilni obe sodbi, ta opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom tožnikove škode. Razlog je v tem, ker je tožnik vozil z največjo hitrostjo, ki jo je zmogel njegov tovornjak. Rešitev zanj pa ni bila v zmanjševanju hitrosti na poledici, na kar bi ga napeljal znak, ampak v pospeševanju ob predpostavki, da bi sicer vozil primerno počasneje. Tožnik pa glede na največjo hitrost svojega vozila ni mogel pospešiti, zmanjševanje hitrosti, posebno pa še zaviranje, pa je zanašanje vozila proti levi strani ceste samo pospešilo. Na podlagi ugotovitev, da je bila izključni vzrok nesreče tožnikova neprimerna hitrost in da toženi stranki ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, ki bi bilo v vzročni zvezi z nesrečo, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (1. odst. 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Krivda, ki se za povzročitelja škode predpostavlja, je bila za toženo stranko ovržena, zato njene odškodninske odgovornosti ni.

Glede na navedeno niso podani revizijski razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).