Jedro

1. Če sta drugi in tretji tožnik pridobila legitimacijo po 145. čl. ZIKS, jima zgolj to ne jemlje statusa upravičenca do denacionalizacije po ZDen.

2. Razlikovanje med družbeno pravnimi in civilnopravnimi osebami je v prehodnem obdobju še utemeljeno, kljub izenačitvi položaja gospodarskih subjektov z ustavnimi amandmaji in zakonom o podjetjih. 3. Obid kogentnih določb Zakona o prometu z nepremičninami glede postopka prodaje stavb, ko jih družbena pravna oseba prodaja civilnopravni osebi in ničnost takšnega razpolaganja.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o vlaganju, ki sta jo dne 25.10.1990 sklenili toženi stranki, navidezna, prodajna pogodba, sklenjena dne 18.4.1990, in aneks k le-tej z dne 23.4.1990, pa nična. Zato je naložilo drugotoženi stranki vrnitev nepremičnin, vpisanih v vl.št. ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbi obeh toženih strank.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata pravočasni reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prva in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka obe toženi stranki. Revizijskemu sodišču predlagata, da reviziji ugodi in sodbi obeh sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Prva tožena stranka očita sodišču, da je zavrnilo vse njene dokazne predloge. Zato je izrek sodbe v nasprotju z dokazi, saj predloženi listinski dokazi nikakor ne dokazujejo, da sta toženi stranki sklenili navidezno pogodbo. Sodišče bi moralo raziskati, ali se je volja pogodbenih strank razlikovala od vsebine in oblike pogodb, ki sta jih toženi stranki podpisovali. Toženi stranki nobene od sklenjenih pogodb nista prikrivali, njuna volja pa se ni razlikovala od vsebine pogodb. Listinski dokazi ne morejo dokazovati nasprotnega. Nelogično je, da bi stranki v simulirani pogodbi navedli, katero disimulirano pogodbo želita skleniti. Zaradi kršitev določb pravdnega postopka je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče je zmotno štelo pogodbo o vlaganju za navidezno in prodajno pogodbo razglasilo za nično, saj sta stranki slednjo razveljavili že 25.10.1990. Druga tožena stranka vztraja pri trditvi, da drugi in tretji tožnik nista aktivno legitimirana, saj ob vložitvi tožbe, zlasti pa ob sklepanju izpodbijanih pogodb ni veljal Zakon o denacionalizaciji. Vprašanje aktivne legitimacije bi bilo potrebno presojati po predpisih, veljavnih ob vložitvi tožbe oz. ob sklepanju pogodb. Drugi in tretji toženec sta med postopkom pridobila aktivno legitimacijo po 145. čl. ZIKS in sicer proti družbenopolitični skupnosti, ki je prevzela premoženje. Za vložitev ugotovitvene tožbe drugi in tretji toženec ne izpoljnjujeta pogojev iz 187. čl. ZPP. Nadalje očita sodišču, da ni ugodilo zahtevi za izločitev presednika senata po 6. tč. 71. čl. ZPP zaradi njegove izjave, da bosta toženi stranki lahko v pritožbi navedli razloge o nestrinjanju odločitve o zavrnitvi predlaganih dokazov. Drugotožena stranka ni prejela vabila za glavno obravnavo. Sodišče ni upoštevalo določbe 1. odst. 2. čl. ZPP, ker ni razsodilo v mejah postavljenih zahtevkov. Tožeči stranki nista nujna sospornika. Prva tožeča stranka je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 25.10.1990, sodišče pa je ugotovilo, da je ta pogodba navidezna. Druga in tretje tožeča stranka sta zahtevali, da se ugotovi, da sta pogodbi z dne 25.10.1990 in 18.4.1990 nični, sodišče pa je razsodilo, da je pogodba o vlaganju navidezna. Pojma navideznosti in ničnosti po ZOR nista primerljiva. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni ugotovitev o volji pogodbenih strank pri sklepanju pogodb. Nadalje očita sodišču druge stopnje, da izrek nasprotuje razlogom, saj sodišče ugotavlja, da je pogodba o vlaganju nična. Ker sodišče zapiše, da "tudi prodajna pogodba nasprotuje prisilnim predpisom" se to lahko razume le tako, da je tudi pogodba o vlaganju v nasprotju s prisilnimi predpisi. Tega pa sodišče ne obrazloži. Pogodba o vlaganju ni navidezna. Prodajne pogodbe stranki nista niti poskušali dokončno realizirati, saj sta jo prej razveljavili. Obe pogodbi sta stranki predložili pristojni davčni upravi, ki je obe stranki enako obravnavala. Poleg tega vztraja pri trditvah, da drugotožena stranka ni civilno pravna oseba. Zanjo veljajo enake določbe kot za prvotoženo stranko, saj zakon o podjetjih izrecno določa, da imajo vsa podjetja ne glede na lastnino enak položaj, pravice in odgovornosti. Zato tudi ne drži obrazložitev, da naj bi toženi stranki želeli doseči nezakonito posledico, kar naj bi predstavljal prenos lastninske pravice na nepremičnini iz družbenega podjetja na podjetje v zasebni lasti.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in tožečim strankam, ki nanju niso odgovorile (3.odst.390.čl.ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Zatrjevana kršitev 6.tč. 71.čl. ZPP ne more biti predmet revizijskega preizkusa, ker to ni revizijski razlog (arg. a contrario 2. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP). Nadalje je potrebno drugi toženi stranki ponovno pojasniti, da ni podana uveljavljana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14.10.1992 (l.št. 106) izhaja, da je bil pooblaščenec druge tožene stranke, odvetnik xy, seznanjen z datumom preložitve glavne obravnave. Če je druga tožena stranka temu odvetniku dne 15.10.1992 preklicala pooblastilo, o čemer je bilo sodišče obveščeno 20.10.1992 (l.št.115), preklic pooblastila ni mogel vplivati na učinke obvestila o preložitvi glavne obravnave na 20.10.1992 za drugo toženo stranko.

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti legitimaciji drugega in tretjega tožnika za vložitev tožbe zaradi ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe z dne 18.4.1990 in pogodbe o vlaganju z dne 25.10.1990, ki sta jih sklenili toženi stranki. Če sta drugi in tretji tožnik pridobila legitimacijo po 145. čl. ZIKS, jima zgolj to ne jemlje statusa upravičenca do denacionalizacije po ZDEN. Po tem zakonu pa je možna vrnitev premoženja v naravi le, če na premoženju ni lastninske pravice fizičnih ali civilnih pravnih oseb (3. odst. 16. čl. ZDEN). Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, bi omenjeni pogodbi onemogočili vrnitev premoženja v naravi. Zato sta drugi in tretji tožnik "zaiteresirani osebi" za ugotovitev ničnosti po 109. čl. ZOR. Če pa sta "zaiteresirani osebi" , jima ni moč odrekati pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe (2. odst. 187. čl. ZPP). Drugi in tretji tožnik sta res tožbo vložila pred uveljavitvijo ZDEN. Vendar pa je bil njun pravni interes za tožbo z uveljavitvijo ZDEN 6.12.1991 izkazan kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo glavno obravnavo in izdalo sodbo po uveljavitvi ZDEN, je ravnalo pravilno, ko je drugemu in tretjemu tožniku priznalo aktivno legitimacijo. Ob tem je potrebno pojasniti še, da vprašanje, kdo je "zaiteresirana oseba" za uveljavljanje ničnosti pogodbe, na samo ničnost pogodbe ne vpliva. Zato ni pomembno, da drugi in tretji tožnik ob sklenitvi izpodbijanih pogodb še nista bila upravičenca po ZDEN.

Druga tožena stranka ponovno povdarja, da je neutemeljeno razlikovanje med civilno pravnimi in družbeno pravnimi osebami glede na izenačitev položaja gospodarskih subjektov z ustavnimi amandmaji in Zakonom o podjetjih. S tem v zvezi je potrebno opozoriti na 17. čl. Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k Ustavi socialistične republike Slovenije (Ur.l. SRS 32/89), s katerim je bil predpisan rok za uskladitev republiških zakonov, ki niso v skladu z amandmaji, in sicer do 31.12.1990. Ta rok je bil podaljšan do 31.12.1991 z Ustavnim zakonom o spremembah ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amamndmajev IX do LXXXIX k Ustavi Republike Slovenije (Ur. l. 4/91). Enak režim je bil v načelu ohranjen tudi s 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS (Ur.l. RS 33/91). V takšni situaciji, ko je bil dan zakonodajalcu rok za prilagoditev zakonov, sprejetih na drugačni ustavni podlagi, novi ustavi, je seveda potrebno spoštovati vse prejšnje zakone. Že zato je tudi razlikovanje med družbeno pravnimi in civilno pravnimi osebami, zlasti ko gre za uporabo in razlago prejšnih predpisov, še utemeljeno. Ob tem ne gre prezreti, da je imelo za gospodarske subjekte omenjeno razlikovanje v času sklepanja izpodbijanih pogodb podlago v Zakonu o podjetjih. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ 40/89) je namreč s 74. čl. tako spremenil 196. čl. Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ 77/88), da je izrecno predpisal, da še veljajo določbe VI. poglavja 2. oddelka Zakona o združenem delu - Pravice, obveznosti in odgovornosti družbenih pravnih oseb v pravnem prometu družbenih sredstev.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih je sprejelo tudi drugostopenjsko sodišče izhaja, da sta prva tožena stranka, družbeno pravna oseba, in podjetje L.L., d.o.o., civilno pravna oseba, sedaj preimenovano v A., d.o.o, 18.4.1990 sklenili prodajno pogodbo (23.4.1990 pa aneks k le-tej), s katero je prva tožena stranka drugi toženi stranki prodala nepremičnine (gospodarsko poslopje in zemljišče) 2.030.000,00 takratnih din. Ta znesek je bil poravnan do 28.5.1990. Omenjene nepremičnine niso bile prodane na javni dražbi, niti ni bila prodajna pogodba prijavljena Javnemu pravobranilcu. S pogodbo o vlaganju, sklenjeno dne 25.10.1990, sta pogodbeni stranki z dnem sklenitve te pogodbe razveljavili prodajno pogodbo, prva tožena stranka pa je iste nepremičnine vložila v podjetje L. L. ter s tem pridobila 20% delež na tem podjetju. Na podlagi te pogodbe je bil izvršen zemljiškoknjižni prenos omenjenih nepremičnin. Prva tožena stranka je 31.7.1991 izstopila iz podjetja L. L. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sledi še, da je bil cilj tožencev le prenos spornih nepremičnin, ne pa v pogodbi o vlaganju zatrjevano dolgoročno in poslovno sodelovanje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči sklepali še, da je bila pogodba o vlaganju navidezna, ker da je prekrivala razveljavljeno prodajno pogodbo oz. zemljiškoknjižno realizacijo te pogodbe.

Teh za presojo odločilnih dejanskih ugotovitev z revizijo ni moč izpodbijati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče ni presojalo grajane zavrnitve dokaznih predlogov toženih strank, ker po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja.

V opisani situaciji pa pogodba o vlaganju lahko pomeni le vmesno in neobhodno potrebno fazo v navidez zakonitem postopku pridobivanja lastninske pravice na stavbi v družbeni lastnini brez javne dražbe (8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami). V tem je njena navideznost. Takšno ravnanje pa pomeni izigravanje zakona. Zato posega v temeljna načela pravnega reda. Pomeni obid kogentnih določb, ki predpisujejo obvezen postopek za prodajo stavb in posameznih delov stavb, če jih družbeno pravna oseba prodaja občanu, društvu ali civilno pravni osebi, s sankcijo ničnosti pogodbe zaradi kršitve tega postopka (8. čl. Zakona o nepremičninah). Sporna pogodba o vlaganju je zato po presoji revizijskega sodišča nična (1. odst. 103. čl. ZOR), čeprav sama zase ne nasprotuje prisilnim predpisom (tako kot ne nasprotuje prisilnim predpisom tudi pogodba o izstopu prve tožene stranke kot družbenice iz druge tožene stranke), nasprotuje pa morali. Ob tem ni odveč opozoriti na temeljno načelo, po katerem je prepovedano izvrševanje pravic iz obligacijskih razmerij v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila pravica z zakonom ustanovljena ali priznana (13. čl. ZOR).

Če je sodišče prve stopnje presodilo, da je pogodba o vlaganju navidezna, materialnega prava ni uporabilo v škodo toženih strank (374. čl. v zvezi s 399. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje pa ob reševanju le njune pritožbe v odločitev prvostopenjskega sodišča ni moglo posegati. Iz povedanega sledi tudi odgovor na ponovno uveljavljano kršitev 1. odst. 2. čl. ZPP in absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. tega zakona, ker da naj bi izrek sodbe nasprotoval razlogom drugostopenjske sodbe in ker naj sodbi sodišč prve in druge stopnje ne bi imeli razlogov o volji pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe o vlaganju.

Končno je potrebno še enkrat pojasniti, zakaj sta sodišči odločili pravilno, ker sta presojali tudi veljavnost prodajne pogodbe z dne 18.4.1990 in aneksa k le-tej z dne 23.4.1990. Že je bilo zapisano, da iz dejanskih ugotovitev sledi, da sta toženi stranki prodajno pogodbo razveljavili z dnem veljavnosti pogodbe o vlaganju. Če pa je slednja neveljavna, razveljavitve sklenjene prodajne pogodbe ni. Zato je bilo potrebno presojati tudi veljavnost prodajne pogodbe. Presoja o njej pa je materialnopravno pravilna (8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).