Jedro

Prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine glede na zahtevo po odplačnosti prenosa lastninske pravice iz drugega odstavka ter glede na določbe 5. alinee tretjega odstavka 3. člena, po katerih se v obdavčitev zajame le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika, in ki je bil solastniku izplačan, po določbah ZDPN-2, res ni obdavčen. Vendar pa je že iz zakonskega besedila mogoče razbrati, da prenos ni obdavčen samo, če gre za delitev solastnine v smislu določb SPZ in torej za delitev posamezne stvari (nepremičnine), ki je v solastnini. V konkretnem primeru pa do takšne delitve solastnih nepremičnin, in s tem do neobdavčenega prenosa lastninske pravice na posameznih nepremičninah, sploh ni prišlo. Razdelilo se je premoženje, in to z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. To pa pripelje do situacije, da se zamenja ena nepremičnina za drugo nepremičnino in s tem do prenosa lastninske pravice iz 1. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki je obdavčen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije tožnici od davčne osnove 52.347,41 EUR odmerila davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) po stopnji 2,00 % v znesku 1.046,96 EUR z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Finančni organ je odmeril DPN na podlagi napovedi za odmero DPN in pogodbe o prenosu lastninske pravice ob razdelitvi solastnine z dne 24. 9. 2014, s katero je tožnica prenesla lastninsko pravico na stavbi z enim delom stavbe oz. del stavbe KO …, št. stavbe 1755, št. dela stavbe 17, na naslovu …, stavbi z enim delom stavbe oz. del stavbe, KO …, št. stavbe 1755, št. dela stavbe 30, na istem naslovu, zemljišče, KO …, parc. št. 0658/0009, zemljišče, KO …, parc. št. 0658/0013, zemljišče, KO …, parc. št. 2542/0006, v znesku 52.347,80 EUR. Davčni (finančni) organ navaja določbe 1. člena, 3. člena, 5. člena in 8. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), ki jih citira. V postopku odmere DPN je ugotovljeno, da sta po prejemu arbitražne odločbe tožnica in A. pristopili k razdelitvi premoženja v solasti (solastniški delež tožnice je 22,27566 %, solastniški delež A. pa 77,72434 %). Fizična delitev premoženja se izvede tako, da vsak od solastnikov prevzame v izključno last in posest zaokrožene celote tega premoženja in s tem postane njihov 100 % lastnik. Glede na navedeno je finančni organ pri obdavčitvi upošteval 1. alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, po kateri se za prenos nepremičnin šteje tudi zamenjava ene nepremičnine za drugo nepremičnino. Pri razumevanju pravnega vprašanja, ali razdelitev več solastnih nepremičnin opredeliti kot zamenjavo nepremičnin ali kot razdelitev solastnine po 5. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki ureja razdelitev nepremičnine z izplačilom, je finančni organ izhajal iz 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki opredeljuje delitev solastne stvari, pri čemer je stvar lahko nepremičnina ali delež na nepremičnini, ne pa tudi premoženje, sestavljeno iz več nepremičnin.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. S pogodbo sta se solastnika večih nepremičnin dogovorila, da si bosta solastne deleže na nepremičninah (obdavčitev v izpodbijani odločbi zajema del teh nepremičnin) razdelila tako, da bo tožnica na sopogodbenika odplačno prenesla svoje deleže na nepremičninah in v zameno prejela v last in posest druge deleže na nepremičninah. Ker gre za delitev solastnega nepremičnega premoženja in ne za delitev solastne stvari (nepremičnine ali deleža na nepremičnini) v smislu 70. člena SPZ, niso izpolnjeni pogoji za obdavčitev na podlagi 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Razlogi, ki so vodili v takšen način razdelitve premoženja, kot jih navaja tožnica v pritožbi, za obdavčitev niso pravno pomembni. Finančni organ mora izhajati iz vsebine sklenjenih dogovorov o razdružitvi solastnih nepremičnin in v vsakem primeru posebej ugotavljati, kaj konkretno in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdružitve solastnine preneseno na drugega solastnika. Za uporabo pravne podlage za obdavčitev pa je pomemben tudi način izvedbe odplačnega prenosa nepremičnin. V konkretnem primeru, ko je tožnica na drugega solastnika prenesla svoj delež na nepremičnini, in je v zameno prejela plačilo v obliki drugih deležev na nepremičninah, davčno osnovo predstavlja vrednost prenesenega deleža na nepremičnini. Res je, da pogodbeni stranki nista v prvi vrsti izhajali iz namena (kavze) menjave nepremičnin, pač pa sta zasledovali namen razdelitve solastnega premoženja. Vendar pa davčno pravne posledice v smislu 3. člena ZDPN-2 niso vezane na namen sklenitve pogodbe, s katero se prenaša lastninska pravica, pač pa na izvedbo pravnega posla. To pomeni, da je obdavčitev posledica dejstva, da je bil odplačno opravljen prenos lastniškega deleža na nepremičnini s strani tožnice, plačilo pa predstavljajo druge stvari (deleži na nepremičninah, drugi odstavek 8. člena ZDPN-2), kot izhaja iz predložene pogodbe. Iz predložene pogodbe je razvidno, da je način razdelitve solastnega nepremičnega premoženja bil izveden z zamenjavo deležev na do sedaj solastnem nepremičnem premoženju. Gre za dejanski stan, kot ga opredeljuje 1. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Tožnica je delež na eni nepremičnini zamenjala za delež na drugi nepremičnini, s čimer je prejela plačilo za svoj odsvojeni delež in v tem je odplačnost posla. 5. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 pa ureja primere, ko se solastnina razdeli na način, da se solastniki dogovorijo za izplačilo lastniških deležev na posameznih nepremičninah in gre za razdelitev solastnine in prenosa lastninske pravice na delu nepremičnine in ne na nepremičnem premoženju. Na podlagi predložene pogodbe je mogoče sklepati na dejansko stanje menjave deležev na nepremičninah in ne gre za dejansko stanje delitve ene stvari v solasti z izplačilom presežka deleža posameznega solastnika.

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava (razlogi po 1. do 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica in A. sta na podlagi zakona postali lastnici določenih nepremičnin, ki so bile v lasti A. (stara A.). Tožnica navaja 3. člen ZDPN-2, ki ga citira. Tožnica je v pritožbi podrobno opisala dejansko stanje, kako je nastala solastnina na obravnavanih nepremičninah, ki ga finančna organa načeloma pravilno povzemata. Sklicuje se na svoja stališča iz pritožbe. Zmotno je uporabljen materialni predpis, saj ZDPN-2 ne ureja konkretnega primera. Podrejeno pa je obravnavani primer mogoče uvrstiti v 5. alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 in ne v 1. alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, kot to zmotno meni finančni organ. Dejansko stanje konkretnega primera je nastalo kot posledica sprememb Zakona o gospodarskih zbornicah (v nadaljevanju ZGZ) in sicer z ZGZ-A. Materialni predpis ni dopustno razlagati na način, kot to izvaja finančni organ. S tem je kršena Ustava RS (1. člen, 14. člen in 147. člen) in Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP). Organ, ki je uporabil materialni predpis tudi za primere, ki jih ZDPN-2 sploh ne ureja, krši temeljno načelo zakonitosti. Nastanek solastnine na premoženju stare A. je zgolj zakonski "izhod v sili", povzročen z nezmožnostjo reprezentativnih zbornic doseči pravočasni dogovor o razdelitvi. Če bi A. in tožnica sklenili pogodbo (dogovor) o delitvi premoženja pred 1. 1. 2012, namesto 24. 9. 2014, solastnina ne bi nastala. Solastnina je posledica šestega odstavka 29. člena ZGZ. Ne spremeni pa ničesar v namenu (kavzi) razdelitve, ki postane tako kavza legis. Razlaga toženke, da naj bi želel zakonodajalec obdavčiti načeloma vsak odplačni prenos nepremičnine, načeloma drži, pri čemer bi finančni organ moral upoštevati izključno 5. alinejo navedenega tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki podrobneje konkretizira oziroma izvzema iz obdavčitve ravno razdelitev solastnine. Navedeno alinejo je mogoče uporabiti izključno po metodi logične razlage. Poudarja, da v konkretni zadevi vsebinsko sploh ne gre tudi za razdelitev solastnine, saj solastnina ni vpisana v zemljiško knjigo, saj je nastala na podlagi zakona. V primeru solastninske razdelitve se po navedeni določbi odmerja DPN zgolj od razlike, ki bi morebiti nastala. V konkretnem primeru ni prišlo do t.i. presežka vrednosti pri enem solastniku, zato tudi DPN ni mogoče odmeriti. Zakonodajalec je v 3. členu ZDPN-2 jasno navedel izjeme iz obdavčitve - določeni stvarnopravni posli niso predmet obdavčitve, npr. razdelitev solastnine, kjer ne pride do tako imenovanega presežka plačil. Prav tako pa zakonodajalec ni želel obdavčiti pravne posle, za katere v času pisanja ZDPN-2 sploh še vedeti ni mogel. V konkretnem primeru je lahko dejansko obdavčen vsak odplačni prenos, toda delitev solastnine po določilih zakona ni odplačni prenos. Zakon je jasno določil, da razdelitev solastnine sploh ni predmet ZDPN-2. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, saj stranka ob razdelitvi solastnine dokazano ni prejela niti enega evra večjega premoženja, kot ga je imela pred razdelitvijo. Finančni organ želi na vsak način uporabiti 1. alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 (zamenjava ene nepremičnine za drugo nepremičnino), kar v konkretnem primeru ni skladno z materialno resnico. Stranka v konkretni zadevi je namreč zgolj razdelila skupno premoženje, ki je nastalo na podlagi zakona. Tožnica je v pritožbi pojasnila nastanek lastninske pravice na spornih nepremičninah in dokazala, da finančna organa zmotno razumeta delitev solastnine stare A.. V konkretnem primeru gre za "sui generis" razdelitev, torej delitev materialne baze zborničnega delovanja po zakonu iz razloga, ker nova A. in B. nista do roka, ki ga je določil ZGZ, sprejeli t. i. delitvenega sporazuma. Tožnica poudarja, da o prometu oziroma zamenjavah nepremičnin ne moremo govoriti, ker bi v tem primeru morali biti obe reprezentativni zbornici najprej vpisani v zemljiško knjigo. Trgovanje, ki ga vsebinsko navaja tudi organ druge stopnje, bi bilo v direktnem nasprotju z intencijo zakonodajalca iz šestega odstavka 29. člena ZGZ. Iz te je razvidno ohraniti materialno bazo zborničnega organiziranja slovenskega gospodarstva, ki je sicer spremenila svojo lastninsko pravno strukturo, pri tem pa ohranila prejšnjo namensko vezanost in se razdelila zgolj med reprezentativne zbornice. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek.

4. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je v obravnavani zadevi po Pogodbi o razdelitvi premoženja v solastnini z dne 24. 9. 2014 (v nadaljevanju Pogodba) in Aneksom št. 1 k navedeni pogodbi z dne 12. 3. 2015, opravljen promet nepremičnin po ZDPN-2. Po prvem odstavku 3. člena ZDPN-2 se (med drugim) davek plačuje od prometa nepremičnin, ki je po drugem odstavku navedenega člena ZDPN-2 vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini (v nadaljevanju prenos nepremičnin). Prvostopenjski organ in toženka sta transakcijo, ki je predmet obravnavane zadeve, opredelila kot zamenjavo ene nepremičnine za drugo nepremično (1. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2), ki se po ZDPN-2 šteje za prenos nepremičnin v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZDPN-2. Opredelila sta se, da ne gre za situacijo iz 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, po kateri se za prenos nepremičnin v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZDPN-2 šteje tudi prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine, in sicer od tistega dela nepremične, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ga je posamezni solastnik dobil plačanega. S tem stališčem pa se strinja tudi sodišče. 8. Sklicevanje tožnice na dejstvo, da je pridobila pravico do nepremičnin že z nastopom reprezentativnosti, ki je po obsegu povsem enaka višini solastniškega deleža obeh reprezentativnih zbornic, kar naj bi bilo za namene davčne obravnave delitve premoženja ključno dejstvo, ni pravilno. Razlogi tožnice, na kakšen način je nastala solastnina na premoženju stare A., ki naj bi bila zakonski "izhod v sili", povzročen z nezmožnostjo reprezentativnih zbornic doseči pravočasen dogovor o razdelitvi (kar naj bi obsegalo razdelitev v naravi in formalnopravno delitev), po presoji sodišča na davčno obravnavo predmetne transakcije ne morejo vplivati. Toženka je pravilna pojasnila, da mora pri obdavčitvi davčni organ izhajati iz vsebine konkretnega posla, ki je v obravnavani zadevi Pogodba. Pri tem mora posebej ugotavljati, kaj konkretno in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdružitve solastnine preneseno na drugega solastnika. Pri tem je tudi po presoji sodišča glede pravne podlage obdavčitve pomemben tudi način izvedbe odplačnega prenosa nepremičnin, kar poudarja tudi toženka. Zato sklicevanje tožnice, da solastnina ne bi nastala, če bi z A. sklenila pogodbo o delitvi premoženja pred 1. 1. 2012, na drugačno odločitev ne vpliva. Po povedanem stališča tožnice, da pogodbeni stranki pri sklepanju Pogodbe nista izhajali iz namena (kavze) menjave nepremičnin in da sta zasledovali namen razdelitve solastnega nepremičnega premoženja, na pravno kvalifikacijo opravljenega prometa po ZDPN-2 ne more vplivati na način, kot to želi tožnica. Obdavčitev je namreč odvisna od izvedbe konkretne Pogodbe, iz katere izhaja, da je bil prenos lastniškega deleža tožnice na konkretni nepremičnini na A. opravljen z menjavo deležev, tako da je tožnica delež na eni nepremičnini zamenjala za delež na drugi nepremičnini, s čimer pa je prejela plačilo za svoj odsvojeni delež.

9. Transakcijo po Pogodbi, ki jo je tožnica priložila napovedi DPN, je prvostopenjski organ po presoji sodišča pravilno dokazno ocenil, še bolj natančno pa se je do nje opredelila toženka in sodišče se z njenimi razlogi strinja. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. Sodišče se v zadevi, ko gre za davčno obravnavo konkretne situacije, ne strinja s stališčem tožnice o širši razlagi delitve solastnine po pravnih stvarnega prava in tudi ne s stališčem tožnice, da gre v obravnavani zadevi za situacijo iz 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, v kateri ni presežka lastniškega deleža, ker da gre za sui generis razdelitev.

10. V zadevi sicer ni sporno, da je razdelitev nepremičnega premoženja med tožnico in A. potekala v daljšem časovnem obdobju in na več pravnih podlagah, vendar pa so davčne posledice nastale šele v fazi zamenjave nepremičninskih deležev na posameznih nepremičninah, kot pravilno navaja tudi toženka. Zato razlogi, ki jih tožnica navaja, ki so vodili v takšen način razdelitve premoženja, za obdavčitev niso relevantni. Tako finančni organ kot toženka pa sta izhajala iz konkretne vsebine sklenjenih dogovorov o razdružitvi solastnih nepremičnin (Pogodba) in v obravnavanem primeru posebej ugotavljala, kaj in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdružitve solastnine preneseno na drugega solastnika. Razlaga toženke, da je tožnica na drugega solastnika (A.) prenesla svoj delež na obravnavani nepremičnini, na ta način, da je v zameno prejela plačilo v obliki drugih deležev na nepremičninah, je po presoji sodišča pravilna. Zato v obravnavanem primeru davčna osnova pravilno predstavlja vrednost prenesenega deleža na nepremičnini (1. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2) v višini 26.619,41 EUR, ki sicer ni sporna, in predstavlja ocenjeno vrednost predmetnih nepremičnin, kot so navedene in je zanje tudi vložena napoved DPN (stavba z enim delom stavbe oz. del stavbe KO …, št. stavbe 1755, št. dela stavbe 17, na naslovu …, stavba z enim delom stavbe oz. del stavbe, KO …, št. stavbe 1755, št. dela stavbe 30, na istem naslovu, zemljišče, KO …, parc. št. 0658/0009, zemljišče, KO …, parc. št. 0658/0013, zemljišče, KO …, parc. št. 2542/0006), ob upoštevanju velikosti lastniških deležev. Tako ne gre za neodplačen prenos, kot meni tožnica. Plačilo za opravljen promet so predstavljale druge stvari oziroma deleži na nepremičninah, kot je to razvidno iz Pogodbe, iz katere med drugim izhaja, da si bosta tožnica in A. solastne deleže na več nepremičninah razdelili po principu fizične delitve na način, da bo vsaka pogodbena stranka prejela premoženje v vrednosti, ki ustreza vrednosti idealnega deleža na celotnem premoženju v solasti. A. je tožnici v zameno izročila svoje solastniške deleže na drugem nepremičnem premoženju v skladu z dogovorom o načelih delitve v zaključenih in funkcionalnih enotah oziroma pripadajočih deležih.

11. Ugovor tožnice, da ZDPN-2 ne predvideva konkretne situacije, je po navedenem zmoten, kot tudi njeno stališče, da o prometu oziroma zamenjavah nepremičnin ni mogoče govoriti, ker bi v tem primeru morali biti obe reprezentativni zbornici najprej vpisani v zemljiško knjigo. Slednje nima podlage v ZDPN-2. Materialno pravo je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno. V obravnavanem primeru torej glede na dejansko stanje ne gre za situacijo iz 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, kot meni tožnica, temveč za zamenjavo nepremičnine za drugo nepremičnino, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 šteje za odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Sodišče se po povedanem ne strinja z razlogi tožnice, da ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DPN.

12. Ker je po povedanem izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).