Jedro

Odsotnost tožnice od 1. 7. 1991 dalje, ni posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. V tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD so namreč primeri upravičene odsotnosti taksativno določeni, med temi razlogi pa ni odhoda iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnica vložila na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ ugotovil, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je imela na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu v A.. Zato bi morala izkazati tudi, da od tega datuma dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živi. Zaradi tožničine tedanje mladoletnosti je pridobil izjavo tožničine mame, podano na zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Beogradu. Povedala je, da je skupaj s hčerkama zapustila Slovenijo dne 1. 7. 1991. Dne 24. 6. 1991 so namreč v stanovanje na A. vdrli pripadniki teritorialne obrambe in ji rekli, da morajo iz tega stanovanja nadzorovati nekdanjo kasarno JLA in naj se umakne iz stanovanja, dokler imajo to nalogo. S hčerkama se je preselila k sestri, ki je tedaj tudi živela v B. in pri njej ostala do 1. 7. 1991. Nadrejeni v službi ji je odobril dopust, zato je z otrokoma odšla k svojim staršem v C.. Ko je poklicala nadrejenega v službo, da bi se vrnila na delo, ji je dejal, da naj se ne vrača, ker je dobila odpoved delovnega razmerja. Leto in pol je s hčerkama v Srbiji živela kot begunka. Ni se poskušala vrniti v RS z namenom, da bi tu živela, saj ni vedela, da takšno možnost ima. Poleg tega v Sloveniji tudi ni imela več službe. V Slovenijo je prihajala le na obisk. Dalje je organ ugotovil, da iz potrdila RK C. z dne 17. 7. 2014 izhaja, da so bile tožnica, njena sestra in njena mati evidentirane pri RK C. kot pobegle, pregnane in razseljene osebe od 10. 8. 1991 dalje, torej se od tega dne niso nahajale na ozemlju RS. Tožničin mož je zapustil Slovenijo oktobra 1991. Tožničinega očeta organ ni zaslišal, ker je leta 2014 umrl, vendar njegovo zaslišanje tudi ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Glede na navedeno organ ugotavlja, da je tožničina mama zapustila RS 1. 7. 1991 in se v Slovenijo ni skušala vrniti. Zato pri njej ne gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Zato gre tudi pri tožnici za neupravičeno odsotnost, daljšo od enega leta, ker kot mladoletna ni mogla vplivati na svoja ravnanja. Polnoletna je postala leta 2006. Bila je izbrisana iz registra stalnega prebivalstva (dne 26. 2. 1992). Ker odhod tožnice iz Slovenije ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je Slovenijo zapustila 1. 7. 1991, skupaj z mamo in sestro, ugotavlja, da razlog, zaradi katerega je tožnica julija 1991 zapustila Slovenijo, ni eden od upravičenih razlogov odsotnosti, ki so navedeni v tretjem odstavku 1. č) člena ZUSDDD. Glede na navedeno organ ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Tudi sam meni, da odsotnost tožničine matere ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1. č) člena ZUSDDD, zato ne more biti upravičena. Tožnica je skupaj z mamo in sestro Slovenijo zapustila julija 1991, to je pred 26. 2. 1992, ko je bila izbrisana. Tudi tožničin oče, ki je bil kot civilna oseba v službi v JLA, je Slovenijo zapustil oktobra 1991. Poleg tega iz obrazca odjave stalnega prebivališča, ki je v spisu, izhaja, da so tožnici dne 16. 12. 1992, skoraj 10 mesecev po izbrisu, želeli sami odjaviti stalno prebivališče iz RS. Tako tožnica (potem ko je postala polnoletna), kot tudi njena mati, si do leta 2013 nista poskušali urediti statusa tujca v Sloveniji. Ker tožničina mati ni izkazala upravičenega razloga za svojo odsotnost od julija 1991 dalje, tega tudi ni izkazala tožnica. To pomeni, da pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

4. Tožnica v tožbi navaja, da je bila ob izbrisu leta 1992 stara tri leta. Njena prošnja je bila zavrnjena iz istih razlogov kot mesec dni prej njeni materi, ob zavračanju materinih razlogov. Ker je bil dejanski in pravni položaj tedaj mladoletne tožnice enak kot položaj njene matere, v nadaljevanju najprej citira pritožbo njene matere, ki naj se „mutatis mutandis“ šteje kot pritožba tožnice. V odločbi za mamo pa je bilo ugotovljeno, da je v začetku julija (po prisilni odstranitvi iz stanovanja in začasnem bivanju pri sestri v Ljubljani) v službi dobila dopust in z otrokoma odšla na dopust k staršem v Republiko Srbijo z namenom vrnitve, upravni organ pa je to nezakonito štel za zapustitev Slovenije v smislu ZUSDDD. Hkrati je v odločbi ugotovljeno, da je bila tožničina mati izbrisana, zato je treba (za zakonito odločitev po ZUSDDD) ugotoviti razlog za njeno odsotnost iz Slovenije po tem datumu, torej po izbrisu. Ta razlog je prav nezakoniti izbris, ki ji je onemogočil zakonito vrnitev v Slovenijo in nadaljevanje življenja v njej, kar je bilo kasneje ugotovljeno tudi s sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji. Tožnica je bila skupaj z mamo in sestro evidentirana pri RS C., kot pobegla, pregnana in razseljena oseba od dne 10. 8. 1991. Da so si „neslovenske“ družine oficirjev JLA, ki so se še pred formalnim izbrisom prisiljeno zatekale k začasnemu umiku iz Slovenije (v konkretnem primeru še z odvzemom stanovanja in odpovedjo delovnega razmerja), ob prihodu v Srbijo skušale začasno zagotoviti minimum eksistence s pridobitvijo statusa pregnane osebe, je bilo namreč razumljivo in eksistenčno nujno in to ne pomeni, da so se s tem odpovedali zakonitim pravicam v Sloveniji. Meni tudi, da je več kot leto dni trajajočo odsotnost v smislu ZUSDDD treba šteti od 26. 2. 1992 dalje, ko je bila izbrisana in ne od 1. 7. 1991 dalje. Poleg tega je treba razlikovati med (začasnim) odhodom iz Slovenije (npr. na dopust) in zapustitvijo Slovenije v smislu ZUSDDD. Zato tudi pritožbeni organ zmotno šteje začasno zapustitev iz Slovenije (zaradi dopusta in nato nemožnosti takojšnje vrnitve iz pojasnjenih razlogov) za trajno zapustitev. Napačno je tudi stališče pritožbenega organa, da bi se lahko vrnila v Slovenijo že pred izbrisom, saj so se iz Slovenije umaknili zaradi takratnih dejanskih razmer, sovražnosti do „južnjakov“, posebej do pripadnikov JLA in njihovih družin. Kasneje se v take razmere niso mogli vrniti, dokler se stanje ne bi umirilo in legaliziralo. Namesto tega pa je 26. 2. 1992 prišlo do nezakonitega izbrisa. Zato je treba presojati izpolnjenost pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje (iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD) in ne po kriterijih iz 1. č člena ZUSDDD, v katerem navedeni kriteriji veljajo za presojo upravičenosti odsotnosti, povzročene z izbrisom in ne morebitnih odsotnosti pred izbrisom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo ne le odpravi kot nezakonito, ampak da v sojenju polne jurisdikcije samo odloči o sporni pravici in s tem prepreči, da bi se po vrnitvi zadeve v še enkratno odločanje na prvo instanco končna odločitev ponovno odlagala. Izvedbo sojenja polne jurisdikcije v tem specifičnem primeru zahteva tudi spoštovanje določbe prvega odstavka 7. člena ZUS-1. Enak tožbeni zahtevek je bil postavljen že v analogni (na enako argumentacijo oprti) tožbi tožničine matere Č.Č.. Sodišče naj najprej odloči o materini tožbi, brez združitve obravnav za obe hčeri z obravnavo materine tožbe, da bi se s tem zmanjšali stroški za prihajanje vseh treh na obravnavo v Ljubljano, saj odločanje o vseh treh primerih temelji na presoji takratnega položaja matere, ker sta bili hčeri še otroka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v svoji odločbi z dne 26. 4. 2017 obrazložila, zakaj je organ prve stopnje tožnici prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS na podlagi ZUSDDD zavrnil. Pri teh navedbah vztraja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na da 25. 6. 1991 v RS prebivali in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

8. V obravnavanem primeru je sporen pogoj dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje.

9. Po presoji sodišča sta upravna organa pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru pri tožnici ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja, ker za odsotnost, daljšo od enega leta, niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Glede navedenega se zato sodišče pridružuje razlogom obeh odločb in jih zato, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponovno navajalo. Oba organa sta namreč pravilno ugotovila, da je tožnica (kot mladoletna) zapustila Slovenijo skupaj s sestro in z mamo 1. julija 1991, njena odsotnost pa ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Ker torej njena odsotnost ni upravičena odsotnost, tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Poskusov vračanja zato niti ni bilo treba ugotavljati. Ker tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS. Pri tem je upravni organ, glede na to, da je bila tožnica v času zapustitve Slovenije mladoletna, njeno dejansko življenje v RS pravilno presojal tudi skozi izjavo njene mame, saj mladoletni otroci v zvezi z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje sledijo staršem.

10. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. V zvezi s tožbeno navedbo, da je bila tožničina mati izbrisana (26. 2. 1992) in da je zato treba ugotavljati razlog za njeno odsotnost iz Slovenije po tem datumu, sodišče pojasnjuje, da je tožnica skupaj s sestro in z mamo zapustila RS 1. 7. 1991 (zaradi tedanjih zaostrenih razmer). Zato razloga za njeno odsotnost iz Slovenije ni mogoče ugotavljati po datumu izbrisa, ampak je treba upoštevati njen dejanski datum odhoda iz RS, to je 1. 7. 1991. Njen dejanski datum zapustitve Slovenije pa ni v vzročno-posledični zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Ker torej ni mogoče šteti, da je odsotnost tožnice, enako kot tožničine matere, trajala od 26. 2. 1992 dalje, pač pa že od 1. 7. 1991 dalje, to pomeni, kot že zgoraj navedeno, da njena odsotnost, daljša od enega leta, ni posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. V tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD so namreč primeri upravičene odsotnosti taksativno določeni, med temi razlogi pa ni odhoda iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da je treba razlikovati začasno odsotnost iz Slovenije in zapustitvijo Slovenije v smislu ZUSDDD, sodišče pojasnjuje, da je tožnica, skupaj s sestro in z materjo, zapustila Slovenijo 1. julija 1991. Njena mati se po lastnih navedbah v Slovenijo ni več poskušala vrniti, temveč je hodila v Slovenijo samo na obisk. Na zaslišanju ni navajala ničesar o tem, da bi ji tedanje razmere onemogočale vrnitev. Tudi tožnica v svoji izjavi ni navajala ničesar, da bi se potem, ko je postala polnoletna, poskušala vrniti v RS.

12. V obravnavanem primeru sta upravna organa pravilno ugotovila, da se za otroka, ki je zapustil RS skupaj s staršem, ugotavljajo razlogi, zaradi katerih so otrokovi starši skupaj z otrokom zapustili RS. Za otroke, ki so mladoletni, torej do njihove polnoletnosti velja, da se ugotavljajo razlogi njihovih staršev. Tožnica pa je, kor rečeno, skupaj s sestro in z mamo zapustila RS 1.7. 1991. 13. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na sodbo ESČP v zadevi Kurić, ker gre v njenem primeru za bistveno drugačno dejansko stanje, ki med strankama niti ni sporno. Skladnost ZUSDDD z Ustavo in EKČP je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je sprejelo stališče, da je ZUSDDD, kakršen je bil pred sprejetjem novele ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejet prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUSDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji (ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI) pa so bili v obravnavanem primeru upoštevani pravilno.

14. V zvezi s tožbeno navedbo, da naj sodišče najprej odloči o tožbi matere, sodišče pojasnjuje, da je bilo o tožbi tožničine matere že odločeno s sodbo tega sodišča I U 631/2017 z dne 13. 6. 2019, tako da je tožbo zavrnilo, sodba pa je že pravnomočna.

15. Ker je glede na navedeno odločitev upravnih organov po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji sodnega senata, ker je ocenilo, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni odločalo v sporu polne jurisdikcije.

17. Sodišče v zvezi s tožničinim predlogom za oprostitev plačila sodne takse še pojasnjuje, da o njenem predmetnem predlogu ni posebej odločalo, ker je tožnica oproščena plačila sodne takse na podlagi vzajemnosti.