Jedro

Ker okoliščine, ugotovljene v predkazenskem postopku zadeve, v zvezi s katero tožnica prosi za brezplačno pravno pomoč, ne kažejo verjetnosti za uspeh nadaljevanja kazenskega pregona, prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zvrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da bi kot oškodovanka nadaljevala kazenski pregon zoper A.A. na podlagi sklepa Vrhovnega državnega tožilstva RS, opr. št. Kt-SO (0)-16/10-NH-nn-11 z dne 24. 8. 2010. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči med drugim izpolnjevati tudi objektivni pogoj, ki se nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP. V skladu z določbo 24. člena ZBPP se v okviru navedenega pogoja upošteva predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek. Pri tem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožena stranka je na podlagi navedb prosilke in vpogleda v listine presodila, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Vrhovno državno tožilstvo je namreč s sklepom z dne 24. 8. 2010 zavrglo kazensko ovadbo prosilke in drugih oškodovancev zoper A.A. zaradi suma storitve kaznivih dejanj nasilja v družini, zanemarjanja otrok in surovega ravnanja, neupravičenega slikovnega snemanja, kršitve nedotakljivosti stanovanja, kršitve tajnosti občil, povzročitve lahke telesne poškodbe, nasilništva in neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja, ker je ocenilo, da ni podan utemeljen sum, da bi imenovani storil očitana kazniva dejanja. V pravnem pouku je prosilko poučilo, da lahko v roku 8 dni sama začne kazenski pregon zoper osumljenca. Iz sklepa Vrhovnega državnega tožilstva izhaja, da so opravili ustrezne poizvedbe in postopke v smeri ugotovitve, ali je osumljeni storil očitana kazniva dejanja. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki je obširno obrazloženo v sklepu in ga je v celoti povzela tudi tožena stranka, je ugotoviti, da ni podan utemeljen sum, da so v ravnanjih osumljenca izpolnjeni zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj. Glede na takšne ugotovitve je tožena stranka ocenila, da je pričakovanje prosilke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zato je njena prošnja očitno nerazumna, saj eventuelno nadaljevanje kazenskega postopka nima verjetnega izgleda za uspeh.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Sodišče se je postavilo na formalistično stališče in je ozko tolmačilo določbo 24. člena ZBPP ter se pri tem nekritično naslonilo na sklep Vrhovnega državnega tožilstva. Sodišče si je v postopku pribavilo in vpogledalo v spisa opr. št. I P 1438/2009 in št. N 410/2010. V obeh spisih se nahaja sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Cp 878/2010, s katerim je sodišče razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi N 80/2010 zaradi protiustavnega audio videoposnetka, ki ga je skrivaj dal narediti A.A. Sodišče je navedeni posnetek izločilo iz spisa ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje drugemu sodniku zaradi izvajanja ustavno prepovedanega dokaza. V ponovljenem postopku pa je druga sodnica A.A. izrekla ukrep prepovedi približevanja predlagateljici in njunim trem mladoletnim otrokom za obdobje treh mesecev. S B.B in C.C. pa je osumljeni podpisal sodno poravnavo, s katero se je obvezal, da se jima ne bo približeval in ju nadlegoval v obdobju šest mesecev. Organ za BPP je tako ob odločanju imel na razpolago poleg sklepa Vrhovnega državnega tožilstva tudi navedene sklepe in bi se torej lahko seznanil s tem, da so v ravnanju osumljenca podani vsi zakonski znaki družinskega nasilja in zakonski znaki kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja ter zvočnega in slikovnega snemanja. Višje sodišče je namreč zelo natančno ugotovilo protipravnost in protiustavnost ravnanj A.A., kar bi moral upoštevati tudi Organ za BPP. Zavrnitev brezplačne pravne pomoči žrtvam družinskega nasilja je glede na navedeno nezakonita, posebej, ker so okoliščine storitve dejanja sodišču dobro poznane. Meni, da je tudi sklep vrhovne državne tožilke v nasprotju z dokumentarnim gradivom, saj je pooblaščenka tožnice tožilstvu dostavila sklep Višjega sodišča v Mariboru. Državna tožilka je tako imela dovolj gradiva za vložitev obtožnega akta zoper osumljenega A.A. V teku predkazenskega postopka je tako bilo zbranega več gradiva, iz katerega povsem jasno in nedvoumno izhaja, da je osumljeni A.A. storil vsa očitana kazniva dejanja. Navedeno izhaja tudi iz uradnih zaznamkov o izjavi D.D. v zvezi s spornim posnetkom ter zaznamka Policijske postaje Ruše. Iz navedenega uradnega zaznamka so povsem jasno zaznavni znaki nasilja v družini, ki ga je naklepno storil A.A. Odločitev tožilke o zavrženju kazenske ovadbe je izraz pristranskega in nestrokovnega odločanja, zato je sklep nezakonit in bi sodišče moralo tožnici omogočiti brezplačno pravno pomoč za nadaljevanje kazenskega pregona, saj je imelo na razpolago dovolj zanesljivih dokazov, da so izkazani zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merilih, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. list RS, št. 96/2004 – UPB, št. 23/2008, ZBPP). V skladu z določbo 24. člena navedenega zakona se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: da zadeva ni očitno nerazumna oz., da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati; da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo, ker je presodila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in je tako ni razumno sprožati. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Tožnica je zaprosila za brezplačno pravno pomoč v zvezi z nadaljevanjem subsidiarnega kazenskega pregona proti A.A. zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 192. členu Kazenskega zakonika (tako izhaja iz njene vloge). Kot je že navedeno v obrazložitvi te sodbe, se po določbah ZBPP kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh. Te okoliščine so primeroma določene v 24. členu ZBPP. Med drugim zakon tudi določa, da mora imeti zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Pri presoji ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, je po mnenju sodišča treba upoštevati, ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo stranki. V zvezi z okoliščino, ki se nanaša na razumno sprožanje zadeve, pa že ZBPP v tretjem odstavku 24. člena določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica zoper A.A. podala kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kaznivega dejanja zanemarjanja otrok in surovega ravnanja po členu 192 KZ-1, kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po členu 138 KZ-1, kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po členu 137 KZ-1, kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1, kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po členu 139 KZ-1, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133 KZ in nasilništva po členu 299 KZ. Tekom predhodnega kazenskega postopka je Vrhovno državno tožilstvo pridobilo dokumentacijo, obvestila ter tudi zvočne posnetke operativno komunikacijskega centra Policijske uprave Maribor. Po ugotovitvah tožilstva zbrani dokazi ne dajejo podlage za ugotovitev, da je podan utemeljen sum storitve ovadenih kaznivih dejanj, saj v ravnanju osumljenca dne 23. 1. 2010 niso izkazani zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini, zanemarjanja otrok in surovega ravnanja; iz vsebine posnetka je razvidno, da ni šlo za očiten poseg v zasebnost kogarkoli; zvočni posnetek ni bil posnet s posebnimi napravami in je bil pogovor namenjen A.A. ter tudi ni šlo za namen zlorabe izjave; osumljenec ni vstopil v tuje stanovanje ali zaprte prostore; z odprtjem pisma naslovljenega na mladoletnega sina ni bilo storjeno kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil, saj je A.A. roditelj; za kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe in nasilništva v času trajanja zakonske zveze pa oškodovanka za to ni predložila nobenih dokazov.

Tožnica v tožbi ugovarja navedenim ugotovitvam, da ni na razpolago dovolj zanesljivih dokazov, da so izkazani zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj ter meni, da se je tožena stranka nekritično naslonila na odločitev Vrhovnega državnega tožilstva. Pri tem se sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. N 410/2010 z dne 2. 8. 2010, s katerim je sodišče A.A. zaradi preprečevanja nasilja v družini na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) za obdobje treh mesecev prepovedalo približevanje tožnici in trem mladoletnim otrokom. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da je v omenjeni zadevi šlo za ukrep po določbi 19. člena ZPND. V skladu z navedenim zakonom lahko sodišče določi ukrepe zaradi preprečevanja nasilja v družini oz. za varstvo žrtev nasilja. Kot nasilje se po določbi 4. člena ZPND obravnava vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oz. zanemarjanje družinskega člana (žrtve). Kot fizično nasilje je mišljena vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Psihično nasilje po navedenem zakonu predstavljajo ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Zanemarjanje pa predstavlja obliko nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin. Za izrek ukrepov po določbah ZPND je torej treba ugotoviti, da so v ravnanju storilca podani elementi za eno izmed oblik nasilja, kot je to opredeljeno v 4. členu navedenega zakona. Kolikor pa bi naj takšno ravnanje hkrati predstavljalo tudi storitev kaznivega dejanja po določbah Kazenskega zakonika, pa morajo biti v ravnanju storilca podani znaki, kot so določeni za konkretno kaznivo dejanje po določbah KZ-1. V zvezi s kaznivim dejanjem po določbi 192. člena KZ-1 (glede katerega bi želela tožnica nadaljevati kazenski pregon), ki se nanaša na zanemarjanje otroka in surovo ravnanje, mora biti izkazano, da storilec (starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba) hudo krši svoje dolžnosti do otroka. Za storitev navedenega kaznivega dejanja torej mora biti izkazano, da je osumljeni s svojim ravnanjem hudo kršil svoje dolžnosti do otroka, ki se kažejo v ogroženosti vzgoje, razvoja ali zdravje mladoletne osebe. Po kazensko pravni praksi se zanemarjanje kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov, v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletnika in sicer, ko bo šlo za neko trajnejšo dejavnost storilca in ne le za posamične grobe postopke proti mladoletniku. V obravnavanem primeru pa se kazenska ovadba nanaša na dogodke, ki so se zgodili dne 23. 1. 2010, iz zbranih dokazov pa tudi po presoji sodišča ni zaslediti ravnanj, ki bi s stopnjo verjetnosti predstavljali zakonske znake navedenega kaznivega dejanja glede na omenjeno sodno prakso.

Sodišče tudi meni, da na podlagi odločitve Višjega sodišča v Mariboru v zadevi III Cp 878/2010, da slikovno zvočni posnetek narejen v zvezi z dogodkom, ki se je odvijal dne 23. 1. 2010 v popoldanskih urah, predstavlja nedovoljen dokaz, zaradi česar ga ni dovoljeno uporabiti v postopku zaradi določitve ukrepov prepovedi približevanja, ni mogoče zaključiti, da so s tem tudi izkazani znaki kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega in zvočnega snemanja po določbi 138. in 137. člena KZ-1. Pri navedenih kaznivih dejanj namreč mora biti izkazano, da je šlo za občuten poseg v zasebnost kogarkoli. Navedena ugotovitev pa iz sklepa višjega sodišča ne izhaja, niti tega tožnica v tožbi ne zatrjuje.

Na podlagi navedenih ugotovitev po presoji sodišča dejanske okoliščine, kot so bile ugotovljene v predkazenskem postopku, in ki tudi izhajajo iz listin, ki jih je tožnica priložila tožbi, ne kažejo na verjetnost uspeha za nadaljevanje kazenskega pregona zoper osumljenega A.A. Prav tako je v skladu z določbo 60. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) nadaljevanje kazenskega pregona možno predlagati v roku 8 dni od prejema sklepa javnega tožilca o zavrženju kazenske ovadbe. Iz sklepa Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 8. 2010 je razvidno, da je tožnica sklep prejela dne 23. 9. 2010, vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi nadaljevanja kazenskega pregona pa je vložila dne 7. 10. 2010. Rok za vložitev predloga za nadaljevanje kazenskega pregona, ki je prekluziven, je tako potekel dne 1. 10. 2010, torej že preden je tožnica vložila vlogo za BPP. Tožnica v tožbi ne zatrjuje, da je sama pravočasno začela kazenski pregon zoper A.A., zato tudi iz tega razloga tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči nima verjetnega izgleda za uspeh, saj po izteku navedenega roka tožnica ne more več predlagati nadaljevanja kazenskega pregona.

Namen zagotovitve brezplačne pravne pomoči po ZBPP je omogočiti posameznikom, ki nimajo sredstev, da lahko varujejo in uveljavljajo svoje pravice v sodnih postopkih. To pa predpostavlja, da gre za zadeve, pri katerih je na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin vsaj z določeno stopnjo verjetnosti mogoče pričakovati pozitiven izid za prosilca. Ker v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča navedeni pogoj ni izpolnjen, je zato sodišče tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče tudi ni odločilo o tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, saj se v postopkih za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o sodnih taksah taksa ne plača.