Jedro

Toženka neutemeljeno trdi, da bi morali sodišči po tretjem odstavku 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ) šteti, da je toženka naslovila predlog nedoločenemu krogu oseb in jih povabila k dajanju ponudb. Iz okoliščin namreč izhaja drugače in sicer, da je toženka na podlagi 80. f člena Zakona o javnih financah (ZJF) za to, da bi občina s prodajo poslovnih prostorov dosegla čim višjo kupnino, izbrala javno dražbo in vnaprej objavila pogoje prodaje, pri kateri je pogodba o nakupu sklenjena s ponudnikom, ki izpolnjuje pogoje in ponudi najvišjo izklicno ceno. Pravilno sta sodili, da je prišlo do sklenitve prodajne oziroma kupne pogodbe, ko je bila podana najvišja ponudba. O dražbi namreč govorimo, kadar gre za prodajo predmeta najboljšemu ponudniku. Razpis dražbe je poziv nedoločenemu krogu ljudi, naj stavljajo ponudbe. Pogoji za sklenitev so določeni že v razpisu, zato pogodba nastane, ko je podana najvišja ponudba, kar pomeni, da je akcept že vnaprej dan v korist ponudnika, katerega ponudba je najvišja. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica 2. 12. 2002 organizirala javno dražbo, ki sta se je udeležila dva dražitelja, a je le toženec plačal varščino in uspešno dražil poslovne prostore, zato je prišlo do sprejema ponudbe in je nastala obveznost skleniti pogodbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) skleniti prodajno pogodbo s tožečo stranko (v nadaljevanju tožnik) kot kupcem za poslovni prostor v izmeri 25,26 m2, v pritličnem delu objekta ... v M., ki je vpisan na parceli št. 1571 v vložku k.o. ..., ob sočasnem plačilu kupnine 8.741,99 euro, in sicer v takšni obliki, da bo sposobna za vpis lastninske pravice na tožnika, sicer jo bo nadomestila pravnomočna sodba. Poleg tega je odločilo o stroških pravdnega postopka.

2. Proti sodbi se je pritožila toženka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Opisuje potek postopka in odločitve sodišč v prvem sojenju, ko je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, in v drugem sojenju, ko je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v naslednjih segmentih: da je na dražbi sodeloval toženec kot samostojni podjetnik, ki je po Zakonu o gospodarskih družbah gospodarski subjekt, v tej pravdni pa ta gospodarski subjekt ne nastopa več, zato tožnik ni aktivno legitimiran.

Dodaja, da je varščina eden od bistvenih pogojev za sklenitev prodajne pogodbe, ki je prenehal obstajati, ko je samostojni podjetnik sprejel njeno vračilo. Gre za konkludentno dejanje, s katerim je izrazil soglasje, da se ne sklene kupoprodajna pogodba za sporni prostor in Višje sodišče bi moralo to upoštevati.

Prav tako bi moralo upoštevati določila Obligacijskega zakonika in sicer 22. člena, ki je jasen: predlog, naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje bistvene sestavine, se šteje kot vabilo k dajanju ponudb. Razpis javne dražbe je tak predlog in ker toženka zaradi določenih okoliščin ni mogla sprejeti ponudbe, je pogajanja prekinila in vrnila varščino, ki jo je dražitelj sprejel. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. Revizija je dovoljena samo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, zato sklicevanje na prvo sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku razveljavljena, za revizijo nima pomena. Prav tako v reviziji pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije ni utemeljen. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 6. točko 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD)(3), ki ureja tudi nastopanje samostojnega podjetnika na trgu. Opredeljuje ga kot fizično osebo, oznaka s.p. pa označuje le to, da ne gre za pravno osebo, temveč za posameznika, ki samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Samostojni podjetnik je torej fizična oseba, ki je nosilec pravic in obveznosti. Ker v zemljiški knjigi, ki kot javna knjiga vsebuje podatke o stvarnih pravicah na nepremičninah, ne gre za gospodarsko dejavnost, je naveden je le lastnik nepremičnine, v konkretnem primeru toženec.

8. Toženka neutemeljeno trdi, da bi morali sodišči po tretjem odstavku 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(4) šteti, da je toženka naslovila predlog nedoločenemu krogu oseb in jih povabila k dajanju ponudb. Iz okoliščin namreč izhaja drugače in sicer, da je toženka na podlagi 80. f člena Zakona o javnih financah (ZJF)(5) za to, da bi občina s prodajo poslovnih prostorov dosegla čim višjo kupnino, izbrala javno dražbo in vnaprej objavila pogoje prodaje, pri kateri je pogodba o nakupu sklenjena s ponudnikom, ki izpolnjuje pogoje in ponudi najvišjo izklicno ceno. Pravilno sta sodili, da je prišlo do sklenitve prodajne oziroma kupne pogodbe, ko je bila podana najvišja ponudba. O dražbi namreč govorimo, kadar gre za prodajo predmeta najboljšemu ponudniku. Razpis dražbe je poziv nedoločenemu krogu ljudi, naj stavljajo ponudbe. Pogoji za sklenitev so določeni že v razpisu, zato pogodba nastane, ko je podana najvišja ponudba, kar pomeni, da je akcept že vnaprej dan v korist ponudnika, katerega ponudba je najvišja.(6) Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica 2. 12. 2002 organizirala javno dražbo, ki sta se je udeležila dva dražitelja, a je le toženec plačal varščino in uspešno dražil poslovne prostore, zato je prišlo do sprejema ponudbe in je nastala obveznost skleniti pogodbo. Ker je toženka po 25. členu vezana na ponudbo, je ne more enostransko preklicati in mora s tožnikom tudi pisno skleniti pogodbo in mu omogočiti vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi.

9. Sklicevanje na to, da je tožnik pozneje prevzel vračilo varščine, ni pomembno za nastanek prodajne pogodbe 2. 12. 2002. Tedaj so bili dražbeni pogoji izpolnjeni in tožnik je vložil tožbo, s katero zahteva njeno izpolnitev. Če je toženka pozneje vrnila varščino in jo je toženec sprejel, pa bo moral pri realizaciji pogodbe plačati polno kupnino.

10. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da revizija ni utemeljena. Zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 30/1993 – 65/2009. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 79/1999-14/2007. Op. št. (6): S. Cigoj: Obligacije, ČŽ Uradni list, Ljubljana 1976, str. 366.