Jedro

Pogoj za izdajo začasne odredbe na vrednostnih papirjih je, da predlagatelj izkaže, da je dolžnik lastnik vrednostnih papirjev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe zoper F. G. ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se tožencema prepove odsvojitev in obremenitev katerihkoli nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki so na njuno ime vpisani pri Klirinško depotni družbi d.d. in da se slednji odreja, da nemudoma izvrši vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve kateregakoli nematerializiranega vrednostnega papirja, ki kotira na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, last tožencev. Zoper tak sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe ZIZ ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da bi toženca s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo. Če bi toženca utrpela kakršnokoli škodo, bi jo lahko zahtevala od tožeče stranke na podlagi čl. 279 ZIZ, sodišče pa bi lahko tožeči stranki naložilo plačilo varščine na podlagi čl. 275/2 ZIZ. Sodišče bi moralo tudi opraviti poizvedbe, kakšne vrednostne papirje ima tožena stranka in je tako odločitev preuranjena. Upnik (tožeča stranka) se je pripravljen zadovoljiti tudi s tem, da tožena stranka položi določen znesek kot varščino za poplačilo dolga do tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Zoper sklep, s katerim je bila začasna odredba zavržena zoper G. F., se tožena stranka ne pritožuje, saj iz pritožbe izhaja, da se pritožuje le zoper tisti del sklepa, s katerim je bila začasna odredba zavrnjena. Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve so določeni v čl. 270 Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98; v nadaljnjem besedilu ZIZ). Eden izmed pogojev za izdajo take začasne odredbe, kot jih predlaga tožeča stranka, je, da sta toženca lastnika vrednostnih papirjev. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni z ničemer izkazala, da bi bila toženca lastnika kakršnihkoli vrednostnih papirjev, tako da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog za začasno odredbo, čeprav iz drugih razlogov. Tako se tožeča stranka v pritožbi ne more glede na povedano, sklicevati na določbe čl. 279 in 275/2 ZIZ v zvezi z odškodnino in plačilom varščine. S tem, ko tožeča stranka v pritožbi predlaga, da sodišče opravi poizvedbe, kakšne vrednostne papirje ima tožena stranka, predlaga nove dokaze, kar v pritožbenem postopku ni dopustno (prvi odst. čl. 337 ZPP). S trditvami v pritožbi, da je pripravljena sprejeti varščino namesto začasne odredbe (čl. 274 ZIZ), tožeča stranka spreminja svoj predlog, kar v pritožbenem postopku tudi ni dopustno glede na to, da je sodišče prve stopnje vezano na predlog strank. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 ZPP).