Jedro

Po 1. odstavku 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) krši delovno obveznost le-tisti delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje delovnih dolžnosti in obveznosti ali ki ne upošteva sklepov delodajalca. V tem določilu je uzakonjen temeljni pogoj za disciplinsko odgovornost, to je krivda delavca. Krivda je opredeljena z določeno stopnjo storilčeve vednosti oziroma zavesti, da je njegovo ravnanje protipravno ter z določeno stopnjo hotenja, da stori dejanje, s katerim povzroči nedopustno posledico.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Stroške odgovora na revizijo trpi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in z vmesno sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 17.3.1987 in sklep njenega delavskega sveta z dne 4.6.1987, na podlagi katerih je bil A.C. izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da ni podana disciplinska odgovornost tožnika za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti iz 3. točke 1. odstavka 30. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev, ki naj bi jo storil s tem, da je dne 7.8.1986, z letalom, ki ga je vodil, zaradi napačne ocene o oddaljenosti letala, s krilom udaril v oviro ob vzletni stezi letališča v M. Sodišče je sprejelo pravno presojo, da ni izpolnjen eden izmed temeljnih pogojev disciplinske odgovornosti tožnika, to je njegova krivda.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz 1. odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi revizija opozarja, da sta sodbi obeh sodišč pomanjkljivi, saj ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, pa tudi ne razlogov za njun zaključek, da v očitanem ravnanju niso podani elementi zavestne malomarnosti tožnika. Tožena stranka graja zmotno oceno izvedenih dokazov, posebej izpovedbe priče Z.J., dane v disciplinskem in sodnem postopku, vsebine navodil pri izvajanju letalskih dolžnosti na letalu Dash 7 pri vožnji po zemlji in poročilo o nesreči. Zmoten zaključek obeh sodišč, da za trk letala ni podana disciplinska odgovornost tožnika temelji, po mnenju revizije, na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar posledično predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je dopustilo storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka prvostopnega sodišča pa tudi samo je bistveno kršilo postopek s tem, ker ni presodilo pritožbenih navedb tožene stranke. Kršitev določb procesnega zakona in zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa sta imeli za posledico, da v obravnavani zadevi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Zaradi vsebine določbe 386. člena ZPP je revizijsko sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Tožena stranka se sklicuje na revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP, pri čemer jih sicer izrecno ne navaja. S trditvami, da so razlogi obeh sodb nejasni, v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah in glede odločilnih dejstev pomanjkljivi, pa tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vsi očitki v tej smeri pa niso utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocen vseh izvedenih dokazov, med drugim tudi izpovedbe priče in poročila o nesreči Zveznega komiteja za promet in zveze z dne 1.9.1986, sprejelo svojo odločitev, da je tožnik kritičnega dne ravnal v skladu z vsemi pravili varnega letenja in da v njegovem ravnanju ni zaznati nobene oblike krivde. Tožnik se, po presoji prvostopnega sodišča, niti po svojih izkušnjah, pridobljenem znanju, okoliščinah ali osebnih lastnostih ni zavedal niti ni mogel zavedati, da je njegova ocena oddaljenosti letala od ovire napačna. Sodišče prve stopnje je prosto presojalo verodostojnost v postopku zaslišanih prič, tudi Z.J., in samega tožnika in dokazno vrednost njihovih izpovedb kot drugih izvedenih dokazov. Na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, je sodišče dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (3. in 4. odstavek). Glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP pa sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo vrednost in verodostojnost. Zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana, saj sodba sodišča prve stopnje nima, po presoji revizijskega sodišča, zatrjevanih pomanjkljivosti.

Sodišče druge stopnje se je zato v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopne sodbe v mejah razlogov iz 2. odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago. Inštančno sodišče je pritožbene dokazne predloge tožene stranke obravnavalo in obrazloženo zavrnilo. Zato ni utemeljen očitek tožene stranke, da naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (očitno po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP) s tem, ko ni sledilo pritožbenim dokaznim predlogom tožene stranke in njeni dokazni oceni izvedenih dokazov, saj sodišče presoja dokaze po svojem prepričanju. Tudi očitek pritožbenemu sodišču, da ni presodilo vseh pritožbenih navedb, ne drži. Sodišče druge stopnje je v skladu s 1. odstavkom 375. člena ZPP ocenilo in odgovorilo na vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, saj pritožbenih trditev, ki nimajo vpliva na odločitev, ni dolžno presojati.

Z nadaljnjimi revizijski trditvami o verodostojnosti in popolnosti dokazov, njihove ocene in dokaznih sklepov, pa se tožena stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot dejanske podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno. Zato jih revizijsko sodišče ni smelo preizkušati.

Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev sodišča in sicer, da se tožnik ob vzletanju letala, ki ga je dne 7.8.1986 vodil na letališču v M., ni zavedal in ni mogel zavedati, glede na oviro stoječo ob vzletni stezi, nevarnosti trčenja. Ker v njegovem ravnanju niso bili podani krivdni elementi, sta sodišči sprejeli pravilno pravno presojo, da tožnik ni odgovoren za očitano kršitev delovne dolžnosti. Zato je kot nezakonita razveljavilo sklepa pristojnih disciplinskih organov tožene stranke.

Po 1. odstavku 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) krši delovno obveznost le-tisti delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje delovnih dolžnosti in obveznosti, ali ki ne upošteva sklepov delodajalca. V tem določilu je uzakonjen temeljni pogoj za disciplinsko odgovornost, to je krivda delavca. Krivda je opredeljena z določeno stopnjo storilčeve vednosti oziroma zavesti, da je njegovo ravnanje protipravno ter z določeno stopnjo hotenja, da stori dejanje, s katerim povzroči nedopustno posledico. Delavčeva odgovornost za kršitev obveznosti ni objektivna, to je odgovornost na podlagi vzročnosti, temveč je vedno in v vsakem primeru krivdna. Krivda se izraža v določenih psihičnih razmerjih storilca do protipravnega ravnanja in prepovedane posledice (malomarnost, naklep). Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da tožniku za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti, sta odločitvi sodišč, ki sta ugodili tožbenemu zahtevku tožnika materialnopravno pravilni. Zato tudi revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP ni utemeljen.

Ker sta nižji sodišči ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev tudi materialno pravo pravilno uporabili, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu 166. v zvezi s 155. členom ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).