Jedro

: Odločitev sodišča, da tožnica ni dokazala nepravilnosti izračuna plač s strani tožene stranke, je nepravilna. Tožena stranka je zatrjevala, da je plače obračunavala glede na svoje finančno stanje in ob upoštevanju omejitvene zakonodaje, vendar pa ni predložila sodišču dokazov o tem, da je izplačevala plače v obsegu, kot je dopuščala omejitvena zakonodaja. Ker delodajalec obračunava plače, je dokazno breme glede pravilnosti obračuna na njegovi strani, zato je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno od tožene stranke zahtevati, da predloži dokaze, ki bi potrjevali njegove trditve. Ni mogoče naložiti breme dokazovanja pravilnosti obračunavanja plač delavcu, ki je le prejemnik plače, nima pa vpliva na pravilnost izračuna.

Izrek

Pritožbi tožnice in tožene stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba razveljavi v 1., 2. in 5. odst. izreka in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (3. in 4. odst. izreka). Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razliko nadomestila plače za čas čakanja na delo v višini (75% zneska) neto 107.401,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti razlike v plačilo kot izhaja iz 1. odst. prvostopenjske sodbe. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku s katerim je tožnica zahtevala razliko nadomestila plače za čas 6 mesečnega odpovednega roka v znesku 50.918,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.815,00 SIT od 1.5.1992 do 1.6.1992, od zneska 54.296,00 SIT od 1.6.1992 do 1.7.1992, od zneska 84.434,00 SIT od 1.7.1992 do 1.8.1992, od zneska 116.387,00 SIT od 1.8.1992 do 1.9.1992, od zneska 148.641,00 SIT od 1.9.1992 do 1.10.1992, od zneska 166.202,00 SIT od 1.10.1992 do 1.1.1993 in od zneska 50.918,00 SIT od 1.1.1993 dalje do plačila (2. odst. izreka). Ugodilo je tudi tožničinemu zahtevku za izplačilo razlike odpravnine kot trajno presežni delavki in sicer v znesku 161.016,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka odpravnine do dejanskega plačila (3. odst. izreka), višji zahtevek tožnice iz naslova odpravnine je zavrnilo (4. odst. izreka), toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo tožničinih stroškov postopka v znesku 70.957,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe ter sodne takse v znesku 6.226,00 SIT v roku 8 dni. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili tožeča stranka in tožena stranka. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe in sicer izplačila neizplačanega dela odpravnine in razlike nadomestila plače za čas čakanja na delo (1. odst. izreka in 4. odst. izreka prvostopenjske sodbe), zaradi napačane uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožnice je sodišče napačano interpretiralo zakon, ki je omejeval izplačilo osebnih dohodkov, saj je zakon le interventnega značaja in je le začasno zadržal izplačevanje prejemkov do katerih so sicer delavci upravičeni po veljavni kolektivni pogodbi. Tožnica meni, da njen položaj ne sme biti slabši od položaja tistih delavcev, ki so del ali celotne svoje prejemke vnovčili kot deleže v podjetjih. Če tožnica ne bi dobila zahtevanega nadomestila bi bila dvakrat kaznovana, ker ni prejela deleža v podjetju in tudi ne celotne plače. Zakon o lastninskem preoblikovanju določa, da delavci lahko neizplačane plače uporabijo za nakup deležev v podjetjih, nikjer pa ni rečeno, da s tem izgubijo svoje zakonite pravice. Način razlage prvostopenjskega sodišča bi pomenil nezakonito razlikovanje med tistimi, ki so si zaradi velikega družbenega kapitala to razliko ob lastninjenju izplačali in tistimi, ki niso imeli toliko kapitala, da bi izplačali razlike neizplačanih plač v delnicah družbe. Če bi bil interventni zakon na katerega se sklicuje sodišče, trajnega in ne začasnega značaja, ni nobenega razloga, da bi nekatera druga podjetja neizplačane razlike do veljavnih kolektivnih pogodb kasneje izplačala v obliki deležev v podjetjih. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka v zvezi z odpravnino pa se tožnica sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v revizijski zadevi opr.št. VIII Ips 119/97, ki je zavzelo stališče, da je podlaga za izračun odpravnine iz 36. f člena ZDR plača, ki jo je delavec zaslužil in ne tista, ki jo je dejansko prejel. Tožnica vztraja, da je temelj za odpravnino plača, ki bi ji morala biti obračunana na podlagi celotne plače, ki jo je zaslužila v spornem obdobju in ne na podlagi plače, ki ji je bila dejansko izplačana. Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izrek sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. člena ZPP zoper sodbo v delu v katerem je sodišče ugodilo zahtevku tožnice za plačilo razlike nadomestila plače v času odpovednega roka, razlike odpravnine in glede stroškov postopka, ker sodišče ni upoštevalo uspeha strank in ni stroškov pobotalo. Tožena stranka meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe 277. in 279. člena ZOR, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, saj je izrek nerazumljiv in nasprotuje razlogom v obrazložitvi sodbe oz. so si ti razlogi med seboj v nasprotju. Tožena stranka meni, da je prvostopenjsko sodišče tožnici prisodilo več kot ji gre, saj je obrestni zahtevek pri zamudnih obresti glede premalo izplačanega nadomestila v času čakanja na delo napačen in se obresti obračunavajo od višjega zneska kot je bila prisojena glavnica, enako napako je sodišče storilo tudi pri razliki odpravnine, saj se zakonite zamudne obresti prisojajo od šestih drugih znantno višjih zneskov, kot je dosojena glavnica. Pri tem je najvišji znesek, od katerega se obračunavajo obresti 382.293,00 SIT. Zakaj je sodišče tako ravnalo ni jasno, iz pregleda spisa pa izhaja, da naj bi toliko znašala celotna odpravnina. Obresti od celotne odpravnine tožnici ne gredo temveč je upravičena do obresti kvečjemu le od zneska 161.016,00 SIT, ostalo pa je že tako ali tako dobila izplačano. Tudi sicer je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker bi glede na ugotovljeno dejansko stanje in insolventnost tožene stranke, blokade njenega žiro računa in sporazume sklenjene med vodstvom tožene stranke in sindikati plač, moralo zavrniti tožbeni zahtevek. Tožena stranka se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sporazum o izvajanju tarifnega dela kolektivne pogodbe z dne 30.7.1992 in dogovor med sindikatoma .. in ... ter vodstom L. z dne 18.2.1993, ne pomenijo znižanja plač po 62. čl. SKEI. Če bi sodišče preučilo oba sporazuma, bi ugotovilo, da je njune elemente mogoče šteti za znižanje plač v skladu z 62. členom panožne kolektivne pogodbe. Razlogi za znižanje so takšni kot jih terja kolektivna pogodba dejavnosti, stranke sporazuma so iste, znižanje pa je procentualno ustrezno, določen je ustrezen rok trajanja in znižanja ter obličnost. Tožena stranka trdi, da v spis ni predložila sporazuma o izvajanju tarifnega dela kolektivne pogodbe z dne 30.7.1992, zato ji ni jasno, kaj sodišče šteje za navedeni sporazum, saj je bil v spis predložen le sporazum o izvajanju tarifnega dela kolektivne pogodbe podjetij koncerna L. S tem pa je bil med sindikati in vodstvom sklenjen dogovor o zamiku izvajanja tarifnega dela kolektivne pogodbe podjetij koncerna L., ki je bila sprejeta 1.5.1992, ne pa eventuelni zamik izvajanja tarifnega dela branžne kolektivne pogodbe kot je ugotovilo sodišče. Podjetniška kolektivna pogodba je nadomestila panožno kolektivno pogodbo, sodišče pa je to spregledalo. Oba navedena sporazuma sta v skladu z 262. in 266. členom podjetniške kolektivne pogodbe postala sestavna dela te pogodbe. Pritožbi sta delno utemeljeni. V skladu z določbo 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče presojalo prvostopenjsko sodbo v mejah razlogov navedenih v pritožbi in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77, ker odločitve prvostopenjskega sodišča v 2. odst. izreka (glede razlike plače v času odpovednega roka in zamudnih obresti) ni mogoče preizkusiti, kot utemeljeno opozarja tudi tožena stranka v svoji pritožbi. Višine dosojenega zneska razlike plače v odpovednem roku v višini 50.918,00 SIT ni mogoče preizkusiti, saj niti iz tožbenih navedb niti iz obrazložitve odločitve prvostopenjskega sodišča ni razvidno, na kakšen način je tožnica navedeno razliko izračunala, niti zakaj jo je sodišče v taki višini dosodilo. Prav tako ni jasno, na kakšen način je prišla tožnica in nato tudi sodišče do zneskov, od katerih je tožnica zahtevala zamudne obresti. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo navedeno odločitev prvostopenjskega sodišča. V nadaljnjem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče od tožeče stranke zahtevati, da natančno pojasni način izračuna razlike nadomestila plače v času odpovednega roka ter zlasti obrestni zahtevek. Šele ko bo zahtevek jasno opredeljen, bo sodišče po presoji navedb tožeče in tožene stranke ter na podlagi izvedenih dokazov ponovno odločilo o tem delu tožbenega zahtevka. Utemeljena je tudi pritožba tožnice zoper odločitev v 1. odst. izreka prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na razliko nadomestila plače v času čakanja na delo. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala nepravilnosti izračuna plač s strani tožene stranke, je nepravilna. Tožena stranka je zatrjevala, da je plače obračunavala glede na svoje finančno stanje in ob upoštevanju omejitvene zakonodaje, vendar pa ni predložila sodišču dokazov o tem, da je izplačevala plače v obsegu, kot je dopuščala omejitvena zakonodaja. Ker delodajalec obračunava plače, je dokazno breme glede pravilnosti obračuna na njegovi strani, zato je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno od tožene stranke zahtevati, da predloži dokaze, ki bi potrjevali njegove trditve. Ni mogoče naložiti breme dokazovanja pravilnosti obračunavanja plač delavcu, ki je le prejemnik plače, nima pa vpliva na pravilnost izračuna. Odločitev sodišča prve stopnje je torej preuranjena, zato je upoštevaje pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v 1. odst. izreka, da bi v nadaljnjem postopku prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju v spornem obdobju veljavnega Zakona o izplačilih osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991, katerega veljavnost je bila podaljšana do februarja 1992 (Ur. l. RS št. 48/90, 21/91) ter Zakon o zajamčenih plačah (Ur. l. RS št. 48/90) in Kolektivne pogodbe za črno in barvastvo metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 12/91) in po dopolnitvi dokaznega postopka dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na podlagi tega ponovno odločilo o upravičenosti zahtevka za plačilo razlike nadomestila plače v času čakanja na delo iz 1. tč. tožbenega zahtevka. Neutemeljeni sta pritožbi tožnice in tožene stranke v delu, ki se nanašata na razliko odpravnine (3. in 4. točka izreka). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da se kot podlaga za odpravnino po določbi 3. odst. 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) upošteva povprečna plača v zadnjih treh mesecih dela pred nastopom dejstva, ki je podlaga za prenehanje delovnega razmerja. Glede na delovno dobo tožnice in višino plače bi po podatkih v spisu in kot je navedla tožnica tudi v svoji vlogi z dne 13.2.1998 znašala 383.293,00 SIT. Ker je tožnica prejela že 221.471,50 SIT, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici dolguje še 161.016,00 SIT iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežni delavki. Ker je tožena stranka tožnici obročno izplačevala odpravnino, je utemeljen tudi obrestni zahtevek tožnice in pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o tem zahtevku, saj je bila tožena stranka dolžna izplačati tožnici odpravnino do konca odpovednega roka dne 25.9.1993. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo v tem delu tako pritožbo tožnice kot tožene stranke. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo prvostopenjsko sodbo, v obsegu kot je razvidno iz izreka, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 4. odst. 166. člena ZPP/77.