Jedro

Za pravico do sodnega varstva je namreč pomembno, da ga je bil pritožnik deležen po vsebini, saj je Upravno sodišče njegovo tožbo (kot tudi navedbe v pripravljalnih vlogah) meritorno obravnavalo in o njej odločilo z izpodbijano sodbo in sklepom. S tem pa je pritožnik dosegel tudi tisto, kar je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, to je instančno obravnavanje upravne odločbe toženke.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1233/2024-23 z dne 19. 7. 2024 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1233/2024-23 z dne 19. 7. 2024 se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5917/2023/35 (1221-02) z dne 19. 6. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče pojasnilo, da se, glede na to, da je predmet spora sklep o drugi predaji tožnika Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici2, ne bo (ponovno) opredeljevalo do tistih tožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje do 11. 9. 20233, temveč bo presojalo le utemeljenost tistih ugovorov, ki se nanašajo na obdobje od njegove prve predaje Republiki Hrvaški (tj. od 29. 3. 2024) dalje. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene očitke o kršitvi tožnikove pravice do pravnega sredstva, do katere naj bi prišlo s tem, ko tožnikov pooblaščenec ni prejel gesla za dostop do dokumentov, ki mu jih je toženka poslala zaradi seznanitve z zadevo in sestavo tožbe. Na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 se je sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter sklep razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Glede predloga za izdajo začasne odredbe pa Vrhovnemu sodišču predlaga, naj mu ugodi in do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijanega sklepa toženke.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

_K I. točki izreka_

5. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

6. Pritožnik navaja, da mu je bila s tem, ko toženka njegovemu pooblaščencu pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu ni posredovala gesla in mu omogočila vpogleda v spis, kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Trdi, da bi prav iz tega razloga Upravno sodišče njegovi tožbi moralo ugoditi in odločitev toženke razveljaviti.

7. Ta očitek po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo Upravno sodišče v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, namreč ni sporno, da je pritožnikov pooblaščenec lahko tožbo sestavil le na podlagi izpodbijanega sklepa. Tožbo je vložil pravočasno. Ko je toženka po vložitvi tožbe Upravno sodišče obvestila o tem, da je pritožnikovega pooblaščenca dne 8. 7. 2024 seznanila z geslom za dostop do dokumentacije, mu je bilo omogočeno, da v roku treh dni od vpogleda v spisovno dokumentacijo tožbo dopolni, kar je pooblaščenec tudi storil. V nadaljevanju postopka je tožnik že dne 6. 7. 2024 in potem še 11. 7. 2024 vložil dve pripravljalni vlogi. Upravno sodišče je izrecno navedlo, da je pri presoji upoštevalo tudi ti dve vlogi, pritožnik pa ne zatrjuje, da navedbe iz kasneje vloženih pripravljalnih vlog ne bi bile predmet presoje Upravnega sodišča. Glede na okoliščine konkretnega primera ter ob upoštevanju dejstva, da pritožnik v pritožbi ni navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi pojasnil, zakaj naj bi kljub opisanemu postopanju Upravnega sodišča prišlo do kršitve njegove pravice do učinkovitega pravnega sredstva, po presoji Vrhovnega sodišča do kršitve te pritožnikove pravice ni prišlo. Za pravico do sodnega varstva je namreč pomembno, da ga je bil pritožnik deležen po vsebini, saj je Upravno sodišče njegovo tožbo (kot tudi navedbe v pripravljalnih vlogah) meritorno obravnavalo in o njej odločilo z izpodbijano sodbo in sklepom. S tem pa je pritožnik dosegel tudi tisto, kar je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, to je instančno obravnavanje upravne odločbe toženke.

8. Pritožnik z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami povsem posplošeno nasprotuje dokazni presoji Upravnega sodišča, da njegove izjave na osebnem razgovoru dne 8. 5. 2024 in na zaslišanju na glavni obravnavi, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih pritožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, kot tudi, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.4 Upravno sodišče je ob preizkusu obeh navedenih vidikov presodilo, da ne obstaja nobena od okoliščin, ki bi vodile do sklepa, da bi za pritožnika obstajala nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Te presoje pritožnik po vsebini konkretizirano ne izpodbija, ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna, niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Povzema zgolj svoje dosedanje navedbe, tj., da so hrvaški policisti po tem, ko ga je Republika Slovenija vrnila na Hrvaško, z njim grdo ravnali, da tam ni imel tolmača, da ga je bilo strah, da ga Hrvaška z namenom preučitve utemeljenosti njegove pravice do mednarodne zaščite ni resno obravnavala ter da so ga ob vrniti na Hrvaško samo prepeljali v azilni dom in ga prepustili samega sebi. Do teh navedb se je Upravno sodišče obrazloženo opredelilo v 26. in naslednjih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Presodilo je, da pritožnikov opis ravnanja policije (četudi bi dejansko prišlo do zatrjevanega grdega in ponižujočega ravnanja s tem, ko naj bi ga vlekli za obleko, zaradi česar naj bi ga vsi gledali kot zločinca) še ne more predstavljati ovire za njegovo predajo Hrvaški. Kot je pravilno pojasnilo, namreč ne zadošča že vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker pritožnik v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj bi bila ta presoja napačna, golo vztrajanje na stališču, da zaradi ravnanj hrvaške policije obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški, ne more pripeljati do uspeha njegove pritožbe. Nenazadnje Vrhovno sodišče še pripominja, da je bil pritožnik po lastni izpovedbi po predaji Republiki Hrvaški praktično takoj nastanjen v azilnem domu v Zagrebu, v katerem je bival le pet minut, nato pa samovoljno odšel in se vrnil v Slovenijo.5 Tako kratko obdobje pritožnikovega stika s Hrvaškimi uradnimi osebami in bivanja v azilnem domu v Zagrebu pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi sicer ne more biti merodajno niti z vidika presoje namenov Republike Hrvaške glede resne obravnave pritožnikove prošnje niti z vidika ravnanj hrvaške policije, ki bi lahko prestavljala oviro za njegovo ponovno predajo Republiki Hrvaški.

9. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

_**K II. točki izreka**_

10. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

11. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 O pravilnosti in zakonitosti njegove prve predaje je Upravno sodišče že odločilo s sodbo (in sklepom) I U 87/2024-16 z dne 24. 1. 2024, ki je postala pravnomočna 13. 2. 2024. 3 Ko je tožnik glede na podatke registracijskega lista v upravnem sporu prvič prečkal hrvaško-slovensko mejo. 4 Prim. s 6. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. 5 Zapisnik osebnega razgovora z dne 8. 5. 2021, v bistvenem enako pa je izpovedal tudi na glavni obravnavi.