Jedro

V tožbi zaradi motenja posesti služnostne pravice poti je lahko aktivno legitimiran (poleg lastnika gospodujočega zemljišča) tudi posestnik gospodujočega zemljišča oz. služnostnih upravičenj, ne pa vsakdo, ki vozi po trasi služnostne poti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v posesti poti, ki poteka po parceli št. 56/1 k.o. H. s tem, da sta dne 26.5. in 27.5.1993 ob meji med to parcelo ter med javno potjo zabila več železnih stebričkov in s tem onemogočila uporabo poti tožeči stranki. Toženca sta dolžna vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da s te poti odstranita železne stebričke. V bodoče sta se toženca dolžna vzdrževati takšnih ali podobnih motitvenih dejanj pod pretnjo denarne kazni. Nedvomno je, da sta toženca zabila količke na zemljišču, kjer je tožnik izvrševal služnostno pravico poti, z zabitjem teh količkov sta onemogočila nemoteno uporabo poti v katere posesti je bil tožnik. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zoper sklep se pritožujeta oba toženca zaradi kršitve materialnega prava in predlagata, naj se sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Ponavljata svoje ugovore, ki sta jih podala že v pravdi, poleg tega pa predvsem navajata, da je tožnik postavil svoje gospodarsko poslopje na javno pot, s tem je sam zaprl možnost vožnje tako sebi kot drugim po javni poti. Nedvomno je ugotovljeno, da je upravni organ od tožnika zahteval odstranitev navedene stavbe. Zaradi tega, ker je tožnik sam zasedel javno pot, je začel riniti v svet P.L., to pa neupravičeno. Toženca, ki sta ravnala po ukazu P.L., nista pasivno legitimirana v tej pravdi, napadeni sklep pa predstavlja pravno varstvo nezakonitemu ravnanju tožnika.

Pritožba je utemeljena.

V postopku je bila ugovarjana tako aktivna kot tudi pasivna legitimacija, čeprav pritožba poudarek daje pomanjkanju pasivne legitimacije.

Sodišče prve stopnje je brez pridržka in tudi brez obrazložitve sprejelo v celoti aktivno legitimacijo tožnika. Sodišče druge stopnje pa le meni, da je ta aktivna legitimacija zaenkrat še vprašljiva.

Vprašanje legitimacije pravdnih strank v sporu je vprašanje materialnega prava in mora sodišče torej tako aktivno kot tudi pasivno legitimacijo pravdnih strank v postopku ugotavljati. Iz podatkov spisa, kakršni so do sedaj dostopni, je možen zaključek, da tožnik zahteva posestno varstvo zaradi kratenja pravice služnosti.

Služnost poti je stvarna pravica in je neposredno vezana na gospodujoče zemljišče, ne na osebo, ampak se služnost uporablja za potrebe zemljišča. V posesti pravice stvarne služnosti je torej lahko le lastnik ali posestnik gospodujočega zemljišča, ne pa vsaka oseba, ki eventuelno vozi po domnevni služnostni trasi. V to smer sodišče kljub ugovoru tožeče stranke ni izvajalo dokazov in ni dalo jasnega odgovora, ali je tožnik upravičen vložiti tožbo zaradi motenja pravice služnostne poti. Tožba zaradi motenja posesti se sicer razlikuje od takoimenovane konfesorne tožbe, ker ima posestno varstvo lahko tudi posestnik nepremičnine oziroma služnostnih upravičenj.

Drugače povedano, ugotoviti bo potrebno, ali je bil tožnik tudi v posesti gospodujočega zemljišča, ali pa je opravljal domnevne vožnje le kot izvajalec posesti dejanskega lastnika gospodujočega zemljšča. Vsak voznik, ki uporablja služnostno pot po naročilu lastnika gospodujočega zemljišča, še ni v posesti pravice služnostne poti, kajti služnost poti je vezana na gospodujoče zemljišče, ne pa na osebo, ki to pot uporablja. V ponovljenem postopku bo torej moralo prvo sodišče prepričljivo obrazložiti aktivno legitimacijo tožeče stranke.

V pasivno legitimacijo obeh tožencev sodišče druge stopnje ne dvomi, saj je nesporno, da sta oba toženca, sicer res po naročilu P.L., na domnevno traso služnostne poti postavila količke. Za tožbo zaradi motenja posesti služnostne pravice vožnje sta pasivno legitimirana lahko tako lastnik služečega zemljišča kot izvršilec takšnega motilnega dejanja. Poudariti pa je, da se v takšnem primeru, če bo prvo sodišče ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku, takšen sklep nanaša lahko samo na oba toženca in na nobenega drugega, predvsem takšen sklep ne zavezuje samega lastnika domnevnega služečega zemljišča. Sodišče druge stopnje nadalje meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zaradi tega ni mogoče preizkusiti izpodbijanega sklepa v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Dejstvo, da je zgrajeno gospodarsko poslopje na javni poti in naj bi zaradi tega bila javna pot zaprta, je stvar upravnega postopka in se tožbe zaradi motenja posesti niti ne tiče. Bistveno je v tem primeru ugotoviti, ali je pred motilnim dejanjem upravičeni posestnik izvrševal domnevno služnostno pravico vožnje ali ne. Po oceni dokazov je sodišče prve stopnje pač prišlo do zaključka, da je bila služnostna pravica izvrševana na tistem delu zemljišča, kjer sta toženca zabila količke in s tem onemogočila dotedanji način izvrševanja služnostne pravice.

Takšni dokazni oceni sicer sodišče druge stopnje ne more oporekati, saj temelji na presoji izvedenih dokazov in na neposrednem vtisu ob ogledu. Vendar je treba poudariti, da je bistvo motenjskega sklepa dajatveni oziroma prepovedni del in sodišče prve stopnje dejansko tožencema predvsem nalaga, da sta dolžna odstraniti količke s poti, ki je opisana v ugotovitvenem delu sklepa. Takšen izrek predvideva, da so ovire še vedno postavljene na sporni služnostni trasi, ali pa da vsaj so bile te ovire postavljene v času izdaje prvostopnega sklepa. Iz zapisnika o ogledu, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo dne 16.9.1993, pa je možen drugačen zaključek, da namreč teh količkov na domnevni služnostni trasi ni več. Sodišče v zapisniku o ogledu navaja, da stranke pokažejo v naravi, kje so bili zabiti količki, nadalje sodišče ugotovi tisto mesto, kjer so bili zabiti stebrički.

Iz takšne protokolacije bi sledilo, da v času ogleda količkov ni bilo več, torej je dajatveni del izpodbijanega sklepa neutemeljen, oziroma ni mogoče tožencem nalagati nekaj, kar je bilo že storjeno, če so bili količki res odstranjeni že pred izdajo izpodbijanega sklepa. V tem primeru bi lahkko bil utemeljen le prepovedni zahtevek, ki je sicer pravilno oblikovan in je tudi utemeljeno zagrožena denarna kazen. Sodišče druge stopnje pa ne more presoditi, ali so ti količki res še vedno zabiti na domnevni trasi služnostne poti, ali pa so bili odstranjeni, kakor bi sicer sledilo iz zapisa o ogledu, ki ga je opravilo prvo sodišče. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti pravilnega dejanskega stanja, pa je bilo tudi iz tega razloga treba izpodbijani sklep razveljaviti.

V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče predvsem ugotoviti in obrazložiti svoje stališče glede aktivne legitimacije, nato pa ugotoviti, ali ovire na domnevni služnostni trasi še obstojajo, ali pa so že odstranjene. Če so te ovire odstranjene oziroma so bile celo odstranjene pred izdajo prvega sklepa, potem seveda ni nobene pravne osnove za ugoditev dajatvenemu delu tožbenega zahtevka in bi bilo potrebno ta del tožbenega zahtevka zavrniti. V kolikor pa ovire še obstojajo, seveda obstoji tudi temelj za restitucijski zahtevek, vendar iz dosedaj zbranih podatkov in ob pomislekih, ki sledijo iz ugotovitev dokaznega postopka, sodišče druge stopnje ne more pritrditi zaključkom izpodbijanega sklepa. Dejansko stanje je tako glede utemeljenosti restitucijskega zahtevka nepopolno ugotovljeno in je sodišče druge stopnje tudi iz tega razloga sklep razveljavilo.

O pritožbenih stroških ni bilo potrebno odločati, ker jih tožena stranka ni priglasila.