Jedro

Sklepi procesnega vodstva na glavni obravnavi so tudi dokazni sklepi (387. člen ZPP). Krog sklepov procesnega vodstva je odprt. Možen je vsak sklep, ki je usmerjen k smotrnemu in uspešnemu vodstvu postopka.

Sodišče je na svoje sklepe načeloma vezano. Če bi bilo vezano tudi na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave, bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka. Sklepi procesnega vodstva zato ne postanejo materialnopravno pravnomočni in jih lahko sodišče po potrebi spremeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožeče stranke z 21. 8. 2015 zoper sklep opr. št. P 1286/2012 -IV s 15. 7. 2015. 2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da je sklep, ki ga je izdalo 15. 7. 2015, sklep procesnega vodstva. Tožeča stranka je na drugačno pravno naravo sklepa s 15. 7. 2015 opozorila že v pritožbi, ki jo je vložila zoper sklep. Opozorila je na določilo 363. člena ZPP, po katerem je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v zakonu določeno, da ni pritožbe. Sodišče se do tega ugovora ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je z izdajo sklepa saniralo situacijo, ki je nastala zaradi pridobitve določenih dokazov, ki so bili pridobljeni mimo oziroma preko dokaznega predloga tožeče stranke. Ti razlogi so drugačni od tistih, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v sklepu s 15. 7. 2015. V njem je pojasnilo, da je v celoti ugodilo zahtevi tožeče stranke s 6. 7. 2015 zaradi eliminacije nevarnosti nastajanja škode v njeni poslovni in osebni sferi. Napačna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da naj bi pridobilo podatke mimo dokaznega predloga tožeče stranke. Iz zapisnika z 19. 3. 2015 izhaja, da je tožeča stranka pojasnila, da nima možnosti, da bi sama pridobila podatke o tekočem računu tožene stranke in za njen s.p. ter je predlagala opravo poizvedb od leta 2010 dalje. Tožeča stranka tega dokaznega predloga nikoli ni umaknila. Sodišče je z dokaznim sklepom sprejelo, da bo opravilo dokaz z opravo poizvedb na tekočem računu tožene stranke in njenega s.p.-ja. Tožena stranka je v svojem predlogu navedla, da ni vedela, da bi bilo lahko glede na odredbo o pridobitvi izpiskov prometa lahko sporno vprašanje poslovne skrivnosti. Tožena stranka bi se in se tudi je v podanem dokaznem predlogu tožeče stranke nedvomno zavezala, kateri podatki in v kakšnem obsegu bodo razvidni s pridobivanjem takšnih izpiskov. Ko je ugotovilo, da ti izkazujejo utemeljenost navedb tožeče stranke o premoženjskem stanju tožene stranke, pa s sklicevanjem na nevednost in poslovne skrivnosti poskuša na vsak način doseči, da ti podatki ne bi bili uporabljeni v postopku. Iz tega izhaja, da pridobitev podatkov ni bila neupravičena in ne neskladna z dokaznim predlogom tožeče stranke.

Postopanje sodišča predstavlja kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je z ugoditvijo predlogu tožene stranke, ne da bi tožeči stranki dalo možnost, da se o njem izjavi, kršilo pravico tožeče stranke do kontradiktornosti in ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Sodišče tudi ni imelo nobene pravne podlage za izdajo spornega sklepa. Sodišče bi lahko upoštevalo obstoj poslovne skrivnosti le v okviru veljavne zakonodaje. Ta pa posebnih določb o tem, kako varovati poslovno skrivnost, nima. Tudi ZPP določb o sklicevanju na poslovno skrivnost v razmerju zoper nasprotno stranko ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je z izdajo sklepa 15. 7. 2015 ter izpodbijanega sklepa toženi stranki omogočilo, da je s sprejemom internega pravnega akta, v katerem je določila, kateri podatki predstavljajo poslovno skrivnost, omejilo in onemogočilo izvedbo poštenega dokaznega postopka ter onemogočilo ugotovitev vseh dejstev relevantnega dejanskega stanja. Sodišče se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vseh odločilnih navedb tožeče stranke, zaradi česar je kršilo njeno pravico do pravnega varstva ter sprejelo nezakonito odločitev, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožene stranke, ki jo je ta vložila zoper sklep, ki ga je sodišče izdalo 15. 7. 2015. S sklepom 15. 7. 2015 je sodišče naložilo tožeči stranki in pooblaščenki vrnitev listin, trajno uničenje oziroma izbris vseh morebitnih kopij in predelav teh listin ter varovanje kot skrivnost vseh podatkov, vsebovanih v listinah ter osebnih podatkov tožene stranke oziroma njenih delavcev. Ocenilo je, da predstavlja sklep s 15. 7. 2015 sklep procesnega vodstva, ki se nanaša na vodstvo glavne obravnave, zoper tak sklep pa ni pritožbe. Zato je pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sklep, zavrglo.

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sklep s 15. 7. 2015 ne predstavlja sklepa procesnega vodstva in da je zoper sklep dopustna pritožba. Sklepu očita tudi, da je sodišče z njim poseglo v pravico do kontradiktornosti tožeče stranke ter je kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.

7. Sodišče s formalno procesnim vodstvom ustvarja pogoje za zakonito in smotrno obravnavanje bistva spora. Postopek mora potekati smotrno, v skladu z načelom koncentracije glavne obravnave. Koncentracija glavne obravnave služi koncentraciji navedb strank in koncentraciji dokazov. Predsednik senata skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (289. člen ZPP). Takšen cilj doseže s sklepi, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave.

8. Sklepi procesnega vodstva na glavni obravnavi so tudi dokazni sklepi (387. člen ZPP). Krog sklepov procesnega vodstva je odprt. Možen je vsak sklep, ki je usmerjen k smotrnemu in uspešnemu vodstvu postopka. Tak sklep je tudi sklep s 15. 7. 2015, ki ga je izdalo prvostopenjsko sodišče. Pravilno je ocenilo, da gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe. Sodišče je na svoje sklepe načeloma vezano. Če bi bilo vezano tudi na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave, bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka. Sklepi procesnega vodstva zato ne postanejo materialnopravno pravnomočni in jih lahko sodišče po potrebi spremeni. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je pritožbo zavrglo. Pooblastilo za tako postopanje je dano v prvem odstavku 366. člena ZPP.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v pritožbi zoper sklep s 15. 7. 2015. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da pritožba ni dovoljena, se tudi pravilno ni spuščalo v vsebinsko obravnavanje pritožbe. Pritožbene argumente bo lahko tožeča stranka uveljavljala v pritožbi zoper končno odločbo. V njej bo lahko uveljavljala tudi zatrjevane kršitve pravil postopka in pravice do enakega varstva pravic, ki jih je sicer uveljavljala že v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Z izpodbijanim sklepom, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrglo nedovoljeno pritožbo, zatrjevanih kršitev ni storilo.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).