Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da zavrne toženčev dokazni predlog, predstavlja po vsebini v razmerju do predlaganih prič vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Ni prav, da sodišče po eni strani zavrne toženca, češ da svoje terjatve (trditve) ni dokazal, čeprav mu je pred tem samo najprej preprečilo izvedbo ključnih dokazov, s katerimi bi to sploh lahko storil. Četudi gre po vsebini za nagrado, ki je (lahko) povezana z delovnim razmerjem, to ne pomeni, da je toženec ne (z)more pobotati v okviru te pravde, o čemer sta se zaradi narave procesnega pobotanja že izrekla tako teorija kot tudi sodna praksa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi VL 80121/2017-I z dne 8. 9. 2017, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 48.354,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 do plačila (II. točka izreka) in da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od leta 2009 do plačila (III. točka izreka), zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 48.354,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 do plačila in stroške izvršilnega postopka v odmeri 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2017 do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.818,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (V. točka izreka).1

2. Zoper odločbo se v laični pritožbi pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša. Sodbo izpodbija glede dveh ključnih elementov, in sicer neizplačanega dolga v znesku 24.000,00 EUR, ki mu ga dolguje D., in neizpolnjene zavezujoče in podpisane ponudbe s strani g. K. oz. podjetja. Toženec pojasnjuje, da želi oprati svoje ime in preprečiti, da bi ga podjetje D. tožilo zaradi prevare, o čemer je v preteklosti prejel več opozoril s strani g. K. Toženčev dolg je neposredno povezan s terjatvijo 24.000,00 EUR, ki jo ima toženec do podjetja D. Šlo je za dolg iz projekta migracije D. Italia, ki jo je v letu 2008 kupil A. A. Plačilo je bilo obljubljeno po opravljenem projektu, vendar datum izplačila ni bil določen. Toženec navaja, da je pravilno navedeno, da je dne 18. 12. 2013 s toženo stranko sklenil dogovor o poravnavi dolga, ko je hkrati tudi opozoril B., da obstaja dolg tožeče stranke do njega. Pravilno so navedena tudi plačila, ki jih je dotlej opravil toženec, le da je ena številka kartice navedena napačno, kar pa ni bistveno. Zavrača navedbe iz druge točke obrazložitve sodbe. Vse obroke, dogovorjene po ponudbi K., je plačeval brez zamude. Vendar je sčasoma postalo jasno, da se K. ne bo držal ponudbe, zato je toženec s plačevanjem prenehal. K temu je pripomogla informacija, ki jo je toženec prejel, in sicer o zaposleni pri E., ki je izvajala izterjavo in ji K. ob koncu ni želel plačati zneska, dokler ni zagrozila s tožbo. V ponudbi K. je jasno zapisano, da bodo v prihodnjih mesecih preverjali, ali jim mesečno nakazuje 300,00 EUR, potem pa se bodo z njim dogovorili o prilagoditvi posojilne pogodbe. Kljub temu K. tožencu tudi po 17 mesecih plačevanja ni podal tovrstne ponudbe. Ne oporeka tretji, četrti, sedmi, osmi in dvanajsti točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedbe v peti točki so bolj ali manj pravilne. Kar ni dovolj poudarjeno, je dejstvo, da tožencu tožeča stranka ni želela podati analitike izvršenih plačil. Navedbe v šesti točki so napačne in zavajajoče. Toženčev dogovor s podjetjem ni bil v njegovo korist, temveč je bil oderuški, saj je mesečni obrok znašal več kot 1.500,00 EUR, kar je takoj povedal B., a mu je ta odvrnil, da je druga opcija, da ga dajo takoj v izvršbo. Takrat je dobil ponudbo E., da se zaposli pri njih, kar ga je še dodatno prisililo, da je na koncu podpisal zanj škodljiv dogovor. Toženec ocenjuje, da je deveta točka obrazložitve sodbe nerazumljiva. Deseti točki obrazložitve pritrjuje, a še vedno ni popolnoma prepričan, da stroški iz kartičnega poslovanja ne zastarajo po enem letu. Napačna je navedba iz enajste točke obrazložitve, saj se je K. zavezal, da se bo dogovoril, ne pa, da bo to storil morda ali mogoče. Trinajste točke sodbe ne komentira. Navedbe v štirinajsti točki ne držijo. Sodišče je prosil, da pokliče priče, a je sodnica presodila, da to ni potrebno. Gre pa za ključni dogodek, ki lahko osvetli nastanek dolga in dejansko potrdi obstoj dolga. Navedbe v petnajsti točki obrazložitve kažejo na nepoznavanje razmer v podjetju med leti 2009 in 2013 in na način delovanja A. A. in C. A. Plače so bile redne, klima med zaposlenimi je bila dobra, a so dogodki v maju 2013 pokazali, da je šlo le za fasado. A. A. je iz podjetja črpal večje količine sredstev, zaradi česar podjetje v zadnjih dveh oz. treh letih ni več odplačevalo obveznosti do prodajne mreže in posledično izgubilo licenco za poslovanje s strani Banke Slovenija. To pove, zakaj A. A. ni želel izplačati nagrade, saj financ ni bilo več na voljo. Tožencu ni razumljiva razlaga, zakaj sodišče ni klicalo predlaganih prič. Če bo potrebno, bo predlagal, da sodišče na zaslišanje pozove B. M., ki je za K. izvajala izterjavo. Toženec naproša sodišče, da na pričanje pozove priče, ki jih je navajal v prejšnjih dopisih, saj želi, da se razsodi na osnovi popolnih dejstev. Toženec si želi doseči pravično ovrednotenje dolga.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in zavrnila pritožbene navedbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta decembra 2013 sklenili dva pisna dogovora o odplačilu dolga, ki ga toženec dolguje tožeči stranki. Obstoj dogovorov ni sporen, kot tudi ne sam dolg, ki ga toženec smiselno priznava in je nastal na njegovih X karticah v skupnem znesku 62.660,98. Toženec se je zavezal dolg odplačevati v visokih mesečnih obrokih, v zameno pa mu je bila tožeča stranka pripravljena odpustiti del zakonskih zamudnih obresti in omogočiti režim za obročno odplačevanje. Toženec je obroke v določenem obdobju redno odplačeval, plačal tudi večji enkratni znesek, nato pa je z odplačevanjem prenehal. Vsa plačila je tožeča stranka pri postavitvi tožbenega zahtevka že upoštevala, zato v tej pravdi zahteva (le) še neodplačni preostanek dolga v višini 48.354,22 EUR.

6. Toženec v pritožbi sicer izraža določene pomisleke o sami terjatvi tožeče stranke (a), a v odločilnem delu napada zgolj dve ugotovitvi iz izpodbijane sodbe; in sicer glede prilagoditve pogodbe v smeri obročnega odplačevanja terjatve tožeče stranke (b) in glede pobotnega ugovora (c).

a) Glede terjatve tožeče stranke

7. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, zakaj šteje, da obstaja opisana terjatev tožeče stranke. Navsezadnje jo je tudi toženec na naroku delno priznal in ji tudi v pritožbi vsebinsko ne nasprotuje oz. jo smiselno priznava. Sodišče druge stopnje v dokazno oceno v tem delu tako ne dvomi, niti je toženec konkretizirano ne izpodbija. Glede na navedeno pa na zaključek ne vplivajo toženčeve navedbe glede izpodbijana ugotovitve sodišča, ali je bil sklenjeni dogovor zanj ugoden. Kot je neizpodbijano ugotovljeno, je toženec dogovor zavestno in voljno podpisal, zato ga takšen kot je, zavezuje in to tudi v primeru, če je bil zanj v resnici manj ugoden od tistega, kar je predstavilo oz. ocenilo sodišče prve stopnje.

8. Pavšalen in nesubstanciran je očitek toženca o tem, da mu tožeča stranka ni podala analitike izvršenih plačil, saj ni razvidno, kako bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost izdane odločbe. Sam toženec namreč v pritožbi potrjuje, da so bila njegova plačila pravilno upoštevana. Tudi ni razvidno, kako bi lahko na zaključek vplivalo dejstvo glede izterjav, ki jih je kot zaposlena izvajala določena oseba v korist K. pri družbi E., saj to s predmetnim postopkom ni povezano in kot tako ne more biti pravno relevantno.

9. Tudi ni utemeljen toženčev pomislek glede zastaralnega roka, ki ga izraža v pritožbi. Zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. Glede na vsebino pogodbe (dolga) ne gre za uporabo enoletnega zastaralnega roka iz 355. člena OZ, temveč splošnega, petletnega (346. člen OZ), ki zaradi pretrganja zastaranja še ni potekel. b) Glede prilagoditve pogodbe

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi v postopku prišlo do prilagoditve pogodbe. Toženec si napačno razlaga besede K., kot so razvidne iz elektronskega sporočila z dne 8. 12. 2014, kjer je med drugim napisal: „(...) potem pa se bomo z vami dogovorili o prilagoditvi (...)“. Ni res, da bi bil že s tem sklenjen dogovor o obročnem odplačevanju v znesku 300,00 EUR mesečno. Šlo je, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, in sicer ob upoštevanju njunega odnosa in dinamike ter vsebine (elektronske) komunikacije, zgolj za potencialno možnost sklenitve kasnejšega dogovora o prilagoditvi pogodbe, za primer, če bo toženec redno odplačeval mesečne obroke. Do tega pa, kljub temu, da je toženec določen čas redno odplačeval mesečne obroke, pozneje nedvomno ni prišlo. Ker ni bilo dosežno soglasje volj, je treba šteti, da se pogodba ni prilagodila tako kot je toženec enostransko pričakoval. c) Glede pobotnega ugovora

11. Toženec ima prav v delu, kjer graja vsaj preuranjeno odločitev o pobotnem ugovoru. Toženec je v postopku uveljavljal pobotni ugovor za znesek 24.000,00 EUR, ki po vsebini predstavlja nagrado, ki mu jo je dolžna dati tožeča stranka za uspešno izpeljan projekt migracij italijanske franšize v letu 2009. Za potrditev svojih trditev je toženec predlagal zaslišanje več prič, ki bi (lahko) ta dogovor potrdile. Sodišče prve stopnje je toženčev dokazni predlog v tem delu na naroku brez posebne obrazložitve zavrnilo, čeprav je toženec pred tem pri zaslišanju predlaganih prič izrecno vztrajal. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče pobotni ugovor zavrnilo iz razloga nedokazanosti. Odločitev je utemeljilo s tem, da toženec izpolnitve nagrade ni pisno terjal, sodišče pa ni našlo razloga, zakaj tega tedaj ne bi storil, še posebej zato, ker je bilo poslovanje tožeče stranke ugodno in posledično ni utemeljeno pričakovati, da bi mu bila nagrada priznana pozneje, ko so se zamenjale vodstvene osebe in so nastopile različne težave.

12. Takšno postopanje je napačno. Toženec ima v pritožbi prav, ko pojasnjuje, da so predlagane priče, ki bodo lahko potrdile ustni dogovor oz. obljubo, pomembne, če ne celo ključne za potrditev njegovega obstoja. Zaključek sodišča prve stopnje, da zavrne toženčev dokazni predlog, predstavlja po vsebini v razmerju do predlaganih prič vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Ni prav, da sodišče po eni strani zavrne toženca, češ da svoje terjatve (trditve) ni dokazal, čeprav mu je pred tem samo najprej preprečilo izvedbo ključnih dokazov, s katerimi bi to sploh lahko storil. 13. Tudi ni razvidno, da bi sklop drugih okoliščin, ki jih je navedlo sodišče, v vsakem primeru utemeljeval sprejeti zaključek, zaradi česar zavrnitev dokaznega predloga ne bi vplivala na zakonitost oz. pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče o tem ni podalo takšnih (zadostnih) razlogov, saj zgolj na podlagi opisanih okoliščin ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da obljuba ni bila dana oz. dogovor ni bil sklenjen. Treba se je namreč vprašati, ali bi, če bi npr. katera od predlaganih prič potrdila, da je bila tožencu resnično obljubljena zatrjevana nagrada, in sicer pod odložnim pogojem, da bo uspešno izveden zatrjevani projekt, to lahko vplivalo na dokazno oceno in končno odločbo sodišča o pobotnem ugovoru? Ni dvoma, da je odgovor na teoretični ravni lahko le pritrdilen.

14. Na zaključek ne vpliva dejstvo, da se bo lahko pozneje celo res izkazalo, da kakšna priča (ali pa kar vse) za sodišče ne bo dosegljiva, a o tem ni dopustno in niti ni potrebno vnaprej špekulirati.2 V takem primeru bo odločitev najverjetneje temeljila na trditvenem in dokaznem bremenu, ki je v tem primeru na strani toženca. To pa v vsakem primeru ne razbremenjuje sodišča, da razišče relevantno dejansko stanje v kontradiktornem postopku v skladu z razpravnim načelom in enakim varstvom pravic obeh strank.

15. Toženec je predlagal zaslišanje več (različnih) prič, ki bi lahko potrdile obstoj obljube oz. dogovora, in ne le ene, ki naj bi bila na Deviških otokih (tudi npr. direktorja podjetja S. P., o katerem v izpodbijani sodbi ni razlogov, čeprav je omenjen med toženčevimi navedbami). Predlagal je tudi zaslišanje vodij enot, ki so jim bile obljubljene prav take nagrade kot njemu samemu in to za isti projekt. Dejstvo, da le-ti niso uveljavljali sodnega varstva oz. jim nagrade niso bile izplačane, samo po sebi ne pomeni, da do obljubljene nagrade toženec ni upravičen. Četudi gre po vsebini za nagrado, ki je (lahko) povezana z delovnim razmerjem, to ne pomeni, da je toženec ne (z)more pobotati v okviru te pravde, o čemer sta se zaradi narave procesnega pobotanja že izrekla tako teorija kot tudi sodna praksa.3 Enako velja glede obličnosti. Zahteva po pisnosti je v delovnem pravu predvidena zaradi zaščite šibkejšega delavca, zato je zgrešen očitek tožeče stranke, da bi morali prav njemu (tj. delavcu) (ne)obličnost šteti v breme. Gre za vprašanje lažje dokazljivosti in ne obličnost, ki bi bila pogoj za veljavnost določene delavčeve pravice. Dejstvo, da se je zamenjal vodstveni kader, ki naj bi bil tožencu manj naklonjen, tudi ne pomeni, da tožencu nagrada ni bila obljubljena oz. da do nje ni upravičen. Sprememba korporacijskih razmerij znotraj gospodarske družbe sama po sebi ne vpliva na morebitne zaveze te družbe, ki so bile dane oz. so veljale pred spremembo.

16. Četudi je očitno, da je glede na podane toženčeve trditve njegovo dokazno breme težko in se poraja vprašanje, ali ga bo sploh zmogel, le-to ne pomeni, da se tožencu temu navkljub ne zagotovi učinkovita pravna možnost, da bi lahko takšno breme tudi skušal izpolniti in s tem doseči varstvo svojih pravic. Navsezadnje bo odločba o pobotnem ugovoru del pravnomočnega izreka in kot taka poslednje dejanje o tem vprašanju.

Sklepno

17. Izkaže se, da so utemeljene pritožbene navedbe glede pobotnega ugovora, v preostanku pa očitki niso utemeljeni. Ker je odločba o pobotnem ugovoru neločljivo povezana z odločbo o ugotovljeni terjatvi tožeče stranke, je bilo pritožbeno sodišče primorano razveljaviti izpodbijano odločbo v celoti, vključno z ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke in stroškovno posledico.4 V izpodbijani sodbi je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev toženca ne obstoji, kar pomeni, da vseh materialnopravnih pogojev za vtoževano pobotanje ni ugotavljalo. V primeru, da bi v ponovljenem sojenju ugotovilo, da terjatev obstoji, pa bi bilo ugotoviti tudi druge relevantne okoliščine (npr. kdaj je do pobotanja oz. srečanja terjatev sploh prišlo in kako je to vplivalo na pobotanje glavnic oz. zakonskih zamudnih obresti itd.), zato delna sodba oz. razveljavitev že iz tega razloga, tj. ker ni vseh relevantnih podatkov, v tem trenutku (še) ne pride v poštev.

18. Sodišče prve stopnje naj tako v ponovljenem sojenju (vsaj poskusi) zaslišati tiste priče, ki jih je toženec predlagal v zvezi s potrditvijo obstoja njegove terjatve do tožeče stranke in nato napravi novo dokazno oceno glede pobotnega ugovora ter na tej podlagi odloči o utemeljenosti celotnega zahtevka.

19. Glede na datum zaključka glavne obravnave, ki je bil marca 2018, medtem ko se je postopek začel septembra 2017, z razveljavitvijo odločbe nedvomno ne bo prizadeta pravica strank do učinkovitega sodnega varstva. Ker bo dopolnitev dokaznega postopka povezana z vabljenjem (več) prič, od katerih so lahko morda nekatere, kot je mogoče razbrati iz izpodbijane sodbe, celo nedosegljive oz. so v tujini, in bo šlo na podlagi opravljenih zaslišanj po pomenu in vsebini za praktično novo, v bistvenem dopolnjeno dokazno oceno iz 8. člena ZPP o pomembnih okoliščinah glede pobotnega ugovora, npr. tistih glede (ne)obstoja dolga in tudi vseh drugih, ki sedaj še niti niso zajete z odločbo - npr. glede pogojev za pobotanje, vprašanje trenutka oz. obsega pobotanja glavnice oz. zakonskih zamudnih obresti glede na zapadlost, itd. - vse z neposrednim vplivom na končno odločbo, je smiselno in prav, da dopolni dokazni postopek in napravi takšno dokazno oceno prav sodišče prve stopnje, saj bo posledično le tako tudi strankama omogočena učinkovita pravica do pritožbe (354. člen ZPP).

20. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da je prišlo pri številčenju točk do očitne pomote. Odločba o stroških bi morala biti glede na vrstni red predhodnih točk izreka označena s številko „V“ (in ne s številko „III“). Pritožbeno sodišče tako šteje, da je odločba o stroških - V. točka izreka. 2 To, kje se v tem trenutku nahaja kakšna priča, tudi ni splošno znano dejstvo. 3 Primerjaj s člankom Tadeje Zime Jenull: Materialnopravni in procesni vidiki pobota, Pravosodni bilten, letnik 38, št. 2/2017, str. 117-139; oz. sodno prakso iz sklepov Vrhovnega sodišča RS II Ips 125/2004 in pritožbenega sodišča II Cp 216/2016. 4 Z vidika možnosti oz. načina oblikovanja končnega izreka tudi I. točko izreka.