Jedro

Po določbi 15. člena ZDSS je bilo v primerih, kadar je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Po določbi 23. člena ZDSS-1 pa je procesna predpostavka predpisana samo v primerih, kadar je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora. Za spor o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami po določbi 87. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije ni predvidena pristojnost arbitraže, ki naj bi odločala tudi o sporih med udeleženci kolektivne pogodbe v primeru, da pomirjenje med njimi ni bilo uspešno. Zato z razlago citiranega člena kolektivne pogodbe ni mogoče zaključiti, da je za obravnavani spor posebej predviden postopek pomirjenja, sploh pa ne, da je tak postopek obvezen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sindikat je s predlogom dne 19.4.2005 predlagal, da sodišče razveljavi akt nasprotnega udeleženca o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 22.3.2005. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev predloga. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZDSS-1 je v primeru, da je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno varstvo dopustno pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. Med strankama je v spornem obdobju veljala Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96 in nasl.), ki v 87. členu določa, da je za reševanje kolektivnih sporov med udeleženci v primeru, da pomirjenje ni uspešno, pristojna arbitraža. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravno presojo prvostopnega sodišča in se pri tem - enako kot že sodišče prve stopnje - sklicevalo tudi na odločitve Vrhovnega sodišča. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, vlaga predlagatelj revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta obe sodišči zmotno tolmačili določbo 81. člena branžne kolektivne pogodbe o obligatorni sprožitvi postopka mirnega reševanja predmetnega spora v primerih spora o sklenitvi, spremembi oziroma dopolnitvi kolektivne pogodbe. Predlagatelj pa je izpodbijal notranji (splošni) akt delodajalca, ki nima narave kolektivne pogodbe. S tem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (81. člen kolektivne pogodbe), nepravilno pa je uporabilo tudi določbo 23. člena ZDSS-1 in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišči sta zavrgli predlog sindikata za razveljavitev (v izreku prvostopne sodbe je sicer navedeno "za izpodbijanje") akta tožene stranke o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 22.3.2005. Svojo odločitev sta utemeljili na pomanjkanju procesne predpostavke za sodno varstvo iz 23. člena ZDSS-1. Pri tem sta se sklicevali tudi na odločitve Vrhovnega sodišča. Toda pri tem nista upoštevali dveh bistvenih okoliščin, ki sta v obravnavani zadevi drugačni. Vrhovno sodišče je v navedenih zadevah opr. št. VIII Ips 20/2003 in VIII Ips 288/2005 res odločalo ob upoštevanju iste Kolektivne pogodbe dejavnosti. Spremenila pa se je zakonska določba glede procesne predpostavke in tudi predmet spora je drugačen.

Po določbi 15. člena ZDSS je bilo v primerih, kadar je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Po določbi 23. člena ZDSS-1 pa je procesna predpostavka predpisana samo v primerih, kadar je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora. Takega postopka pa Kolektivna pogodba SKEI ne določa ne v 81. ne v 87. členu.

Predvsem pa je treba upoštevati predmet spora. Predlagatelj zatrjuje nezakonitost akta delodajalca o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, in sicer tako neskladje z Zakonom o delovnih razmerjih kot neskladje s kolektivnimi pogodbami, ki delodajalca zavezujejo. Gre torej za spor po točki c) 6. člena ZDSS-1: o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami (taka pristojnost v 6. členu ZDSS ni bila izrecno predpisana). Za tovrstne spore pa tudi po določbi 87. člena Kolektivne pogodbe ni predvidena pristojnost arbitraže, ki naj bi odločala tudi o sporih med udeleženci kolektivne pogodbe v primeru, da pomirjenje med njimi ni bilo uspešno. Zato v obravnavani zadevi tudi z razlago 87. člena Kolektivne pogodbe ni mogoče zaključiti, da je posebej predviden postopek pomirjenja za tovrstne spore, sploh pa ne, da je tak postopek obvezen.

Glede na navedeno sta obe sodišči zmotno uporabili 23. člen ZDSS-1, ker sta šteli, da tožba (predlog) v tej zadevi ni dopustna. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo po izvedenem postopku o predlogu meritorno odločiti.