Jedro

Iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč je razvidno, da je bila meja med tožnikovo parcelo in sosednjo parcelo že ugotovljena v postopku komasacije, ugotovljeno pa je bilo tudi, da v naravi obstajajo mejniki, ki predstavljajo mejo med zgoraj navedenima parcelama. Z vsebino zapisnika sta bila seznanjena prizadeta lastnika obeh parcel, ki sta zapisnik tudi podpisala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Območne geodetske uprave A., Izpostava B. z dne 20. 4. 2001, s katero je navedeni prvostopni organ v zemljiškem katastru ugotovil in evidentiral naslednje spremembe katastrskih podatkov: zemljišče parc. št. 2865 k.o. ... se je razdelilo na parc. št. 2865/1 in 2865/2, skupna površina zemljišč pa je ostala nespremenjena. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je tožnik pri prvostopnem organu v skladu z 2. odstavkom 26. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat, Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86), podal zahtevo za parcelacijo zemljišča parc. št. 2865 k.o. ..., vlogi pa je priložil odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča, ki jo je izdala Upravna enota B z dne 17. 11. 2000. Na terenu je bila dne 14. 12. 2000 izvedena parcelacija zemljišča parc. št. 2865 k.o. ..., kar je razvidno iz zapisnika, št. 90312-561/2000-3 z dne 22. 11. 2000. Iz navedenega zapisnika je razvidno, da so se v skladu z 19. členom Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (Navodilo, Uradni list SRS, št. 2/76 in 6/87) le preverila mejna znamenja za tisti del parc. št. 2865, ki je bil določen z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča, saj v naravi obstajajo mejniki, ki predstavljajo mejo s parc. št. 2864 in 2870. Vsi lastniki zemljišč, med njimi tudi tožnik, so zapisnik podpisali brez pripomb. V skladu s pogoji, določenimi z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča, je bila nato izvedena parcelacija predmetnega zemljišča, kar je s svojim podpisom na zapisniku potrdil tudi tožnik. Tožena stranka tožniku še pojasnjuje, da je tudi iz skice o zamejničenju razvidno, da se mejniki s parc. št. 2864 niso na novo postavljali, da med parc. št. 2865 in 2864 ni prišlo do spremembe posestne meje in da so zunanje meje parc. št. 2865 ostale nespremenjene. Tožnik v tožbi navaja, da se nikakor ne strinja z odločitvijo tožene stranke, saj sta prvi in drugostopni organ kršila določbe upravnega postopka, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, zaradi česar je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Upravni organ, ki je določil funkcionalno zemljišče v naravi ni upošteval pravega dejanskega stanja.

Tožnik je namreč vložil zahtevo za parcelacijo, nikakor pa ne zahteve za spremembo oblike svojega zemljišča. Meni, da gre za napako pri določanju oziroma ugotavljanju meje med parc. št. 2864 in 2865 k.o. ... Primerjava starih map jasno kaže, da je meja med objektoma potekala drugače kot danes. Res je, da je po opravljenih meritvah prejšnja in sedanja površina tožnikovega zemljišča enaka, ni pa enaka oblika zemljišča. V odločbi z dne 17. 11. 2000, ki naj bi bila osnova za odločitev o funkcionalnem zemljišču, je tudi skica terena z dne 26. 10. 1998, na kateri je z roko napisano, da je mapna kopija še iz nepravnomočnega postopka nove izmere. Torej je odločitev v odločbi o funkcionalnem zemljišču temeljila na podlagi nedokončanega stanja, na površinah in oblikah zemljišč, ki so bile začasne. Tožnik nadalje navaja, da se zemljiško knjižno in katastrsko stanje ne ujema z dejanskim stanjem. Še posebej se ne ujema meja med obema stanovanjskima objektoma, meja bi morala biti ravna, ne pa lomljena, zaradi česar njegov objekt izgubi dostop do javnih površin in tudi normalen dostop v vhod objekta. Te okoliščine pa vsekakor ne kažejo, da bi bilo določeno in odmerjeno zemljišče v skladu s pravili, ki določajo funkcionalnost zemljišča. Poleg tega v obeh odločbah ni upoštevano, da ima tožnik služnostno pravico poti po sosednji parc. št. 2864 k.o. ... Ker je tožnikovo zemljišče dobilo drugačno obliko, se je tudi služnostna pravica spremenila. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja: Neutemeljen je tožnikov tožbeni ugovor, da naj bi bilo v obravnavani katastrski zadevi dejansko stanje napačno ugotovljeno in kršeno materialno pravo. Tožnik ugovarja, da je meja med njegovo parc. št. 2865 in sosednjo parc. št. 2864 k.o. ..., po izvedeni parcelaciji potekala drugače kot je potekala prej. Po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovor ni utemeljen. Iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč z dne 22. 11. 2000, ki je med upravnimi spisi, je razvidno, da je bila meja med tožnikovo parc. št. 2865 in sosednjo parc. št. 2864 že ugotovljena v postopku komasacije IDPOS 6195, ugotovljeno pa je bilo tudi, da v naravi obstajajo mejniki, ki predstavljajo mejo med zgoraj navedenima parcelama. Z vsebino zapisnika sta bila seznanjena prizadeta lastnika obeh parcel, ki sta zapisnik tudi podpisala. Parcelacija tožnikovega zemljišča parc. št. 2865 je bila nato izvedena v skladu s pogoji iz odločbe Upravne enote B. z dne 17. 11. 2000, s katero je bilo določeno funkcionalno zemljišče k tožnikovemu obstoječemu stanovanjskemu objektu. Pravilne so tudi navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da mejniki med parc. št. 2865 in 2864 niso bili na novo postavljeni in da se zunanje meje tožnikove parc. št. 2865 s sosednjo parc. št. 2864 niso spreminjale. Da se navedena zunanja meja s parcelacijo ni spremenila, je razvidno tudi iz skice zamejničenja, ki je kot obvezna priloga priložena zapisniku o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč z dne 22. 11. 2000. Navedena skica izkazuje potek posestne meje med navedenima parcelama v naravi, lego mejnih točk, kakor tudi mejnike št. 3831, 4148, 4149, 4150 in 3827, ki obstojajo v naravi. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da se je po parcelaciji spremenila oblika tožnikove parcele št. 2865. Velikost in obliko funkcionalnega zemljišča je v obravnavanem primeru določila upravna enota s cit. odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča z dne 17. 11. 2000. Če se tožnik ni strinjal z obliko funkcionalnega zemljišča, ki jo je določila upravna enota na podlagi strokovnih podlag za določitev funkcionalnega zemljišča k tožnikovemu objektu, katere je izdelala D. pod št. 41/2000 - FZ od avgusta 2000, bi moral svoje ugovore v zvezi s tem uveljavljati v postopku določitve funkcionalnega zemljišča, ne pa v predmetnem postopku. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da naj bi odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča temeljila na mapni kopiji iz nepravnomočne nove izmere. V zvezi s to tožbeno navedbo prvostopni organ sodišču pojasnjuje, da je nova izmera postala pravnomočna 11. 11. 1998, torej pred izdajo odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča. Ker je sodišče presodilo, da je bilo v postopku parcelacije predmetne parcele dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pravilno pa so bile uporabljene tudi materialne določbe ZZKat, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.