Jedro

Prvo sodišče je v zvezi s tem v nasprotju s pritožbenimi navedbami in ob vpogledu v prekrškovni spis opr. št. ZSV 298/2012 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pravilno zavrnilo obdolženčev zagovor o kršitvi njegovih pravic v tem prekrškovnem postopku, zlasti glede pridobitve kontrolnega dokaza o statusu M.M. v navedenem prekrškovnem postopku. Že v septembru 2013, ko je obdolženec prejel obširno obrazložitev sodne citirane odločbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu (opr. št. ZSV 298/2012 z dne 8. 8. 2013), zoper katero ni uspel niti z vložitvijo pobude za ZVZ, je bil nedvomno seznanjen s stališčem sodišča glede storitve prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 in s statusom M. M. ob storitvi prekrška. Zato ima v nasprotju s pritožbenimi navedbami prav prvo sodišče tudi, ko zaključuje, da je pisanje obdolženca v ugovoru z dne 6. 3. 2014 šteti za trditve, ne pa le za posplošene izjave, oziroma nakazovanje na možnost storitve kaznivega dejanja s strani oškodovanca.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z brezpogojno trditvijo ali z raznašanjem žaljivih dejstev, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu (″naj bi″ … ). Ob upoštevanju slednjega pa gre, kot je prepričljivo zaključilo prvo sodišče, v predmetni kazenski zadevi, ko je obdolženec v pravnem sredstvu (ugovoru), ki ga je tudi sam štel kot kazensko ovadbo, za brezpogojno izražanje trditev oziroma lastnega prepričanja o zaznanih dejstvih, katerih resničnost tekom postopka ni uspel dokazati, niti ni uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, ne pa za zapis trditev v pogojnem naklonu, kot je bilo v primeru, ki ga obravnava navedeni judikat. Zato tudi iz teh razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi o kršitvi kazenskega zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku člena 160 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 168 KZ-1 in mu na podlagi tega zakonitega določila izreklo denarno kazen 75 (petinsedemdeset) dnevnih zneskov po 20,00 (dvajset) EUR, torej skupno 1.500,00 EUR, kar ja dolžan obdolženec poravnati v roku treh mesecev po pravnomočnosti te sodbe. Na podlagi prvega odstavka člena 95 ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo tudi stroške tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, oškodovanca B. K. pa je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2. Odločitev prvostopnega sodišča napada obdolženec s pritožbo, vloženo po svoji zagovornici, v kateri uveljavlja pritožbene razloge kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pritožuje pa se tudi zaradi odločitve o kazenski sankciji in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obdolženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V zavzemanju za ugotovitev kršitve zakona pritožba predhodno kronološko povzema dogajanja v zvezi z izdajo plačilnega naloga (PN) obdolžencu kot storilcu v prekrškovnem postopku zaradi prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 (PN ...) in izpostavlja, da je bil obdolženčev ugovor z dne 6. 3. 2014 po vsebini kazenska ovadba, naznanitev kaznivega dejanja pa po naravi ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, saj je le podlaga za začetek kriminalistične preiskave oz. kazenskega postopka. Zato po mnenju pritožbe pisni zapis obdolženca v kazenski ovadbi oziroma v ugovoru ne izraža resničnosti navajanih dejstev, torej ni trditev, ampak le nakazuje na možnost storitve kaznivega dejanja, ki ga je potrebno raziskati, sklicujoč se na sodno prakso VS RS1. Zato vsebina ugovora po prepričanju pritožbe ne more predstavljati niti kaznivega dejanja razžalitve, čeprav vsebina ovadbe predstavlja kritiko oškodovančevega dela, ki je policist in je pri svojem delu pogosto soočen z negativnimi odzivi državljanov. Vsebina pisnega ugovora je bila torej namenjena izključno obrambi obdolženčevih pravice glede svobode izražanja, kar pa v nobenem primeru ni bilo storjeno z zaničevalnim namenom. Takim navedbam ni pritrditi.

5. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu (opr. št. II Kp 40681/2015 z dne 20. 3. 2018) opozorilo na ustaljeno sodno prakso glede razlikovanja med kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve po določbah členov 158 in 160 KZ-1. Za kaznivo dejanje razžalitve gre praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno sodbo v smislu podcenjevanja ali pa kakršnekoli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer pa bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonretizirana, da jo je zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. Glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve pa je VS RS izrecno izpostavilo, da takrat, kadar gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, pa bo storilec odgovarjal za drugo kaznivo dejanje iz tega poglavja, oziroma bo lahko šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve le takrat, če obdolženec resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost ne bo dokazal, torej gre za vprašanje uveljavitve dokaza resnice, glede katerega je dokazno breme na strani obdolženca2. V zvezi s tem je sporočilo navedenega judikata v tem, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti s trditvijo, bodisi z raznašanjem žaljivih dejstev, pri čemer pa pomeni trditev izražanje lastno zaznanih dejstev, medtem ko gre pri raznašanju za razširjanje oziroma prenašanje dejstev, za katera nekdo drug trdi, da ta obstajajo, zaradi česar je mogoče to kaznivo dejanje storiti le z brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ki izražajo prepričanje tistega, ki jo izreka, v nasprotnem primeru pa gre lahko le za kaznivo dejanje razžalitve.

6. Zato je bilo prvemu sodišču izrecno naloženo, da natančno ugotovi vsebino obdolženčevega pisanja v ugovoru z dne 6. 3. 2014 v smeri, ali je šlo v tem primeru za obdolženčeve trditve ali pa le za posplošena namigovanja, kar bi sicer govorilo v prid kaznivega dejanja razžalitve. Prvo sodišče je v ponovljenem postopku takim navodilom v nasprotju s pritožbenimi navedbami sledilo in ob ugotovitvah glede poteka dogodkov (točke 9 do 10 obrazložitve) ter ob dokazni oceni izpovedi oškodovanca in ostalih zaslišanih prič, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, zavzelo pravilno stališče (točka 17 obrazložitve), da je obdolženec v ugovoru oziroma kazenski ovadbi z dne 6. 3. 2014 izražal trditve in s tem lastno zaznavanje in prepričanje v resničnost tam zapisanega v obrambi svojih pravic, kar je povezoval predvsem z nepravilnim postopkom pri DURS, ki ga je vodila referentka M. M. in oškodovanca v prekrškovnem postopku oziroma v postopku izterjave sodne takse. V prid temu govori tudi natančno branje besedila v ugovoru z dne 6. 3. 2014, ki v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne nakazuje le na možnost storitve kaznivega dejanja, temveč z zapisom, da je B. K. prikril, da je bila zoper prijavitelja domnevnega prekrška podana kazenska ovadba … , da je B. K. lagal, … , da B. K. ni preveril, ali obstaja razlog za postopek, ampak je s ponarejanjem listin in lažnimi izjavami postopek priredil … , da je navaden kriminalec … , izražal nedvomno svoje trditve, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pri tem je izhajalo tudi iz ugotovitev, da oškodovanec B. K. sploh ni vodil prekrškovnega postopka, saj je namreč tako PN zaradi prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 in tudi odločbo po prvotni odpravi tega PN izdal policist R., zato je v tem delu drugačna trditev pritožbe protispisna, kajti spisovno gradivo in ugotovitve prvega sodišča izkazujejo, da je oškodovanec bil le podpisan v dopisu k pozivu obdolžencu, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah zaznanega prekrška, obe odločbi (PN in odločba o prekršku) pa je izdal policist R.. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je prvo sodišče pravilno dognalo, da ni mogoče sprejeti obdolženčevega zagovora, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega v ugovoru z dne 6. 3. 2014 že iz razloga, ker je bil s strani vrhovnega državnega tožilca Hinka Jenulla v dopisu z dne 24. 1. 2014 natančno poučen o tem, zakaj njegova pobuda za vložitev ZVZ v prekrškovnem postopku, ni utemeljena. Prvo sodišče je v zvezi s tem v nasprotju s pritožbenimi navedbami in ob vpogledu v prekrškovni spis opr. št. ZSV 298/2012 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pravilno zavrnilo obdolženčev zagovor o kršitvi njegovih pravic v tem prekrškovnem postopku, zlasti glede pridobitve kontrolnega dokaza o statusu M.M. v navedenem prekrškovnem postopku. Že v septembru 2013, ko je obdolženec prejel obširno obrazložitev sodne citirane odločbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu (opr. št. ZSV 298/2012 z dne 8. 8. 2013), zoper katero ni uspel niti z vložitvijo pobude za ZVZ, je bil nedvomno seznanjen s stališčem sodišča glede storitve prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 in s statusom M. M. ob storitvi prekrška. Zato ima v nasprotju s pritožbenimi navedbami prav prvo sodišče tudi, ko zaključuje, da je pisanje obdolženca v ugovoru z dne 6. 3. 2014 šteti za trditve, ne pa le za posplošene izjave, oziroma nakazovanje na možnost storitve kaznivega dejanja s strani oškodovanca. V tej zvezi v nadaljevanju pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvega sodišča tudi v delu, da je imel obdolženec vse zakonite možnosti pri uveljavljanju svojih pravic v prekrškovnem postopku (tudi glede plačila sodne takse!), ki jih je tudi izkoristil in ni bilo prav nobene potrebe po navajanju neresničnih trditev, ki pa v nobenem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča niso le posplošena namigovanja in le kazenska ovadba, zaradi katere bi bilo mogoče sprejeti zaključke o obdolženčevi ekskulpaciji, kot to trdi pritožba.

7. Dejstvo namreč je, da pritožba ves čas postopka pretirano v ta postopek vpleta potek prekrškovnega postopka pred prekrškovnim organom in nato pred sodiščem v Slovenj Gradcu v zvezi z ugotavljanjem statusa oškodovanke M. M. kot uradne osebe. Prekrškovni postopek se je v času vložitve ugovora že namreč pravnomočno zaključil in oškodovanec se je v navedeni prekrškovni zadevi, kot poslujoči policist pojavil le kot podpisnik PN za plačilo sodne takse z dne 10. 2. 2014, glede katerega je prav tako prvo sodišče pravilno pojasnilo, da je tako izdan PN zaradi plačila sodne takse mogoče izpodbijati le iz dveh zakonsko določenih razlogov, nikakor pa ne s trditvami, ki so bile navedene v ugovoru z dne 6. 3. 2014, ki so bile tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšne narave, da so lahko škodovale časti in dobremu imenu oškodovanca, zlasti upoštevajoč pri tem njegov poklic in delo, ki ga opravlja. Resničnost teh trditev pa obdolženec, kot je pritrditi prvemu sodišču, ni dokazal, niti ni dokazal tega, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tako zapisanih trditev v ugovoru. Strinjati se je tudi s prvim sodiščem, da dopustnost pravnih sredstev ni namenjena trditvam, ki merijo na žaljive obdolžitve in da tudi v takih primerih obstajajo nedvomno meje, ki jih mora sleherni vložnik pravnega sredstva spoštovati, pri čemer pa po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tudi ni mogoče spregledati, da je obdolženec visoko izobražena in razgledana osebnost, pri kateri se nedvomno pričakuje spoštljiv odnos v obrambi svojih pravic in pri uveljavljanju pravice do svobodnega izražanja.

8. Do drugačne odločitve pa ne pripelje niti pritožbeno izpostavljanje dejstva, da je SDT šele 3. 7. 2014, torej že po vložitvi ugovora vsebino ugovora, ki naj bi bila tudi kazenska ovadba, zavrglo. Zato po oceni pritožbenega sodišča primerjava judikata I Ips 231/2006 s predmetno kazensko zadevo ni povsem mogoča. V citirani zadevi je namreč VS RS sicer res sprejelo stališče, da je z vložitvijo kazenske ovadbe mogoče storiti kaznivo dejanje krive ovadbe, če storilec lažno naznani uradno pregonljivo kaznivo dejanje oziroma storilca, čeprav ve, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno in da zunaj teh okvirov vložitev kazenske ovadbe sama po sebi praviloma ni kazniva, oziroma ne more biti podlaga za kazenski pregon ovaditelja, saj gre za tako naravo procesnega akta, ki že po svoji vsebini izkazuje določeno stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno. Vendar pa pritožba sprejeto stališče tega judikata le delno povzema in pri tem spregleda, da iz istega judikata tudi izhaja, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti le z brezpogojno trditvijo ali z raznašanjem žaljivih dejstev, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ″naj bi″ … ). Ob upoštevanju slednjega pa gre, kot je prepričljivo zaključilo prvo sodišče, v predmetni kazenski zadevi, ko je obdolženec v pravnem sredstvu (ugovoru), ki ga je tudi sam štel kot kazensko ovadbo, za brezpogojno izražanje trditev oziroma lastnega prepričanja o zaznanih dejstvih, katerih resničnost tekom postopka ni uspel dokazati, niti ni uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, ne pa za zapis trditev v pogojnem naklonu, kot je bilo v primeru, ki ga obravnava navedeni judikat. Zato tudi iz teh razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi o kršitvi kazenskega zakona.

9. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožba utemeljuje s ponavljanjem očitkov glede nezakonito vodenih postopkov izterjave s strani referentke M. M. pri DURS-u in glede nepravilnosti, ki so se pripetile v prekrškovnem postopku v zvezi z ugotavljanjem njenega statusa glede prekrška z dne 1. 7. 2010. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, pritožba navedenim postopkom namenja pretirano pozornost, kajti za odločitev v tej kazenski zadevi je nosilno vprašanje v tem, kako pojmovati zapisano besedilo v obdolženčevem ugovoru z dne 6. 3. 2014. Drži sicer, da se je obdolženec v svojih trditvah ves čas navezoval na prekrškovni postopek, vendar je obdolžencu že s končanjem prekrškovnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu in v nadaljevanju še s pojasnili VDT z dne 24. 1. 2014 bilo pojasnjeno stališče glede statusa M. M.. Zato je povsem nerelevantno, da je bil odgovor DURS-a v zvezi s statusom navedene referentke M. M., ki je bil s strani prekrškovnega organa pribavljen še pred izdajo PN z dne 28. 9. 2010, obdolžencu predočen šele na glavni obravnavi v tej zadevi 15. 9. 2017, kajti Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je v navedeni prekrškovni zadevi v tej zvezi samo izvedlo kontrolni dokaz, ki pa ni potrdil obdolženčevih trditev o prikrivanju s strani oškodovanca. Topogledno zato tudi niso relevantne navedbe o prikrivanju dokaznega gradiva obdolžencu pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu in pred prekrškovnim organom, kar je obdolžencu pojasnil že vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Zato tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen, v čem pa naj bi sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pa pritožba ne obrazloži. 10. Tudi uveljavljanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, ki se navezujejo na kršitve v zvezi z uveljavljanjem zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je neutemeljeno. Že prvo sodišče je glede zavrženja kazenske ovadbe s strani SDT z dne 12. 11. 2013 in 3. 7. 2014 sprejelo pravilno stališče in natančno pojasnilo, da je obdolženec v navedeni ovadbi (z dne 11. 11. 2013) sam trdil, da je odločbo o prekršku z dne 1. 4. 2011 izdal policist R., saj je tudi zoper slednjega policista s strani obdolženca bila podana kazenska ovadba, kar je prvo sodišče še dodatno prepričalo, da prekrškovnega postopka po vsebini ni vodil oškodovanec, temveč policist R., kar pa je tudi v nasprotju s pritožbenimi trditvami. Takih zaključkov pa ni mogoče omajati tudi z izpostavljanjem odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. VII Kp 37943/2015 z dne 8. 8. 2018. V citirani zadevi je šlo namreč za presojo, ali je obdolženec s tem, ko je podal 11. 11. 2013 na VDT kazensko ovadbo, storil kaznivo dejanje krive ovadbe (ne pa žaljive obdolžitve), ko je po svoje dojemal obravnavanje prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 z dne 1. 7. 2010, zaradi katerega je bila obdolžencu izrečena globa. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da obdolžencu ni dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja z direktnim naklepom, je po 3. točki člena 358 ZKP izreklo oprostilno sodbo. V obravnavani kazenski zadevi pa gre za presojo zapisanih trditev v ugovoru z dne 6. 3. 2014 zoper izdani PN glede plačila sodne takse v prekrškovnem postopku, glede katere pa je prvostopno sodišče tako, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, z razlogi, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je vsebina v tem ugovoru izraz žaljive vrednostne ocene oškodovančevega dela kot policista, in je zapisana v obliki trditev, saj je obdolženec izražal lastno zaznavanje dejstev in bil prepričan v resničnost svojih trditev, čemur pa prvostopno sodišče utemeljeno ni sledilo in je pravilno zaključilo, da tudi ni uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tam zatrjevanega.

11. V okviru istega pritožbenega razloga pritožba prvostopnemu sodišču očita relativno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko prvo sodišče pri izvedbi glavne obravnave 29. 10. 2018 ni postopalo skladno z načelom neposrednosti, ker dejansko ni prebralo listinskih dokazov, ki so navedeni na strani 2) in 3) zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 10. 2018. Tudi takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 10. 2018 (list. št. 265 do 268), ki je javna listina, med drugim izhaja, da je prvo sodišče prebralo v zapisniku navedene listinske dokaze, na takšno poslovanje sodišča pa niti zastopnik obtožbe, niti oškodovanec, prav tako pa tudi obdolženec in njegova zagovornica niso imeli nobenih pripomb, prav tako niti nobenih drugih dokaznih predlogov, ki bi kakorkoli nakazovali ne nepravilno postopanje prvega sodišča, kar bi s strani obrambe bilo v primeru, če v zapisniku zapisana dejstva ne bi bila resnična, bilo vsekakor pričakovano. Zato nikakor ni mogoče sprejeti zaključkov, da naj bi s tem sodišče obdolžencu odvzelo možnost podajanja pripomb o prebranih dokazih, kajti obdolženec je bil ves čas tega kazenskega postopka seznanjen z vsem procesnim gradivom, enako kot njegova zagovornica, ves čas je bil navzoč tudi pri izvedbi vseh dokazov in nanje podajal svoje pripombe, zato po oceni pritožbenega sodišča načelo neposrednosti ni bilo kršeno, zaradi česar ne vzdrži pritožbeni očitek, da obdolžencu ob upoštevanju enakih orožij v kazenskem postopku ni bil zagotovljen pošten postopek.

12. Pritožba napada tudi odločitev prvega sodišča glede izrečene sankcije in trdi, da je odmerjena denarna kazen nesorazmerna obdolženčevim premoženjskim razmeram, ko mu je izreklo denarno kazen 75 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, saj sodišče ni pravilno ovrednotilo dohodkovnega in premoženjskega stanja obdolženca, ki prejema mesečni dohodek v višini 900,00 EUR bruto, kar povečini ne zadošča niti za osnovne preživninske potrebe obdolženca. Prvo sodišče je tako, kot pravilno povzema že pritožba, kot obteževalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo (direktni naklep), kot olajševalno pa je štelo, da obdolženec ni predkaznovan zaradi prekrškov, zato je izrek denarne kazni 75 dnevnih zneskov, pri čemer pa znaša posamezni dnevni znesek 20,00 EUR obrazložilo tudi z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer in dejstva, da je obdolženec družbenik in zastopnik pravne osebe, v kateri je zaposlen, poseduje tudi osebno vozilo, nima pa izkazanih preživninskih obveznosti do tretjih oseb. Po oceni pritožbenega sodišča je tako izrečena sankcija pred prvostopnim sodiščem skladna z načelom individualizacije kazenske sankcije in ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je le-ta prestroga. Vse ugotovljene obteževalne in tudi olajševalne okoliščine, kot tudi obdolženčeve premoženjske in socialne razmere so se tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno odrazile v številu dnevnih zneskov in tudi višini posameznega dnevnega zneska, pri čemer pa pritožba takšnih olajševalnih okoliščin, ki bi lahko pripeljale do znižanja izrečene denarne kazni ne navaja in le povzema že ugotovljene okoliščine s strani prvostopnega sodišča, zato tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen, pri čemer pa je glede roka za plačilo denarne kazni, ki ga pritožba ocenjuje kot prekratkega pojasniti, da v skladu s petim odstavkom člena 47 KZ-1 sodišče v sodbi določi rok za plačilo denarne kazni, ki pa ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev, zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

13. Ker torej pritožbeno uveljavljani razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (člen 391 ZKP) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

14. Obdolženec s pritožbo, vloženo po svoji zagovornici ni uspel, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP moral plačati pritožbeni strošek - sodno takso za pritožbo, ki jo bo v skladu s tarifnim delom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek.

1 Sodba VS RS, I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007 2 Več v sodbi VS RS, opr. št. I Ips 29383/2012