Jedro

Sklep Vlade RS o razrešitvi dolžnosti namestnika predsednika in o imenovanju novega namestnika predsednika Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic nima značaja upravne odločbe po ZUP, saj ga kot takega ne označujeta ZPKri (9. člen), niti sklep Vlade RS o ustanovitvi navedene komisije in o imenovanju predsednika, namestnika predsednika in članov komisije z dne 11.9.1997.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 9. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, 68/98, 11/2001 in 47/2002-ZPKri), Sklepa Vlade Republike Slovenije o ustanovitvi Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic in o imenovanju predsednika, namestnika predsednika in članov komisije z dne 11.9.1997 in sklepa o razrešitvi in imenovanju v Komisiji za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 22.6.2000 ter 6. odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 71/93, 23/96, 47/97, 23/99, 119/2000, 30/2001 in 52/2002) v tej komisiji tožnika razrešila dolžnosti namestnika predsednika in namesto njega imenovala za namestnika predsednika: K.E., državnega sekretarja v Ministrstvu za ...

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijani sklep nima obrazložitve in pravnega pouka. Zato mu niso znani razlogi za njegovo razrešitev, hkrati pa tudi ni imel možnosti za pritožbo. Slednje naj bi mu zagotavljala Ustava Republike Slovenije v 25. členu. Opozarja tudi na Zakon o Vladi Republike Slovenije, ki v 5. odstavku 21. člena določa, da Vlada RS izdaja odločbe, kadar odloča o imenovanjih in razrešitvah v upravnih zadevah in ne sklepa, kot je to bilo v njegovem primeru. Od tožene stranke je z dopisom z dne 23.8.2002 zahteval izdajo odločbe o razrešitvi, ker je menil, da bi mu morala tožena stranka vsaj pojasniti razlog za njegovo razrešitev, pa mu tožena stranka takšne odločbe ni izdala. Razrešen je bil, čeprav se redno udeležuje sej navedene komisije, ker šteje to delo za zelo pomembno. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi kot nezakonitega.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da v ničemer ni posegla v tožnikove z ustavo varovane pravice in da je ravnala povsem pravilno in zakonito, ko je v obravnavanem primeru izdala sklep operativno-tehnične narave, v zvezi z njenimi pristojnostmi.

Poudarja, da je povsem očitno, da tožba ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali tožnikove, zgolj pavšalne tožbene navedbe. Zakonodajalec ji je z Zakonom o popravi krivic dal pooblastilo za imenovanje navedene komisije (9. člen). Pri tem pa ji je dopustil možnost proste odločitve v zvezi z njenim oblikovanjem. Pogojev in postopka za sestavo navedene komisije namreč zakonodajalec z navedenim zakonom ni predpisal, kar velja tako za odločanje v zvezi z imenovanjem, kot tudi v zvezi z razrešitvijo članov komisije. Z imenovanjem je imenovanemu dana zgolj naloga, da strokovno in zavzeto sodeluje v komisiji, nikakor pa ne pridobi kakršnekoli pravice oziroma na zakonu temelječega oziroma pravno zavarovanega upravičenja ali koristi.

Razlogi za njeno odločitev pa za imenovanega ali razrešenega niso pomembni, enako pa velja tudi v primeru pravnega pouka. Ni mogoče priznati pravice do pritožbe v zadevah, ki so izven okvira 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Zatrjuje, da izpodbijani sklep ni upravni akt ali akt tako imenovanega klasičnega imenovanja v funkcijo ali v naziv, ampak njen akt, v zvezi z njenim poslovanjem in izvrševanjem tistih nalog in pristojnosti, ki jih mora izvrševati zato, ker to od nje terjata Ustava RS in navedeni zakon. Ne gre torej za kakršnokoli odločanje v upravni stvari, prav tako pa ne za tiste vrste imenovanj ali razrešitev, ki so vezane na funkcionarje v državni upravi ali na nazive delavcev v državni upravi in jih sprejema tožena stranka na podlagi 5. odstavka 21. člena Zakona o Vladi RS. V obravnavanem primeru gre torej za vsebinsko in pravno povsem drugačno naravo imenovanja oziroma razrešitve. V takem primeru ne izdaja odločbe, kot to zmotno meni in je očitno pričakoval tožnik. Odločitev sprejme s sklepom, na podlagi predloga, ki ga prejme od ministra, v katerega pristojnost sodi delo njene posamezne komisije. Pod enakimi pogoji poteka tudi razrešitev. Predlaga, da sodišče zavrže tožbo v skladu s 1. in 3. točko 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), podrejeno pa, da jo zavrne v skladu z 4. točko 1. odstavka 34. člena ZUS. Zgolj iz previdnosti pa predlaga sodišču, da, v primeru vsebinskega odločanja o tožbi, ugotovi neutemeljenost tožbe in jo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 9. člena ZPKri o priznanju statusa bivšega političnega zapornika oziroma po vojni pobite osebe po 2., v zvezi s 3. oziroma 4. členom tega zakona ter o pravici do odškodnine in vštetja časa odvzema prostosti in drugega časa po 6. členu tega zakona v pokojninsko dobo, odloča posebna komisija, ki jo imenuja Vlada Republike Slovenije (v nadaljnem besedilu: komisija) s tem, da ima komisija predsednika, namestnika predsednika in najmanj sedem članov.

S sklepom o ustanovitvi te komisije in o imenovanju predsednika, namestnika predsednika in članov komisije z dne 11.9.1997 je tožena stranka opredelila naloge komisije, navedla, da ima komisija predsednika, namestnika predsednika in devet članov, imenovala predsednika, namestnika predsednika in člane, navedla, da sprejme komisija na prvi seji poslovnik o svojem delu, kot tudi, da strokovna opravila za komisijo opravlja Ministrstvo za ... - Sektor za popravo krivic. S sklepom z dne 22.6.2000 pa je tožena stranka razrešila dolžnosti namestnika predsednika D.L. in imenovala za namestnika predsednika tožnika ter šest novih članov navedene komisije, ko je predhodno razrešila sedem prejšnjih članov komisije, kot tudi ugotovila kompletno sestavo komisije.

Z izpodbijanim sklepom, ki ga je tožena stranka sprejela na podlagi navedenih svojih sklepov z dne 11.9.1997 in 22.6.2000 ter 9. člena ZPKri ter 6. odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (kadar ne odloči z drugim aktom, sprejme vlada sklep), je v navedeni komisiji tožnika razrešila dolžnosti namestnika predsednika in namesto njega imenovala na to mesto K.E., državnega sekretarja v Ministrstvu za ...

Sodišče meni, da je tožena stranka v konkretnem primeru ravnala pravilno in zakonito.

Citirani določbi 9. člena ZPKri dajeta vladi pooblastilo, da oblikuje navedeno komisijo kot svoje telo. Tožena stranka je v zvezi s tem sprejela citirani sklep z dne 11.9.1997 in kasneje citirani sklep z dne 22.6.2000, ki sta po citiranem zakonu utemeljeni podlagi za razrešitev tožnika z navedene funkcije in za imenovanje v to funkcijo (namestnika predsednika) druge osebe.

Tožena stranka ima prav, ko v odgovoru na tožbo meni, da izpodbijani sklep nima značaja upravne odločbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99), saj ga kot takega ne označujeta niti ZPKri (9. člen) niti citirani sklep tožene stranke o ustanovitvi navedene komisije in o imenovanju predsednika, namestnika predsednika in članov komisije z dne 11.9.1997. V takem primeru, pa, po mnenju sodišča glede na citirano pooblastilo po ZPKri, da navedeno komisijo imenuje tožena stranka za izvrševanje njene naloge po zakonu ter je to komisijo šteti za njeno telo, ki odloča o nalogah, določenih z zakonom (1. odstavek 9. člena ZPKri), je lahko tožena stranka odločila o razrešitvi namestnika predsednika in o imenovanju novega namestnika predsednika navedene komisije s sklepom (6. odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije, na katerega se tožena stranka utemeljeno sklicuje v uvodu izpodbijanega sklepa).

Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke v odgovoru na tožbo, da ne gre za odločanje v upravni stvari, prav tako pa ne za tiste vrste imenovanj ali razrešitev v konkretni zadevi, ki so vezane na funkcionarje v državni upravi ali na nazive delavcev v državni upravi in jih sprejema tožena stranka na podlagi 5. odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (o imenovanjih in razrešitvah ter v upravnih zadevah iz svoje pristojnosti, kakor tudi o drugih posamičnih zadevah iz svoje pristojnosti izdaja vlada odločbe). Tožena stranka ima v zvezi s tem prav, da ji je zakonodajalec (9. člen ZPKri) dal pooblastilo za imenovanje navedene komisije, pri tem pa ji je dopustil možnost proste odločitve v zvezi z njenim oblikovanjem, saj ni predpisal, kar velja tako za odločanje v zvezi z imenovanjem, kot tudi v zvezi z razrešitvijo članov komisije (v tem okviru tudi namestnika predsednika), pogojev in postopka za njeno sestavo. Ker tega ni storil, sodišče meni, da članstvo in delo posameznika v navedeni komisiji ni njegova pravica ali dolžnost ali pravni interes. Zato razlogi za odločitev tožene stranke, v zvezi z imenovanjem ali razrešitvijo članstva v komisiji, za imenovanega ali razrešenega niso pomembni, saj ne gre za njegove pravice, dolžnosti ali pravni interes. To velja tudi v primeru pravnega pouka v zvezi z izpodbijanim sklepom. Zaradi tega tudi posameznemu članu te komisije ni mogoče priznati pravice do pritožbe v zadevah, ki so izven okvira 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj z imenovanjem ali razrešitvijo ne pridobi nikakršne pravice ali, da bi se mu naložila kakšna dolžnost ali, da bi s tem izkazoval kakšen interes, zaradi česar bi bilo potrebno izdati upravno odločbo. V konkretnem primeru, po mnenju sodišča, ne gre za smiselno uporabo upravnega postopka tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne stvari po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom, saj citirani določbi 9. člena ZPKri, v zvezi z oblikovanjem navedene komisije, toženi stranki ne dajeta pooblastila, da to naredi v upravnem postopku, saj glede imenovanja in razrešitve članov komisije ni govora o odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih upravičenjih posameznikov na področju upravnega prava.

Glede na navedeno je sodišče, na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.