Jedro

Odločitev v zamudni sodbi, da je tožena stranka dolžna tožnici od določenega dne dalje do ponovne reintegracije priznati vse pravice (gre za dajatve v opisni obliki) iz delovnega razmerja, vključno z obračunom plače, predstavlja odločitev po temelju terjatve. Ker tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz zamudne sodbe, niti ne po pravnomočnem sklepu o izvršbi, je tožnica v tem sporu pravilno opredelila zahtevke po višini (po obračunu bruto plače izplačilo posameznih mesečnih neto zneskov; zahtevek iz naslova regresa za sporni leti in plačilo odškodnine za čas odpovednega roka ter odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zato je imela tožnica v tem sporu vso podlago za uveljavljanje denarnih zahtevkov po višini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas od 1. 7. 2011 do 24. 9. 2012 obračunati skupaj 14.098,50 EUR bruto in sicer v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, od posameznih bruto zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati dobljene neto zneske, kar je tožnica iz naslova plač zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odpravnino zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 305,25 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 9. 2012 dalje do plačila, medtem ko je višji obrestni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati odškodnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 763,06 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 9. 2012 dalje do plačila, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, za leto 2012 pa v bruto znesku 763,06 EUR, od navedenih zneskov odvesti pripadajoči davek in izplačati tožnici regres v neto višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od regresa za leto 2011 od 2. 7. 2011 dalje do plačila, od regresa za leto 2012 pa od 2. 7. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka); in toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.159,00 EUR, medtem ko je glede stroškov tožene stranke odločilo, da jih krije stranka sama (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bila v zadevi že izdana zamudna sodba opr. št. I Pd 786/2011. Tožena stranka je bila sicer z njo seznanjena, vendar se je kasneje njen pisen odpravek nekje založil. Takrat je šlo pri toženi stranki za menjavo poslovodstva in je vodenje družinske družbe zaradi upokojitve direktorja prevzel njegov sin. Tožena stranka je bila o obveznosti plačila do tožnice seznanjena šele potem, ko je prejela izvršilni predlog. Meni, da je bilo o dajatvah, ki so predmet tega spora, odločeno že z zamudno sodbo, zoper to sodbo pa je že v teku izvršilni postopek. Tožnica ni imela nobenega namena, da se vrne nazaj na delo, tudi v izvršilnem postopku ni zahtevala reintegracije. Tožena stranka ima likvidnostne težave, zaradi česar ni sposobna poravnati zaostale denarne obveznosti do tožnice. Lahko bo šla celo v stečaj. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožničine zahtevke, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočne zamudne sodbe opr. št. I Pd 786/2011 z dne 18. 7. 2011 ugotovilo, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto polnilca, zaradi česar je bila tožena stranka dolžna, da ji od 1. 3. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Poleg tega je bilo toženi stranki z zamudno sodbo naloženo, da mora tožnico pozvati nazaj na delo ter ji izplačati zaostalo plačo za čas od 28. 2. 2011 dalje in regres za letni dopust za leto 2010. Zamudna sodba je postala pravnomočna, saj se tožena stranka zoper njo ni pritožila.

Ker tožena stranka ni izpolnila tožnici obveznosti iz pravnomočne zamudne sodbe opr. št. I Pd 786/2001 z dne 18. 7. 2011, je tožnica dne 25. 1. 2012 sprožila izvršilni postopek z rubežem na razpoložljivo dobroimetje tožene stranke, ki ga ima na bančnem računu akreditivu ali podobnem naslovu, vse dajatve tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je v nadaljevanju delno izpolnila naložene obveznostmi s štirimi denarnimi nakazili v času od 19. 9. 2012 do 24. 3. 2014 (priloga B9). V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v celoti ni poravnala tožničinih terjatev, zaradi česar je bila tožnica primorana, da jih je v sporu uveljavila po višini.

Vendar je tožena stranka na podlagi zamudne sodbe reintegrirala tožnico v delovno razmerje šele s 1. 9. 2012. V nadaljevanju je tožnica opomnila toženo stranko na izplačilo zaostalih plač in o tem obvestila tudi pristojnega inšpektorja za delo. Ker tožena stranka takšnemu opominu ni sledila, je tožnica podala toženi stranki skladno z določbo prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka prejela 24. 9. 2012. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se tožena stranka v sporu ni izrecno sklicevala na to, da tožnica ni imela vsebinske podlage za podajo izredne odpovedi.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo pritožbeno sodišče zaradi podvajanja postopka iz zamudne sodbe odločitev v I. točki (nadomestilo plače) in v IV. točki (regres za letni dopust) izreka razveljaviti izpodbijano sodbo in v tem delu tožbo zavreči. Vendar je glede tega sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da predstavlja odločitev v zamudni sodbi, da je tožena stranka dolžna tožnici od 1. 3. 2011 dalje do ponovne reintegracije priznati vse pravice (gre za dajatve v opisni obliki) iz delovnega razmerja, vključno z obračunom plače, odločitev po temelju terjatve. Ker tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz zamudne sodbe, niti ne po pravnomočnem sklepu o izvršbi, je tožnica v tem sporu pravilno opredelila zahtevke po višini, to je po obračunu bruto plače izplačilo posameznih mesečnih neto zneskov od 1. 7. 2011 dalje do 24. 9. 2012. Poleg tega je pravilno opredelila zahtevek iz naslova regresa za leti 2011 in 2012 in na koncu še plačilo odškodnine za čas odpovednega roka in odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem delu sodbe, da je imela tožnica v tem sporu vso podlago za uveljavljanje denarnih zahtevkov po višini.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na težko likvidnostno stanje tožene stranke zaradi gospodarske krize, saj slaba plačilna sposobnost delodajalca ne more vplivati na obveznosti do delavcev iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja, ki imajo podlago v zakonu in kolektivni pogodbi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).