Jedro

Sodišče pri obravnavi zahtevkov na znižanje (ali zvišanje) preživnine ne more pristopiti k tako imenovanemu “odmerjanju preživnine“, dokler ne ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine odločilno spremenile.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi tokrat zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval znižanje preživnin na 300,00 EUR. Sodišče je tožniku naložilo, da mora tožencema povrniti 361,12 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

V pritožbi navaja, da je bila tožba vložena 16. 4. 2009, kar pomeni, da bi morala sodba obravnavati obdobje polnih šestih let. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju 14. 7. 2014 tožnika ponovno zaslišalo, v obrazložitvi na četrti strani izpodbijane sodbe pa je napačno povzelo, da tožnik ni bil ponovno in dodatno zaslišan, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker sodišče ni prebralo zapisnika o izpovedi tožnika, podane v ponovljenem sojenju, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke 339. člena ZPP. Pri tem je sodišče v celoti spregledalo določbo 3. odstavka 302. člena ZPP. Sodba ne bi smela mimo izvedenega dokaza s tožnikovim zaslišanjem.

Ton sodbe, ki ga je zaradi poudarkov, nakazanih z drugačno lego črk, težko prezreti, kaže, da je bilo sodišče ob odločanju pod izrazitim vplivom tega, da je tožnik (kar je splošno znano iz medijev) v kazenskem postopku. A ta postopek z obravnavano zadevo nima nikakršne zveze.

Tožnik je na zahtevo sodišča specificiral vsa plačila svojih preživninskih obveznosti, na naroku 14. 7. 2014 pa tudi izpovedal o vseh okoliščinah in različnih zmožnostih preživljanja tožencev v času od vložitve tožbe naprej ter o spremenjenih razmerah. Sodišče lahko tožniku ne verjame, a morajo za to obstajati razlogi, ki morajo biti v sodbi navedeni. Sodišče se do pravno odločilnih dejstev ni opredelilo tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

Sodba nelogično razmejuje premoženjski položaj tožnika od družbe A. Tožnik ves čas zatrjuje, da je ravno zaradi težav A. tudi njegov osebni finančni položaj slabši. Dejstvo, ki ga sodišče pozna in izhaja iz sodnega registra je, da je A. propadel. Ekonomski diskurzi sodbe v petem odstavku na sedmi strani so tako izven vsebine spora.

Ob ugotavljanju, koliko dohodkov imata toženca od oddajanja premoženja in kakšni so stroški, se sodba v celoti opira na trditve in izpoved matere tožencev, ki kljub pozivu ni predložila listin, ki bi to izkazovale. Pravdni stranki sta bili tako obravnavani neenako, na kar kaže tudi to, da je v sodbi v celoti prezrto, da sta se tožniku rodila še dva otroka, eden v času tega postopka.

Podatki spisa lahko glede tožnikovega premoženjskega stanja vodijo le k sklepu, da nima nikakršnega premoženja. Toženkina trditev, da je hiša na A. last tožnika in ne njegove žene, je ovržena z izpovedjo A. A. in javno dostopnimi podatki zemljiške knjige. Po drugi strani imata toženca in njuna zakonita zastopnica premoženje, ki jim je ostalo po razvezi matere tožencev od tožnika, in še kasneje pridobljeno premoženje.

Tožnik mora preživljati vse svoje otroke. O tem, kakšni so stroški B. in C, se je sodišče prepričalo z zaslišanjem njune matere A. A., ki je bila jasna in izčrpna. Pritožnik se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 454/99 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1340/2015. Življenjski standard, ki ga sodišče pripisuje tožniku, izhaja iz predpostavke, da je življenje v B. povezano z visokim življenjskim standardom. To ni realna slika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je splošna, preskopa in moteče izven konkretnih okoliščin primera.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

5. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Razlogi so jasni in popolni, ne nasprotujejo izreku sodbe in si niso med seboj v nasprotju. Tudi ni nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izpovedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke ter očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej nista bili storjeni.

6. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi (kolikor in tam kjer je do nje sploh lahko prišlo, saj je v pretežnem delu problem v pomanjkanju konkretnih tožbenih trditev, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) ustreza zahtevam 8. člena ZPP. Navedeni so ustrezni argumenti o (ne)prepričljivost izvedenih relevantnih dokazov, ki so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Dokazna ocena torej ni obremenjen s smiselno očitano kršitvijo iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na peti strani izpodbijane sodbe popolnoma jasno navedlo, da je tožnika zaslišalo. To, kar pritožnik meni, da bi v skladu s 3. odstavkom 302. člena ZPP moralo storiti (in ima prav), je sodišče prve stopnje naredilo na naroku za glavno obravnavo 23. januarja 2015 (list. št. 256 v spisu) - sklenilo je, da se prebereta zapisnika o zaslišanju pravdnih strank in ju tudi prebralo. Pritožbeno razpravljanje o tem in o razlogih za pritožnikove številne izostanke z nadaljnjih narokov (zaradi česar ni bil zaslišan pred novo sodnico, kar je tudi jasno obrazloženo v izpodbijani sodbi) je torej odveč. Izpodbijana sodba dokaza z zaslišanjem tožnika tudi vsebinsko ne spregleda, kar povsem jasno izhaja iz razlogov na sedmi in osmi strani izpodbijane sodbe, ki vsebujejo dokazno oceno njegove izpovedi. Takšne dokazne ocene pa pritožnik (razen posplošeno) ne izpodbija.

O pravni podlagi

8. Spremembo odločitve o pravnomočno dosojeni preživnini ureja 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Ker predstavlja sprememba preživnine poseg v pravnomočno sodno odločbo, torej poseg v ustavnopravni institut pravnomočnosti, je treba pojem spremenjenih razmer razlagati tako, da morajo biti te bistvene. V nasprotnem primeru je pravnomočnost prvotne odločitve o določitvi preživnine vsebinsko izvotljena.(1) Sodišče torej pri obravnavi zahtevkov na znižanje (ali zvišanje) preživnine ne more pristopiti k tako imenovanemu “odmerjanju preživnine“, dokler ne ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine odločilno spremenile. Takšna materialnopravna izhodišča je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, v skladu z njimi pravilno vodilo postopek in nazadnje pravilno odločilo o tožbenem zahtevku.

9. Posebnost razmerja med tožnikom in tožencema je, da sta bili preživnini, katerih znižanje se zahteva, dogovorjeni sporazumno (sporazum je bil povzet v sodbo), tako da razmer, ki so botrovale višini preživnine, iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati(2). Kljub temu pa je bila preživnina določena s sodbo in golo dejstvo, da zmožnosti staršev in potrebe dečkov niso bile sodno ugotovljene, ne more povzročiti novega določanja pravnomočno določene preživnine, ne da bi bilo izkazano, da so se okoliščine, ki botrujejo določitvi preživnine, bistveno spremenile. Sodišče prve stopnje se je najprej torej utemeljeno ukvarjalo s tem vprašanjem.

10. Višje sodišče iz razlogov izpodbijane sodbe ne razbere, da bi na odločitev sodišča prve stopnje kakorkoli vplivalo to, kar izpostavlja pritožnik, torej, da zoper njega teče kazenski postopek.(3) Pritožbeno sodišče razloge izpodbijane sodbe razume drugače. Sodišče prve stopnje je kot odločilno izpostavilo, da je tožnik v tem postopku nastopal s težnjo o sebi (oziroma o svojem premoženjskem stanju) razkriti čim manj (2. odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe). Takšnega zaključka sodišča prve stopnje, ki je glede na naravo postopka izrazito pravno pomemben, pritožnik ne izpodbija. Višje sodišče zaključku sodišča prve stopnje pritrjuje.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tudi po razveljavitvi prve sodbe (ko je bilo na obeh sodnih stopnjah razgrnjeno, v čem so trditve pomanjkljive) ostale tožnikove trditve o njegovem premoženjskem stanju v času določitve preživnin, katerih znižanje skuša doseči, povsem splošne. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je imela družina pravdnih strank ob razvezi tožnika in matere tožencev izrazito nadpovprečen standard (gre za neprerekane trditve tožnika, ki pa jih je sodišče prve stopnje vsebinsko lahko preizkusilo, ker sta pravdni stranki podali trditve o tem, kakšno je bilo skupno premoženje, ki je po razvezi pripadlo materi tožencev). Očitno se je ta standard odrazil v višini dogovorjenih preživnin. Vendar sodišče prve stopnje iz tožnikovih trditev ni moglo ugotoviti, koliko je tedaj zaslužil in kakšno premoženje je imel (lahko je ugotovilo le, kaj je prepustil materi tožencev in njima).

12. Enako velja tudi za trditve tožnika o njegovih zmožnostih v času sodnega postopka. Tožnik jih sicer oceni (pove: tedaj so bile boljše, sedaj so najslabše, vmes so bile spet nekoliko boljše), vendar so to zaključki, ki jih naredi (in na tej ravni potrdi s svojo izpovedjo) sam. Trditev in dokazov, ki bi omogočili sodišču, da njegove zaključke preizkusi, pa tožnik tudi v ponovljenem postopku ni podal oziroma predložil. V tej luči se izkaže pritožbeno izpostavljanje, da morajo obstajati razlogi za to, da sodišče tožniku ne verjame, za neutemeljeno. Sodišče ob odločanju o znižanju preživnine mladoletnima otrokoma ne more preprosto verjeti zaključkom tožnika. Njegovo sklicevanje na to, da podatkov o svojih dohodkih ne sme izdati, mu ob obravnavi zahtevka na znižanje preživnine za mladoletna otroka ne more biti v korist. 13. Sodišče prve stopnje je jasno in razumljivo tudi obrazložilo, zakaj razmejuje tožnikov premoženjski položaj od položaja družbe, katere ustanovitelj je bil. Razlogov v petem odstavku na 7. strani izpodbijane sodbe pritožnik niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ves čas dela (to potrjujejo tudi njegova opravičila, ko se narokov ni mogel udeležiti zaradi nujnih in neodložljivih poslovnih obveznosti), a o tem, koliko zasluži, ni izpovedal. Tudi višje sodišče sprejema sklep, da tožnikove zmožnosti preživljanja sinov niso (bile) odvisne le od poslovanja družbe oziroma tožnik tega vsaj ni izkazal. 14. Kljub neizpodbijano ugotovljeni tožnikovi težnji razkriti kolikor je mogoče malo o svojem premoženjskem stanju, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v letu 2007 na ženini hiši na A.(4) ustanovil hipoteko za posojilo v višini 155.000,00 EUR, ki ga je v letu 2013 v celoti poplačal, da bi se izognil izvršbi. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik ne izpodbija. Nedvomno pa kažejo, da tožnikovo premoženjsko stanje (v letu 2013) ni (bilo) takšno, kot meni oziroma ga skuša predstaviti sodišču sam.

15. Na odločitev sodišča prve stopnje torej ni vplivala predstava, da je življenje v B. povezano z visokim življenjskim standardom ali vednost o poteku kazenskega postopka, ampak to, da tožnik ni izkazal, kakšne so bile odločilne okoliščine v času določitve pravnomočnih preživnin in kakšne v obdobju, za katerega želi doseči znižanje.

16. Ker so bile zmožnosti tožnika ob prvi določitvi preživnine neprerekano izrazito nadpovprečne (spremembe pa ni izkazal), dejstvo, da sta se mu kasneje rodila še dva otroka, samo po sebi ne pomeni spremenjenih razmer, kar je (sicer z razlogi a contrario) višje sodišče obrazložilo že v sklepu s 16. 4. 2014. Sklicevanje na odločbi II Ips 454/99(5) in IV Cp 1340/2015(6) ni na mestu.

17. S tem, ko tožnik ni konkretiziral, kakšne so bile pravno pomembne okoliščine na njegovi strani ob določitvi preživnin in kakšne v času tega sodnega postopka, je onemogočil korektno presojo (ta je namreč zmeraj v sozvočju dejavnikov na vseh treh straneh(7) ), kakšen (če sploh kak) bi bil vpliv morebitne spremembe razmer na strani mladoletnih tožencev ali njihove matere. Ne glede na to višje sodišče pripominja, da niti trditve o premoženju tožencev niso takšne, da bi kazale na odločilno spremembo razmer. Dejstvo je, da sta bila toženca lastnika stanovanja že v času pravnomočne določitve preživnine.

18. To, da je tožnik specificiral, koliko preživnine je za toženca v času sojenja plačal, bi bilo pomembno šele, če bi sodišče poseglo v pravnomočno določitev preživnine (ki bi jo moralo za čas sodnega postopka znižati za že plačano preživnino). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sploh ni izkazal, da je prišlo do spremenjenih razmer, pa ni odločilno. Enako velja za uvodno pritožbeno navedbo, da je postopek trajal šest let. Res bi moralo sodišče pravno pomembne okoliščine ugotavljati za celotno obdobje, a le če bi ugotovilo, da so se razmere odločilno spremenile. Ker tožnik tega ni izkazal (oziroma niti določno trdil), pa sodišče tega, kar si želi tožnik, niti ni moglo ugotavljati.

19. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Takšna odločitev vsebuje tudi odločitev, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ki je posledica pritožbenega neuspeha.

Op. št. (1): Prim. odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2413/2014, IV Cp 1650/2014 in številne druge.

Op. št. (2): Kadar so razmere ugotovljene v prvi sodbi, to seveda poenostavi postavitev in obravnavo zahtevka.

Op. št. (3): Prav ima, ko v pritožbi navaja, da to s tožbo na znižanje preživnine ni v nobeni povezavi.

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje torej ne ugotavlja, da gre za tožnikovo nepremičnino, zato so pravno nepomembni pritožbeni razlogi, ki izpostavljajo, da gre za premoženje tožnikove soproge.

Op. št. (5): Ta odločba tudi sicer nikakor ne pritrjuje tožnikovim tezam.

Op. št. (6): V tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani obravnavalo tožbeni zahtevek za preživljanje razvezane soproge, katerega podlaga je pomembno drugačna od obravnavanega.

Op. št. (7): Gre za trikotnik: 1. zmožnosti enega in zmožnosti 2. drugega od zavezancev preživljanja ter 3. potrebe otrok.