Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik mnenju Komisije oporeka zgolj s sosledjem dogodkov, iz katerega pa po mnenju sodišča ni mogoče s prepričanjem izkazati, da je vzrok za poslabšanje zdravstvenega stanja in hospitalizacijo ravno cepljenje.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Tožnik je 28. 10. 2022 vložil tožbo zaradi molka. Navajal je, da mu je zaradi cepljenja s tretjim odmerkom cepiva zoper COVID-19 nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju njegovih življenjskih funkcij. Čeprav je naslovno sodišče toženki že s sodbo I U 217/2022 z dne 12. 5. 2022 naložilo, naj izda odločbo, toženka tega ni spoštovala. Zato je zahteval, da ji sodišče ponovno naloži, da mora v roku 4 mesecev odločiti o njegovi vlogi z dne 1. 12. 2021. 2. Toženka je 17. 11. 2023 o tožnikovem zahtevku izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila, da se zavrne njegov zahtevek za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo na zdravju zaradi cepljenja 18. 11. 2021 s tretjim odmerkom cepiva proti COVID-19 Comirnaty (1. točka izreka). Zavrnila je tudi njegov predlog za dopolnitev strokovnega mnenja Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med cepljenjem proti COVID-19 in nastalo škodo na zdravju (2. točka izreka). Tožnik pa je na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dne 29. 11. 2023 svojo tožbo razširil zoper izdani akt. 3. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožnik 2. 12. 2021 vložil zahtevek za odškodnino za škodo na zdravju zaradi cepljenja s COVID-19, ki jo je 17. 2. 2022 dopolnil in na podlagi prvega odstavka 53.b člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) uveljavljal odškodnino v znesku 60.000,00 EUR. Organ se sklicuje na tretji odstavek 53.d člena ZNB, po katerem o pravici do odškodnine odloči minister pristojen za zdravje na podlagi strokovnega mnenja Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med obveznim cepljenjem in nastalo škodo (v nadaljevanju Komisija). Toženka je presodila, da je treba pri oceni vzročne zveze med resnim neželenim dogodkom in cepljenjem s cepivom proti COVID 19 slediti mnenju Komisije in Nacionalni strategiji cepljenja proti COVID 19, ki se je oprla na WHO-UMC algoritem za oceno vzročne povezanosti, ki ga je izdala Svetovna zdravstvena organizacija. Po tej strategiji je vzročna zveza a) gotova (prepričanje), ker gre za značilen farmakološki fenomen ali je dokazana z objektivno diagnostično metodo ali v danih razmerah cepivo po ponovnem dajanju ponovno sproži neželen dogodek; b) verjetna, če ni druge enakovredne obrazložitve za pojav neželenega dogodka; c) možna, če je iz podatkov mogoče sklepati, da je mogoča tudi enakovredna razlaga za pojav neželenega dogodka; d) ni verjetna oziroma malo verjetna, če podatki kažejo na drugo, bolj verjetno razlago. Ocenjuje, da je mnenje Komisije izčrpno, oprto na zdravstveno dokumentacijo in strokovno-znanstveno literaturo, tj. pravila stroke, vzročna povezava pa je jasno obrazložena, medtem ko je tožnikovo nasprotovanje temu mnenju zgolj sklepanje o možnih posledicah cepljenja na njegovo zdravstveno stanje. Zato njegovemu predlogu za dopolnitev mnenja ni sledilo.
4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka neutemeljeno opustila izvedbo ustne obravnave. Trdi, da je bila odločba izdana brez dokaza, da je vzrok škode na zdravju bakterijska okužba na vstopu dializnega katetra in da iz poteka dogodkov izhaja, da je škoda verjetno nastala zaradi cepljenja. Ne strinja se s tem, da je mnenje podala Komisija, saj ga to spominja na čase turcizma, ko je glede pravne države veljal rek Kadija te toži, Kadija ti sodi. Sklicuje se tudi na sodbo II Ips 1253/2008. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči o povzročeni predmetni nematerialni škodi ter podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.
5. Toženka je odgovorila na tožbo zaradi molka, ni pa odgovorila na spremenjeno tožbo zoper izpodbijani akt. Ker je o zadevi odločila, sodišče tožbe zaradi molka ne povzema.
6. Tožba ni utemeljena.
7. Po 1. točki prvega odstavka 70. člena Zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUPŠOP) je upravičenec, ki ima pravico do denarne odškodnine za škodo na zdravju po tem zakonu oseba, katere cepljenje proti COVID-19 je opravil izvajalec zdravstvene dejavnosti, ki ima v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost [...] in ji je nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij v skladu s predpisom, ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane osebi zaradi obveznega cepljenja. Po prvem odstavku 72. člena tega zakona se o načinu in postopku za uveljavljanje pravice do odškodnine po tem zakonu in višini odškodnine za upravičence iz 70. člena tega zakona uporablja predpis, ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane osebi zaradi obveznega cepljenja, tako da upravičencu iz 1. točke 70. člena tega zakona pripada odškodnina, ki je določena za osebo, ki ji je z obveznim cepljenjem nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij.
8. Predpis, ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo zaradi obveznega cepljenja, je ZNB, ki v prvem odstavku 53.a člena določa, da ima oseba, ki ji je z obveznim cepljenjem po tem zakonu nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, pravico do odškodnine. Po prvem odstavku 53.b člena ZNB ima oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena pravico do odškodnine po tem zakonu v enkratnem znesku v višini 60.000 eurov.
9. Drugi odstavek 72. člena ZDUPŠOP nadalje določa, da mora ne glede na prejšnji odstavek v postopku za uveljavljanje pravice do odškodnine v skladu s tem zakonom mnenje komisije za ugotavljanje vzročne zveze iz predpisa, ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane osebi zaradi obveznega cepljenja, vsebovati oceno o tem, ali je domnevna posledica cepljenja proti COVID-19 resen neželen učinek po cepljenju [...]. Resen neželen učinek po cepljenju COVID-19 [...] se ocenjuje v skladu z zakonom, ki ureja zdravila, in pravilnikom, ki ureja farmakovigilanco zdravil za uporabo v humani medicini. Po tretjem odstavku 72. člena tega zakona se vloga, ki je vložena v zvezi z domnevno posledico cepljenja proti COVID-19 [...], ki v skladu s prejšnjim odstavkom ni ocenjena kot resen neželen učinek po cepljenju [...], zavrne. Zoper odločbo iz prejšnjega stavka pritožba ni dovoljena, je pa mogoč upravni spor. Toženka torej o vzročni zvezi med cepljenjem in nastalo škodo odloča na podlagi mnenja Komisije.
10. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi Komisija 13. 9. 2023 izdelala strokovno mnenje, iz katerega izhaja, da je sepsa, za katero je zbolel tožnik in bil zaradi nje hospitaliziran, resen neželen dogodek v obdobju po cepljenju proti COVID-19, vendar ni podana vzročna zveza med cepljenjem in škodo povzročeno zdravju. Navedla je, da je sepsa med najpogostejšimi okužbami pri bolnikih z vstavljenimi znotrajžilnimi katetri. Večino okužb, zlasti kadar so katetri vstavljeni dlje časa, predstavljajo stafilokoki, predvsem KNS, ki so del normalne kožne flore in imajo veliko sposobnost pritrjevanja na umetne materiale in tvorbe biofilma. Najpogostejši način za nastanek okužbe je, da bakterije, ki so na koži na vstopišču katetra, postopno kolonizirajo površino katetra in prodirajo v žilo. Pri tožniku so bili, kot je razvidno iz odpustnice, izpolnjeni kriteriji za diagnozo katetrske sepse. Težave med hemodializo 19. 11. 2021 so bile tako posledica predhodne bakterijske okužbe, kot zaplet hemodialize in cepljenje na sepso ni vplivalo.
11. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa nadalje izhaja, da se tožnik s tem mnenjem Komisije ni strinjal. Nasprotoval je tudi temu, da mnenje o vzročni zvezi daje Komisija in ji organ sledi. Sodišče pritrjuje tožniku, da se v upravnem postopku kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje dejanskega stanja in kar ustreza posameznemu primeru (drugi odstavek 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). V upravnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. To pomeni, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen niti vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano. ZUP nima določbe, da bi se morala pravno pomembna dejstva dokazovati z vnaprej določenimi ali predpisanimi dokaznimi sredstvi (z javno listino, z izjavami dveh prič, itd.).1 Glede na navedeno sodišče sodi, da je tudi v obravnavnem postopku dopustno dokazovati drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz mnenja Komisije.
12. Tožnik je dokazoval drugače z medicinsko dokumentacijo in svojo izjavo. Pri tem pa iz medicinske dokumentacije, ki jo je predložil ni mogoče zaključiti, da naj bi bilo mnenje Komisije napačno. Drži, da je bil tožnik 18. 11. 2021 cepljen, da so mu med dializo dne 19. 11. 2021 izmerili telesno temperaturo 37,3 stopinje Celzija, da ga je tresla mrzlica in da je bil od 20. 11. 2021 do 23. 11. 2021 hospitaliziran. Vendar iz predložene medicinske dokumentacije izhaja, da je bil hospitaliziran zaradi katetrske sepse. Zato mu je bilo predpisano sedem dnevno antibiotično zdravljenje z vankomicinom. Kot odpustna diagniza je navedena A41 sepsa zaradi kakega drugega opredeljenega stafilokoka. Vzrok za to okužbo v tej dokumentaciji ni pojasnjen, po presoji sodišča pa ga je logično, strokovno in prepričljivo pojasnila Komisija.
13. Tožnik je nadalje drugačen zaključek, kot izhaja iz mnenja Komisije in izpodbijane odločbe, utemeljeval s tem, da v letu dni opravljanja dialize pri redni analizi krvi niso ugotovljene nobene bakterije v krvi, ampak so bile prvič ugotovljene na dan navedenega škodnega dogodka. Nadalje je zatrjeval, enako pa trdi v tožbi, da drugačen zaključek izhaja iz poteka postopka. Cepil se je 18. 11. 2021, medtem ko je škodni dogodek nastal naslednji dan, tj. 19. 11. 2021. Trdi, da se noben normalen človek z bakterijsko okužbo ne bi cepil, kot to trdi toženka, ampak bi se cepil šele po končanem zdravljenju okužbe. Trdi, da okužbe na dan cepljenja ni bilo treba zdraviti, saj je bil zdrav. Šele zvečer, po cepljenju, je dobil visoko temperaturo 39 stopinj in šele naslednji dan je nastal škodni dogodek. Zato meni, da z največjo verjetnostjo trdi, da je vzrok škodnega dogodka obvezno cepljenje zoper COVID-19. 14. Sodišče se strinja s toženko, da na podlagi teh trditev dopolnitev strokovnega mnenja Komisije ni bila potrebna, saj je Komisija dejstva, ki jih navaja tožnik in izhajajo iz zdravniške dokumentacije, že upoštevala. Strinja se z oceno toženke, da je mnenje Komisije izčrpno, oprto na zdravstveno dokumentacijo in strokovno-znanstveno literaturo, tj. pravila stroke, vzročna povezava pa je jasno obrazložena, medtem ko tožnikovo nasprotovanje temu mnenju temelji zgolj zgolj na laičnem sklepanju o verjetnem vzroku njegovega zdravstvenega stanja oziroma hospitalizacije. Pri presoji prepričljivosti tega mnenja je torej treba upoštevati, da gre za strokovno mnenje več zdravnikov, ki je podano ob upoštevanju Zakona o zdravilih in pravilnika, ki se nanaša oziroma ureja farmakovigilanco zdravil za uporabo v humani medicini. Tožnik mu oporeka zgolj s sosledjem dogodkov, iz katerega pa po mnenju sodišča ni mogoče s prepričanjem izkazati, da je vzrok za poslabšanje zdravstvenega stanja in hospitalizacijo ravno cepljenje. Izvedbe drugih dokazov, tj. postavitve izvedenca medicinske stroke, pa ni predlagal. 15. Tega ne spremeni sklicevanje tožnika na sodbo II Ips 1253/2008 in v njej izraženo stališče, da odziva posameznika na cepljenje ni mogoče predvideti in da nobeno cepivo ni povsem varno in popolnoma učinkovito ter predstavlja določeno tveganje, zato gre pri cepljenju za povečano nevarnost nastanka škode. S temi, splošnimi stališči Vrhovnega sodišča v zvezi s cepljenjem, namreč vzročne zveze med cepljenjem in nastalo škodo v posameznih, konkretnih primerih in tako tudi v obravnavanem, ni mogoče izkazati.
16. Tožnik še navaja, da ga toženka neutemeljeno krivi, češ da naj bi škodo na zdravju povzročila bakterijska okužba dializnega katetra, za kar je prav tako odgovorna toženka, ker je zdravstvena ustanova, ki opravlja dializo tožniku v pristojnosti toženke. Zato naj bi morala toženka, ki tudi objektivno odgovarja za zdravljenje, tožniku pred obveznim cepljenjem zagotoviti zdravljenje okužbe in ga šele potem napotiti na obvezno cepljenje. V zvezi s tem sodišče poudarja, da je pristojno zgolj za odločanje o zakonitosti odločbe, ki jo toženka izda na podlagi ZDUPŠOP. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. O drugi nepremoženjski škodi, ki naj bi bila pacientom povzročena z ravnanjem medicinske ustanove in o kateri se po predpisih ne odloča z upravnim aktom, sodišče v upravnem sporu ne odloča. 17. Sodišče nadalje sodi, da postopek zaradi opustitve ustne obravnave ni bil kršen. Po prvem odstavku 154. členu ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Ker v upravnem postopku niso bile udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, obravnava iz tega razloga ni bila obligatorna. Sodišče po pregledu upravnega spisa tudi ugotavlja, da tožnik ni predlagal izvedbe dokaza z zaslišanjem prič niti ni predlagal svojega zaslišanja niti postavitve izvedenca medicinske stroke, o čigar mnenju bi se na obravnavi lahko razpravljalo. Ustna obravnava tako tudi iz tega razloga ni bila obvezna.
18. Pri tem pa niti opustitev obligatorne ustne obravnave po 237. členu ZUP ni uvrščena med absolutno bistvene kršitve. Zato bi bilo treba tudi v primeru, če bi bila ustna obravnava obligatorna, posebej preizkusiti, ali je zagrešena kršitev po svoji vsebini taka, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Opustitev izvedbe ustne obravnave lahko preraste v kršitev načela zaslišanja stranke. Če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, bodisi na ustni obravnavi, lahko pa tudi zunaj nje, je podana absolutno bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.2
19. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku možnost, da se v upravnem postopku izjavi, zagotovljena. Nadalje je sodišče v zadevi razpisalo obravnavo, na glavni obravnavi pa lahko po tretjem odstavku 59. člena ZUS-1 sanira tudi neupravičeno opuščeno ustno obravnavo. Sodišče je naroke razpisalo, vendar se je tožnik razpisanim obravnavam (8. 11. 2023 in 3. 4. 2024) odpovedal.3 Po presoji sodišča bi bila s tem opustitev sanirana, saj se je tožnik glavni obravnavi sam odrekel. Pri tem na obravnavi tudi ne bi bilo treba izvesti dokaza z zaslišanjem stranke ali prič, saj tožnik izvedbe teh dokazov ni predlagal. 20. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker se ji je tožnik odpovedal. 21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.
1 E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 93. 2 Glej N. Hudej v P. Kovač, E. Kerševan, (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 170. 3 Obravnavo za dan 10. 1. 2024 je sodišče preklicalo, ker je toženka izdala izpodbijani akt in je bilo treba tožniku dati možnost, da tožbo razširi na ta akt.