Jedro

Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi sodišča, da so bili prispevki za obdobje od 8. 6. 1994 do 31. 1. 1997 zaradi zastaranja neizterljivi in zato odpisani, kar ima po 133. členu ZPIZ-2 za posledico, da se navedeno obdobje ne more šteti v zavarovalno dobo ter upoštevati pri odmeri starostne pokojnine, pritožba ne more biti uspešna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 3. 2019 in odločbe št. ... z dne 2. 11. 2018 ter priznanje pravice do starostne pokojnine v višjem znesku od 30. 10. 2018 dalje. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o pravici do starostne pokojnine v znesku 385,84 EUR mesečno pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Znano ji je, kaj pomeni pojem pravnomočnost, zato tožbenega zahtevka ne opira na odločbo DURS-a z dne 20. 3. 2003 o neizterljivosti dolga zaradi zastaranja, temveč izključno na nezakonitost sklepa Upravnega odbora toženega zavoda z dne 17. 4. 2004 (pravilno: 2003) o odpisu terjatev in izbrisu dela zavarovalne dobe. Do teh tožbenih navedb se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo, temveč kot razlog za zavrnilno sodbo v 11. točki obrazložitve navedlo, da je ključna pravnomočna odločba DURS-a z dne 20. 3. 2003 o ugotovljenem zastaranju pravice za izterjavo prispevkov. Odločbe DURS-a o ugotovljenem zastaranju izterjave, ni mogoče šteti za odmerno odločbo o pravicah, ki bi imela konstitutivne učinke, niti kot pravnomočno ugotovljenega neplačila prispevkov in obstoja dolga. Ugotovitev zastaranja pravice do izterjave je mogoča le za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno konstitutivno odločbo, ki v njenem primeru nikoli ni bila izdana. Odločba o zastaranju izterjave dolga, ni odločba o dolgu samem, odločba o dolgu pa ne obstoja. Na odločbo DURS-a o zastaranju izterjave dolga ni mogoče vezati nobenih negativnih pravnih posledic čeprav se zoper njo ni pritožila.

Sodišču očita, da je nesankcionirano spregledalo nesprejemljive opustitve DURS-a, ki v desetih letih ni bil sposoben izdati odmerne odločbe, temveč le ugotovitveno o zastaranju izterjave, s čimer je pokril lastno malomarnost. Neizterljivost prispevkov ne more biti podlaga zakonitemu odpisu prispevkov in izbrisu zavarovalne dobe, temveč je ključen konkretni razlog za neizterljivost. Sklicuje se na 11. in 3. odstavek 6. člena Sklepa o kriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sprejet leta 2002, ki je določal razloge za odpis, med katerimi ni neizterljivosti zaradi zastaranja. Upravni odbor ni smel samoiniciativno sprejeti sklepa o odpisu terjatev. Pri odmeri pokojnine je bilo preveč poenostavitev in nepravilno upoštevanih le 20 let, 1 mesec in 7 dni zavarovalne dobe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in bistveno pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na tožničino izvajanje potrebno ponovno poudariti naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi odmere višje starostne pokojnine ob upoštevanju daljše pokojninske dobe kot v predsodnem postopku. Z izpodbijanima upravnima aktoma, ki sta predmet presoje v tem sodno socialnem sporu, je tožnici priznana pravica do starostne pokojnine od 30. 10. 2018 dalje v znesku 385,84 EUR na mesec. Denarna dajatev je odmerjena v višini 35,9 % od pokojninske osnove, izračunane na podlagi plač iz obdobja 1978 do 1998 v znesku 1.040,19 EUR za izkazanih 20 let, 1 mesec in 7 dni pokojninske dobe2. Tako odmerjena starostna pokojnina pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča edino pravilna in zakonita, saj obdobja zavarovanja, za katero niso bili plačani prispevki, ni mogoče šteti v zavarovalno dobo in posledično niti upoštevati pri odmeri pokojninske dajatve.

6. Povsem zmotno je materialnopravno naziranje pritožnice, da je pri odmeri njene starostne pokojnine potrebno upoštevati tudi obdobje od 8. 6. 1994 do 31. 1. 1997, za katero prispevki niso bili plačani. Pravna podlaga glede tega, v sodno socialnem sporu edino spornega dejstva, je podana v 133. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2), ki izrecno določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani predpisani prispevki (1. odstavek). To velja tudi za zavarovanja na temelju opravljanja samostojne dejavnosti, ko so zavarovanci za svoja zavarovanja sami dolžni obračunavati, odvajati in plačevati predpisane davke in prispevke tudi za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po 159. členu ZPIZ-2 prispevke za obvezno zavarovanje pobira davčna uprava ob uporabi zakona, ki ureja davčni postopek in davčno službo.

7. Tudi prej veljavni zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so poleg zavezancev za zagotavljanje sredstev, osnov za obračunavanje prispevkov na različnih pravnih podlagah, vključno s pristojnostjo nadzora in pobiranja, določali še izterjavo prispevkov. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-1), veljavnem do 31. 12. 2012 je bila Davčna uprava RS pristojna, da je v izvedbenem smislu opravljala vsa potrebna opravila v okviru pobiranja in izterjave prispevkov. V 228. členu ZPIZ-1 je bilo izrecno določeno, da Davčna uprava RS opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pobira, izterjuje, odpisuje ter vodi evidence o plačanih prispevkih za zavarovance (1. odstavek). P 2. odstavku 228. člena ZPIZ-1 se je za način izterjave zapadlih prispevkov, nadzor nad plačevanjem in obračunavanjem, zastaranje in zamudne obresti smiselno uporabljal zakon, ki je urejal davčni postopek. Torej Zakon o davčnem postopku5 (ZDavP). Po spremembi ZDavP z dnem 1. 9. 19996, je bil spremenjen tudi 228. člen ZPIZ-1, ki je Skupščino ZPIZ-a med drugim pooblastil, da določi kriterije za odpis, delni odpis ter obročno odplačevanje prispevkov (3. odstavek).

8. Skupščina Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je na seji 31. 5. 2000 na podlagi 228. in 266. člena ZPIZ-1 sprejela Sklep o kriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje7 (Sklep). V 6. členu Sklepa je bilo določeno, da se prispevki, ki se štejejo za neizterljive odpišejo, če ni v sklepu ali zakonu določeno drugače (1. odstavek), ter da se pri pravnih osebah prispevki štejejo za neizterljive, če jih ni mogoče izterjati (2. odstavek). Pri fizičnih osebah so se prispevki šteli za neizterljive, če je zavarovanec umrl in ni pustil premičnega niti nepremičnega premoženja, iz katerega bi se mogli izterjati, pa ni šlo za obveznosti prenesene na pravne naslednike (3. odstavek). Prispevki so se šteli za neizterljive tudi, če je pravica do izterjave zastarala (4. odstavek). Glede na 2. odstavek 98. člena ZDavP, ki je veljal in se uporabljal tudi za prispevke, je pravica do izterjave zastarala v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati.

V 11. členu Sklepa je bilo o sicer določeno, da se postopek za odpis, delni odpis ali odlog plačil po 4. členu uvede na vlogo zavezanca (1. odstavek), odpis v primerih iz 6. člena pa je bil lahko uveden le na predlog davčnega organa, saj zavezanci, pri katerih je nastopila neizterljivost prispevkov, sami niso mogli predlagati odpisa (2. odstavek). Povsem identični sta določbi 6. in 11. člena Sklepa, sprejetega na seji Skupščine ZPIZ-a 7. 3. 20028. 9. Ob takšni zakonski in podzakonski izvedbeni normativni ureditvi je zmotno pritožničino stališče, da Upravni odbor zavoda ni imel dejanske in pravne podlage za odpis neizterljivih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav na podlagi odločbe Davčne uprave RS z dne 20. 3. 2003, da je zastarala pravica do izterjave prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 404.391,62 SIT za obdobje od 8. 6. 1994 do 31. 1. 1997 s pripadajočimi obrestmi v znesku 1.064.432,00 SIT, skupaj 1.468.823,62 SIT na dan 28. 2. 2003, in da se navedeni dolg šteje za neizterljivega, je bil Upravni odbor zavoda na podlagi 11. člena v zvezi s 6. členom Sklepa ne samo pooblaščen, temveč tudi dolžan sprejeti odločitev o odpisu zastaranih neizterljivih prispevkov. Odpis zastaranih neizterljivih prispevkov pa je glede na 133. člen ZPIZ-2 (enako tudi po prej veljavnih zakonih) že ex lege imel za posledico, da se obdobje, za katerega prispevki niso bili plačani in so zaradi zastaranja izterjave celo odpisani, ne všteva zavarovalno dobo.

Pravno povsem zmotno je tožničino stališče o nezakonitosti „Obvestila o odpisu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi neizterljivosti“ z dne 17. 4. 2003 (A/5). Dejstvo je, da tožnica zoper odločbo DURS-a z dne 20. 3. 2003 o ugotovljeni neizterljivosti prispevkov zaradi zastaranja, ni uveljavljala pravnega sredstva, ki ga je ob pravilnem pravnem pouku imela na razpolago. Sicer pa je bila kot zavarovanka na temelju dejavnosti s. p., sama zavezanka za obračunavanje in plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Torej tudi za dosledno in pravočasno izpolnjevanje svojih obveznosti na način, da do neizterljivosti zaradi zastaranja sploh nebi prišlo.

10. Nepravilna ali pravno irelevantna so pritožničina stališča in navedbe o pravni naravi in učinkovanju ugotovitvene odločbe DURS-a z dne 20. 3. 2003, ki naj nebi imela posledic na obdobja zavarovanja, za katera prispevki niso plačani; o malomarnosti davčnega organa, ki da ni bil sposoben izdati „konstitutivne“ odločbe o višini dolga iz naslova prispevkov; da na zastaranje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče vezati nobenih pravnih posledic in nekatere druge, saj ne pogojujejo drugačne razsodbe od izpodbijane.

11. Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi sodišča, da so bili prispevki za obdobje od 8. 6. 1994 do 31. 1. 1997 zaradi zastaranja neizterljivi in zato odpisani, kar ima po 133. členu ZPIZ-2 za posledico, da se navedeno obdobje ne more šteti v zavarovalno dobo ter upoštevati pri odmeri starostne pokojnine, pritožba ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na temelju 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih9 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano višjo starostno pokojnino.

12. Zaradi obrazloženega je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Izpis pokojninske dobe iz matične evidence, ki je kot priloga sestavni del odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 2. 11. 2018. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 18/1996 s spremembami. 6 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV Ljubljana 2000; str. 760. 7 Ur. l. RS, št. 50/2000 z dne 8. 6. 2000 - pričel veljati 9. 6. 2000. 8 Ur. l. št. 22/2002. 9 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.