Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 76/2020

ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.76.2020 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

poklicni vojak misija neizrabljen tedenski počitek premoženjska škoda prisotnost na sestanku čiščenje
Višje delovno in socialno sodišče
8. junij 2020
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožnik na prosti dan opravljal izredne delovne naloge in izvajal pripravo na naslednje dni, s čimer mu delodajalec na zadevne dni ni omogočil pravice do tedenskega počitka. Glede čiščenja se je novejša sodna praksa v istovrstnih primerih že izrekla, da je pomembno, ali so bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral tožnik opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge (VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020). Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tedenski počitek zaradi izrednih delovnih nalog, med drugim zaradi odreditve čiščenja prostorov, ko so imeli pripadniki določeni prosti dan, ni bil omogočen.

Poveljnik oddelka je prav tako potrdil, da je vsakodnevno seznanjal pripadnike z nalogami v prihodnjih dneh. Včasih jih je zbral ob 22:00 uri, ko so morali biti vsi pripadniki v isti sobi, takrat jih je zbral in seznanil s prihodnjimi nalogami. Takšni sestanki so trajali 5 do 10 minut, včasih celo uro. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri obveznih sestankih na evidentirani prosti dan, ki trajajo od 5 minut do 1 ure in ki se izvajajo v skupnih prostorih, za aktivnost, ki posega v pravico do neprekinjenega 24 urnega tedenskega počitka, saj udeležba pripadnika na obveznih sestankih zaradi seznanitve z nalogami v prihodnjih dneh spada med delovne obveznosti pripadnika. Pritožba opozarja na sodno prakso VSRS, vendar pa v podobni zadevi VIII Ips 31/2019 ni bilo ugotovitve, da bi bili sestanki obvezni, kot je to v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec; pritožnik) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačati odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 29. 4. 2015 do 28. 10. 2015 v znesku 3.210,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 943,34 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženec in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen, ker nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da jim je bilo na dan tedenskega počitka odrejeno opravljanje delovnih nalog, tudi ne konkretno katerih. Napačno je ocenilo izjavo priče A.A., da tožniku prost dan ni bil zagotovljen. Priča A.A. je izpovedala, da so morali opravljati tudi dodatne naloge: čiščenje orožja, vzdrževanje fizične kondicije, padalske naloge, ki so jih morali opravljati tudi na dan tedenskega počitka, pri čemer kot padalske naloge priča opredeli raznos vode, malico za patruljo. Priča A.A. je zanikala, da bi bili na misiji kakšen dan popolnoma prosti obveznosti, kar utemeljuje s sestanki s poveljnikom glede nalog v naslednjih dneh, udeležbo v jutranjih postrojih, biti je moral v uniformi. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo tudi izjavo priče B.B., da so se morali pripadniki na prost dan držati pravil vojaškega obnašanja, hišnega reda in pravil službe, raznašati so morali tudi perilo in vodo. Na prost dan so se morali udeležiti sestanka, ki je trajal 5 do 10 minut, včasih celo uro, na prost dan pa jim je bilo odrejeno čiščenje sob. Priča C.C. je izpovedala, da je bilo na dan tedenskega počitka potrebno čistiti prostore in pripraviti vozilo, če je bila za naslednji dan predvidena patrulja ter čistiti orožje. C.C. je izpovedal, da so imeli postroj in dvig zastave vsak dan, razen nedelje, da pa se je tudi na prosti dan raznašalo perilo in sanitetni material, udeležiti se je moral sestankov, prav tako pa je moral biti v uniformi in ni smel zapuščati baze. Pritožnik izpostavlja, da pripadniki na dan tedenskega počitka niso imeli odrejenih nalog, ki bi pomenile kršitev pravice do počitka, saj so tedaj morali delovati v skladu s pravili hišnega reda, morali so poskrbeti za higieno in življenjske potrebe, za čistočo, biti v uniformi, se ne nenadzorovano gibati, biti dosegljivi, skrbeti za fizično kondicijo. Za takšne omejitve, ki izvirajo iz narave organizacije katere pripadnik je tožnik, po sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 31/2019 velja, da ne predstavljajo delovnih obveznosti, ki kršijo pravico do tedenskega počitka, zato je nasprotni zaključek materialnopravno napačen. Pritožnik navaja, da so pripadniki po izpovedbi priče C.C. orožje čistili enkrat tedensko in po vsakem streljanju, ki so ga imeli enkrat, največ dvakrat, v času misije - torej ni dopusten sklep, da so orožje čistili prav na dan tedenskega počitka. Nadalje je priča D.D. izpovedala, da se čiščenje orožja in priprava vozila nista opravljala na dan počitka. Pritožba izpostavlja tudi izpovedbo priče D.D., ki je bil zadolžen za evidenco koriščenja prostih dni pripadnikov in je potrdil, da v kolikor evidenca ni bila točna, ker je imel pripadnik delovne obveznosti na dan tedenskega počitka, se je ta dan v evidenci prečrtal ter zagotovil prost dan na kakšen drug dan. Prav tako je priča E.E. izpovedala, da je bilo pripadnikom koriščenje počitka omogočeno. V kolikor so pripadniki imeli posebne naloge, se jim je prosti dan preklical, posebej jim je bilo namreč ukazano, da ne smejo odrejati nalog na dan počitka, saj je bil ta ukaz izdan na celotni liniji poveljevanja; v kolikor bi bilo drugače, bi se pripadniki pritožili. Prav tako poveljnik oddelka B.B. priče E.E. nikoli ni obvestil, da podrejenim ne more zagotoviti tedenskega počitka. Priča B.B. je prav tako z izpovedbo potrdila, da so pripadniki na dan počitka opravljali le tista opravila, ki ne predstavljajo delovnih nalog, temveč predstavljajo opravila vezana na vzdrževanje varnosti, opremljenosti in na potrebe varnostnega protokola, zato so po prepričanju pritožnika podpisane evidence prostih dni realen pokazatelj prostih dni in pravica do počitka tožniku ni bila kršena. Pritožba zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri presoji izjav prič ni objektivno, ker šteje za verodostojno izjavo priče B.B., da počitka ni mogel zagotoviti podrejenim pripadnikom, medtem ko je bil zavezan ukazom, da ne sme odrejati delovnih nalog v času tedenskega počitka. Toženec izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so morali biti pripadniki v času počitka v pripravljenosti za F., kar sta potrdila tožnik in priča C.C., vendar te izjave nista natančno pojasnila, ob tem pa sta tudi obe priči vložili tožbo zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka ter sta zato neverodostojni. Priča D.D. je izrecno izpovedala, da pripadnik ni mogel biti v F., kljub temu pa se mu je pisal prosti dan. Priča D.D. je nadalje zatrdila, da je možno, da je imel pripadnik F. prekinjen z enim prostim dnem in nato dalje F., saj je bil F. odrejen za cel vod kot naloga, v kateri so sodelovali vsi pripadniki, kar potrjujejo tudi evidence o koriščenju prostih dni. Prvostopenjsko sodišče ne pojasni, zakaj ni upoštevalo mesečnih evidenc o koriščenju prostih dni in je zato zmotna ugotovitev sodišča, da priča D.D. ni mogla ne potrditi ne zavrniti možnosti, da je bil pripadniku evidentiran prosti dan tudi na dan, ko je bil predviden v F.. Pritožnik je prepričan, da tožnik ni dokazal, da mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Pritožba še zatrjuje, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh izjav prič ter svojih vrednostnih ocen dokazov ni pojasnilo, zato toženec sodbe ne more preizkusiti in je s tem prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka. Toženec uveljavlja tudi pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da je pritožba neutemeljena. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. je jasna in prepričljiva, prvostopenjsko sodišče pa je obrazložilo vse navedene izpovedbe. Prav tako prvostopenjska sodba vsebuje razloge o evidencah toženca in zakaj tem evidencam ni sledilo. Priča B.B. je bil tožnikov prvi nadrejeni poveljnik in je potrdil, da tožniku ni omogočil tedenskega počitka. Drugi zaslišani poveljniki tožnika pa so bili višje v poveljniški liniji in glede tedenskega počitka na nivoju oddelkov niso mogli konkretno izpovedati. Tožnik izpostavlja, da sodba opisuje tožnikovo vsakodnevno delo in so v njej navedene delovne obveznosti, ki pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka. Glede nevsakodnevnih nalog, ki jih je tožnik opravljal ob dnevih počitka, se tožnik seveda ni mogel natančno opredeliti, saj je od misije minilo že nekaj časa, po sodni praksi VDSS Pdp 368/2019 z dne 13. 6. 2019 pa to tudi ni potrebno. Tožnik izpostavlja sodbo VSRS VIII Ips 31/2019, katere obrazložitev je po tožnikovih navedbah nejasna in pomanjkljiva, sodba pa predstavlja sodbo presenečenja, ker je materialnopravni pogled VSRS nepričakovan. Tožnik predlaga, da VDSS postopek prekine in poda predlog na Sodišče Evropske unije za razlago pojma dela in počitka na misiji. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi utrpele premoženjske škode zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v času od 29. 4. 2015 do 28. 10. 2015, ko se je tožnik kot pripadnik Slovenske vojske udeležil mirovne operacije »Joint Enterprise« v mednarodnih silah KFOR ... na Kosovem. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je tožnik uveljavljal odškodninski zahtevek za dneve (23 dni), ko bi mu toženec kot delodajalec moral zagotoviti tedenski počitek. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 23 dni neizrabljenega tedenskega počitka.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpovedbo tožnika in prič A.A., C.C., B.B., D.D. in E.E. ter opravilo ustrezno vsebinsko sintezo.

8. Glede na materialnopravno podlago ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.; ZObr) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji; ZSSloV) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Potrebno je poudariti, da iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere. Nadalje je Sodišče Evropske unije (SEU) v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C‑14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva) in v tej povezavi "delovni čas", poudarilo, da pojem delovni čas pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu Direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

9. Novejša slovenska sodna praksa (VSRS VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020) pa pri presoji, ali je bila delavcu v istovrstnih delovnopravnih primerih (delavec-vojak, udeležen na mednarodni misiji) kršena pravica do tedenskega počitka pri izvajanju aktivnosti za delodajalca razlikuje med (1) pravili reda in obnašanja v vojaški bazi na mednarodni misiji ter med (2) delovnimi obveznostmi, pri čemer le zadnje posegajo v pravico pripadnika do tedenskega počitka, če jih je delavec moral opravljati na dan, ko mu je bil odrejen tedenski počitek. Pod pravila reda in obnašanja se po sodni praksi uvršča nošenje uniforme na dneve, ko je bil odrejen tedenski počitek, prav tako nemožnost izhoda iz vojaške baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil, prevzemanje vode za pitje, udeležba pri dviganju državne zastave in postroju. Prav tako po stališču VSRS ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka pri dnevnem informiranju o nalogah za naslednji dan s strani nadrejenih, kolikor takšno informiranje ne poteka v obliki formalnih, posebej organiziranih sestankov.

10. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo, da nekatere v dokaznem postopku zatrjevane aktivnosti tožnika med tedenskim počitkom, in sicer obvezno nošenje uniforme, nedovoljeni izhodi iz baze, kolektivno izražanje pripadnosti in spoštovanja ob postroju (15. točka izpodbijane sodbe), kar so potrdili tožnik in priče A.A., B.B. in C.C., v skladu s sodno prakso VSRS ne predstavljajo posega v pravico do tedenskega počitka in zato sodbe ni oprlo na navedene tožnikove trditve.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja neprepričljivost dokazne ocene glede zaključka, da je v obravnavanem primeru vseeno šlo za kršitev pravice do tedenskega počitka s strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je navedeni zaključek utemeljilo z razlogovanjem v 14. točki izpodbijane sodbe, da je moral tožnik ob prostih dnevih opravljati posamezne (i) izredne delovne naloge, (ii) biti v pripravljenosti za hitre odzivne sile, (iii) se udeleževati vsakodnevnih sestankov ter (iv) pripravljati vse potrebno za opravo predvidenih nalog v naslednjih dneh (osebna priprava, načrtovanje v okviru oddelka, priprava opreme). Ob tem je prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo, da predložene evidence o zagotovljenih prostih dnevih (ki jih je predložil toženec) same po sebi ne dokazujejo, da je bil tedenski počitek zagotovljen, ker tožnik v hierarhični vojaški strukturi ni imel prostora za polemiziranje o tem, da mu na dan evidentiranega tedenskega počitka, glede na odrejene druge delovne naloge, tedenski počitek resnično ni bil zagotovljen. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju kratko povzema relevantne dele izpovedb tožnika in prič A.A., B.B. in C.C., ki so pripadali istemu oddelku, katerega poveljnik je bila priča B.B.. Omenjene osebe so bile v dogajanje na proste dni v kritičnem času neposredno vključene in so zato njihove izpovedbe ključne za ugotovitev dejanskega stanja. Priči E.E. (poveljnik voda) in D.D. (štabni podčastnik) zaradi hierarhične oddaljenosti v delovanje oddelka, ki mu je poveljeval B.B., nista bila vsakodnevno vpeta, zato je njuna izpoved o zagotavljanju počitka pripadnikom le splošna in se ne nanaša na konkretne obveznosti tožnika.

12. Prvostopenjsko sodišče je glede aktivnosti na prosti dan glede na izpoved tožnika ugotovilo, da je na ta dan opravljal redne delovne naloge, ker prosti dan ni bil določen na nespremenljiv dan v tednu. Priča A.A. je tožnikovo izjavo smiselno potrdila, da so na prosti dan ravno tisti pripadniki, ki so bili prosti, raznašali vodo in malice za patruljo. Tudi B.B., poveljnik tožnikovega oddelka, ki je tožniku neposredno odrejal delovne naloge, je izpovedal, da pripadnikom zaradi obsega delovnih nalog, ker so bile naloge natrpane, v resnici niso mogli zagotoviti tedenskega počitka. Pojasnil pa je tudi, da so pripadniki morali biti tudi na odrejene proste dni vedno na razpolago, da so tudi na dan odrejenega tedenskega počitka morali raznašati perilo in vodo v večjih količinah za cel vod (to se je izvajalo enkrat tedensko), kar je trajalo kakšne pol ure. Pripadnikom pa se je na proste dni odredilo tudi čiščenje sob. Da na proste dni pripadniki niso bili prosti, je potrdila tudi priča C.C., ker so pripadniki na formalno proste dni opravljali čiščenje orožja in prostorov ter pripravljali vozila, če so bila ta vozila naslednji dan predvidena za patruljo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožnik na prosti dan opravljal izredne delovne naloge in izvajal pripravo na naslednje dni, s čimer mu delodajalec na zadevne dni ni omogočil pravice do tedenskega počitka. Glede čiščenja se je novejša sodna praksa v istovrstnih primerih že izrekla, da je pomembno, ali so bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral tožnik opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge (VSRS VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020). Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tedenski počitek zaradi izrednih delovnih nalog, med drugim zaradi odreditve čiščenja prostorov, ko so imeli pripadniki določeni prosti dan, ni bil omogočen.

13. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključke prvostopenjskega sodišča glede odreditve pripravljenosti za sile za hitro posredovanje (F.) na dneve tedenskega počitka. Prvostopenjsko sodišče je svoj zaključek, da je bila pripravljenost F. tožniku odrejena na dneve tedenskega počitka, oprlo na izpovedbi tožnika in priče C.C.. Priči svojih izjav sicer nista podrobneje pojasnili, vendar to za presojo, ali je bilo stanje F. pripadnikom na prosti dan odrejeno ali ne, niti ni bistveno. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je nasprotno izpovedala priča podčastnik D.D., torej da ne drži, da je bil pripadnik določen za F. in bi se mu hkrati evidentiral prosti dan. Vendar, kot je bilo že omenjeno, priča D.D. ni bila vsakodnevno s tožnikom v stiku in ni imela vpogleda v njegov vsakdanji urnik. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodna praksa v istovrstnih primerih odreditev pripravljenosti v sklopu sil F. že štela za kršitev pravice do tedenskega počitka (sodba VDSS Pdp 972/2018 z dne 21. 6. 2017) in je posledično tudi pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je z odreditvijo pripravljenosti za F. na evidentirano proste dni prišlo do kršitve tožnikove pravice do tedenskega počitka.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z udeležbo na sestankih in naravo teh sestankov ob prostih dnevih. Tožnik je izpovedal, da je imel tudi na prosti dan obvezni sestanek; glede sprejemanja ukazov je izpovedal, da jih je poveljnik oddelka z ukazi seznanil na hodniku. O vsakodnevnih sestankih sta izpovedali tudi priči A.A. in C.C.. Poveljnik oddelka B.B. je prav tako potrdil, da je vsakodnevno seznanjal pripadnike z nalogami v prihodnjih dneh. Včasih jih je zbral ob 22:00 uri, ko so morali biti vsi pripadniki v isti sobi, takrat jih je zbral in seznanil s prihodnjimi nalogami. Takšni sestanki so trajali 5 do 10 minut, včasih celo uro. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri obveznih sestankih na evidentirani prosti dan, ki trajajo od 5 minut do 1 ure in ki se izvajajo v skupnih prostorih, za aktivnost, ki posega v pravico do neprekinjenega 24 urnega tedenskega počitka, saj udeležba pripadnika na obveznih sestankih zaradi seznanitve z nalogami v prihodnjih dneh spada med delovne obveznosti pripadnika. Pritožba opozarja na sodno prakso VSRS, vendar pa v podobni zadevi VIII Ips 31/2019 ni bilo ugotovitve, da bi bili sestanki obvezni, kot je to v obravnavanem primeru.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in so skladno z navedenim pritožbeni očitki iz tega naslova neutemeljeni. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia