Jedro

Spor o zakonitosti oz. utemeljenosti odločitve o delovni uspešnosti ni le spor zaradi denarne terjatve, ampak gre primarno za nedenarni spor, od katerega je sekundarno odvisna denarna terjatev. Zaradi tega je za izpolnjenost procesne predpostavke za sodno varstvo potrebno ugotoviti, ali in za katere mesece je tožnica zoper oceno delovne uspešnosti ugovarjala oz. ni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 105.699,50 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 5.12.1997 dalje in od zadnjega zneska od 5.3.2000 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 41.932,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 11.10.2000 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ni šlo za ukinjen dodatek za delovno uspešnost, ampak, da se dodatek za delovno uspešnost ni nikomur ukinjeval, pač pa se je po postopku, predpisanem v Navodilih in merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti sodnega osebja, upravičenost do tega dodatka sprotno mesečno ugotavljala in je moral vsak zaposleni od sodnega osebja vsak mesec sproti ob izpolnjevanju pogojev iz citiranega navodila, pridobiti pravico do tega dodatka in če ga ni pridobil, to ne pomeni, da mu je bil ukinjen. Tožena stranka, konkretno Okrožno sodišče v Kopru pač ne more dokazovati delovno uspešnost v tistem primeru, ko le-te ni, kot je bil primer s tožnico. Predlog za delovno uspešnost je lahko vsak mesec podal za pretekli mesec vsak posamezni delavec ali njegov neposredni nadrejeni vodja. Tako je imela možnost tudi tožeča stranka, če bi smatrala, da je neposredno nadrejena delavka - sekretarka sodišča v tem smislu ni pravilno oz. ustrezno ovrednotila. Povsem brezpredmetno je sklicevanje na pritožničino navedbo, da naj bi bil vzrok za neizplačan dodatek za delovno uspešnost "slabi odnosi med njo in predsednikom sodišča". Neresnična je tudi in protispisna ugotovitev sodišča, da kljub pozivu sodišča tožena stranka ni ponudila dokazov glede povprečne ali podpovprečne delovne uspešnosti tožnice od novembra 1997 dalje, ker tega poziva tožena stranka ni prejela. Tudi ni resnična trditev, da tožena stranka ni prerekala tožbenega zahtevka. Razen tega pritožba navaja, da tožena stranka ni pravilno navedena, ko navaja Republiko Slovenijo, Ministrstvo za pravosodje in Okrožno sodišče. Torej gre za eno pravno osebo in dva organa, pri čemer je pripomniti, da sodišče ni organ pravosodja. Nadalje pripominja, da sodišče o izpolnjevanju pogojev iz Navodila, ni izvajalo nobenih dokazov. Meni, da gre za bistveno kršitev določb postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti ugotavlja, da spor o zakonitosti oz. utemeljenosti odločitve o delovni uspešnosti ni le zaradi denarne terjatve, ampak gre primarno za nedenarni spor, od katerega je sekundarno odvisna denarna terjatev. Zaradi tega je za izpolnjenost procesne predpostavke za sodno varstvo potrebno ugotoviti, ali in za katere mesece je oceno delovne uspešnosti tožnica ugovarjala oz. ni. Iz podatkov spisa izhaja, da je podala ugovor in dobila tudi zavrnilno drugostopenjsko odločbo tožene stranke le za delovno uspešnost za mesec november. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tudi za naslednje mesece glede delovne uspešnosti tožnice izpolnila procesne predpostavke, saj bi morala zoper vsako odločitev oz. molk o tem, ali ji pripada ali ne del plače iz delovne uspešnosti, ugovarjati za vsak mesec posebej, ko je prejela listino oz. dokaz od tožene stranke, da ji ni priznala za posamezni mesec dodatka za delovno uspešnost. Obrazložitev izpodbijane sodbe o tem nima razlogov, niti teh dejstev sodišče ni ugotavljalo. Očitno je, da tožnica verjetno izpolnjuje procesne prepostavke za mesec november, saj je izkazala, da je za ta mesec ugovarjala in tudi prejela dokončni sklep tožene stranke. Vendar je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo tudi glede zahtevka za mesec november 1997, ker dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno. Ni utemeljena navedba tožene stranke v pritožbi, da ni bila dolžna ocenjevati, če ni šlo za preseganje delovne uspešnosti oz. normalnega rezultata, saj je dolžna tožena stranka vsakokrat vsak mesec ugotoviti in oceniti delovno uspešnost vsakega delavca in jo ovrednotiti. V kolikor ugotovi, da gre za preseganje povprečne delovne uspešnosti, pač prizna v odstotku dodatek za delovno uspešnost, v kolikor pa ugotovi tožena stranka mesečno, da delavec ni presegal pričakovanega rezultata, potem to ugotovi in obrazloži, zakaj ne pripada dodatek za delovno uspešnost, zoper to ima delavec pravico ugovora. Dolžnost tožene stranke je, da vselej in vsakokrat oceni delovno uspešnost vsakega delavca. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo, da bo v navedeni smeri sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in ugotovilo, za katere mesece izpolnjuje tožnica pogoje za sodno varstvo in za tiste mesece, za katere jih izpolnjuje, bo sodišče prve stopnje ugotavljalo z izvajanjem dokazov, ki jih mora najprej predložiti tudi tožena stranka, ali in kako je bila tožnica oz. njena delovna uspešnost ocenjevana. Pri tem je treba upoštevati načelo enakopravnega obravnavanja vseh delavcev, kako in po kakšnih kriterijih se je ugotavljala delovna uspešnost drugih delavcev, saj za kriterije kvantificirana merila v uporabljenem Navodilu niso bila določena. Sodišče prve stopnje naj upošteva tudi pritožbene navedbe glede oznake tožene stranke. Po dopolnitvi dokaznega postopka v navedeni smeri bo lahko sodišče prve stopnje v zadevi zakonito odločilo, zato je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.