Jedro

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi toženke, da iz uradnih evidenc ne izhaja, da bi tožnik v pravno pomembnem obdobju zaposloval invalidne delavce. O tem in o ostalih okoliščinah, pomembnih za odmero nadomestila, je bil tožnik v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZZRZI obveščen z opominom, v katerem je bil obveščen tudi o možnosti, da v roku 15 dni dokaže, da ni zavezanec za plačilo nadomestila. Poleg tega po prvem odstavku 65. člena kot obvestilo zavezancem o višini mesečnega prispevka velja tudi objava obveznosti plačila prispevka na spletnem mestu Sklada. Tožnik je bil torej tako o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kot tudi o možnosti, da se o teh dejstvih in okoliščinah izjasni, obveščen pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožbena navedba, da tožniku ni bilo omogočeno, da se izjasni o teh dejstvih in okoliščinah, zato ni utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) v Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad RS (v nadaljevanju Sklad) plača prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v skupnem znesku 9.215,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer bo pričet postopek davčne izvršbe. Iz obrazložitve izhaja, da bi bil tožnik po ZZRZI dolžan zaposliti določeno kvoto invalidov oziroma skleniti in izpolniti pogodbo o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem ali zaposlitvenim centrom, ali pa plačati prispevek za vzpodbujanje zavarovanja invalidov. Tožnik te obveznosti ni izpolnil, zato mu je sklad po določbah ZZRZI izdal opomin o plačilu neplačanega prispevka, vendar tožnik tudi po tem ni ne izpolnil obveznosti, ne dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka. Zato mu je bila izdana izpodbijana odločba, v kateri toženka podrobno navaja tudi podlage in način izračuna odmerjenega prispevka.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa med drugim izhaja, da je tožnik po uradnih evidencah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v obdobju, na katero se nanaša izpodbijana odločba, zaposloval med 21 in 32 delavci, zaradi česar je bil zavezan k zaposlitveni kvoti invalidov. Glede na njegovo dejavnost je bila ta kvota 6 %, v skladu z ZZRZI pa bi moral zaposlene invalide tudi ustrezno prijaviti ali pa plačati prispevek v sklad, česar ni storil. Res je, da odločba Sklada ni podpisana, vendar ne gre za kršitev, ki bi posegala v tožnikov pravni interes.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni podpisana, zato ji manjka ena od bistvenih sestavin, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Poudarja tudi, da ima zaposlenega le enega delavca, ne pa najmanj 20, zato ni zavezanec za zaposlitveno kvoto invalidov. V vseh prejšnjih obdobjih je bila kvota izpolnjena z zaposlitvijo invalidne delavke, vendar mu toženka ni omogočila, da bi v postopku podal izjavo oziroma predložil dokazila o tem.

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj „v celoti odpravi“ prvostopenjsko in drugostopenjsko upravno odločbo ter toženki naloži plačilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora, op. sodišča).

Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter dodaja, da so tožnikove navedbe, da ima zaposlenega le enega delavca, brezpredmetne, saj se obveznost iz izpodbijane odločbe nanaša na obdobje od oktobra 2011 do oktobra 2012. Navaja še, da sklad podatke o zaposlenih invalidih zajema iz javnih evidenc, po 62. členu ZZRZI pa se delodajalcu v kvoto štejejo le invalidi, ki ustrezno prijavljeni v zavarovanje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 62. člena ZZRZI so dolžni delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih (kvota). Po petem odstavku istega člena se v kvoto štejejo invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide. Po prvem odstavku 66. člena je na prijavno odjavnem obrazcu v obvezno zavarovanje delavcev treba označiti, da se prijavlja ali odjavlja delavec invalid. Po drugem odstavku 65. člena mora delodajalec, ki je zavezan h kvoti, pa te kvote ne izpolni, plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga moral zaposliti za izpolnitev predpisane kvote.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se nanaša na obdobje od oktobra 2011 do oktobra 2012, toženka pa na podlagi podatkov iz javnih evidenc ugotavlja, da bi tožnik v tem obdobju za izpolnjevanje kvote invalidov moral zaposlovati enega oziroma v nekaterih mesecih dva invalida. Tožnik podatkov o številu zaposlenih v omenjenem obdobju ne izpodbija, navaja pa, da je kvoto izpolnil s tem, ko je v vsem tem obdobju imel zaposleno invalidno delavko, kar „je razvidno iz vseh javnih evidenc“.

Okoliščine, da naj bi bila zaposlitev invalidne delavke razvidna iz javnih evidenc, tožnik ni uveljavljal v upravnem postopku, temveč šele v tožbi, ne da bi za to navedel utemeljene razloge. Ta navedba zato po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče po 52. členu ZUS-1 ne sme upoštevati kot tožbeni razlog. Sodišče kljub temu dodaja še, da je navedba tudi sicer povsem pavšalna, saj je tožnik ne konkretizira ne z navedbo evidence, ne konkretnih podatkov, iz katerih naj bi izhajala omenjena zaposlitev.

Izpodbijana odločba temelji na nasprotni ugotovitvi toženke, namreč, da iz uradnih evidenc ne izhaja, da bi tožnik v pravno pomembnem obdobju zaposloval invalidne delavce. O tem in o ostalih okoliščinah, pomembnih za odmero nadomestila, je bil tožnik v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZZRZI obveščen z opominom, v katerem je bil obveščen tudi o možnosti, da v roku 15 dni dokaže, da ni zavezanec za plačilo (četrti in peti odstavek istega člena). Poleg tega po prvem odstavku 65. člena kot obvestilo zavezancem o višini mesečnega prispevka velja tudi objava obveznosti plačila prispevka na spletnem mestu Sklada. Tožnik je bil torej tako o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kot tudi o možnosti, da se o teh dejstvih in okoliščinah izjasni, obveščen pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožbena navedba, da tožniku ni bilo omogočeno, da se izjasni o teh dejstvih in okoliščinah, zato ni utemeljena.

Tudi sicer glede na prej povzeto zakonsko ureditev tožnikova obveznost zaposlitve določenega števila invalidnih delavcev ni bila izpolnjena že z zaposlitvijo takih delavcev samo po sebi. V kvoto se namreč štejejo le invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (peti odstavek 62. člena), poleg tega pa je treba na prijavno odjavnem obrazcu v obvezno zdravstveno zavarovanje delavcev označiti, da se prijavlja ali odjavlja delavec invalid (prvi odstavek 66. člena). Tožnik ne navaja, da bi zaposlitveno kvoto izpolnil na ta način, torej v skladu z zakonom, zato so tožbene navedbe o dejanski zaposlitvi invalidne delavke brezpredmetne.

Kršitve upravnega postopka, ki se v vsakem primeru štejejo za bistvene, so naštete v drugem odstavku 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), med njimi pa ni izostanka podpisa na odločbi. Ta kršitev bi zato lahko pripeljala do odprave izpodbijane odločbe le v primeru, če bi vplivala oziroma lahko vplivala na pravilnost odločitve (prvi odstavek 251. člena ZUP). Česa takega tožnik ne navaja, niti kaj takega očitno ne izhaja iz upravnih spisov ali izpodbijane odločbe.

Ker tudi ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba materialnopravno pravilna, zagrešena kršitev upravnega postopka pa ni bistvena, zato je tožbo v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.