Jedro

Sodišče druge stopnje je revidentki pravilno pojasnilo, da za priznanje ustrezne kategorije invalidnosti pravno ne more biti pomembno vprašanje, ali delodajalec razpolaga z ustreznim delom za zaposlitev delovnega invalida ali ne. Pri odločanju o tem, ali je možno nekoga razvrstiti med delovne invalide in kakšne so njegove preostale delovne zmožnosti oziroma ali so te popolnoma izgubljene, so pomembni samo medicinski razlogi, po priznanju ustreznih pravic pa so delodajalci dolžni postopati v skladu z zahtevami 139. in 140. člena ZPIZ in priznano pravico uresničiti na enega od tam določenih načinov.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin (predlagateljičin) zahtevek, da se pri njej ugotovi prva kategorija invalidnosti in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ker je na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo v postopku, zaključilo, da se njeno zdravstveno stanje ni toliko poslabšalo, da ne bi bila zmožna opravljati drugega ustreznega dela v polovičnem delovnem času kot invalid II. kategorije invalidnosti.

Drugostopenjsko sodišče je sprejelo dejanske ugotovitve in pravno presojo prvostopenjskega sodišča in je zato pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnica vložila pravočasno revizijo, zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je njen lečeči zdravnik pri njej ugotovil poslabšanje zdravstvenega stanja in podal mnenje, da za delo ni več sposobna niti v polovičnem delovnem času. Če je sodišče dvomilo v tako mnenje, bi moralo ob različnih mnenjih zdravnika in invalidskih komisij, zdravnika zaslišati. To še posebno zato, ker v invalidski komisiji ni bilo zdravnika ginekologa in to kljub temu, da je bilo v postopku zatrjevano, da so v sestavi invalidske komisije sodelovali ustrezni zdravniki specialisti. Poleg tega je sodišče samo sprejelo zaključke, za katere bi potrebovalo medicinsko znanje in je s tem preseglo svoje pristojnosti. Dejstvo je tudi, da njen delodajalec nima ustreznega dela, ki bi ga glede na svoje zdravstveno stanje lahko opravljala v polovičnem delovnem času. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354.člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Po mnenju revizijskega sodišča revizijska navajanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava niso utemeljene.

V reviziji sta sicer, kot je že bilo navedeno, uveljavljana dva revizijska razloga, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka v reviziji v pretežnem delu ugovarja samo zmotno oziroma nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vprašanje proste presoje izvedenskega mnenja (8. člen ZPP), kar v bistvu pomeni zaključek, da ni potrebno dodatno mnenje oziroma pritegnitev drugega izvedenca v sestav izvedenega organa, kot tudi ocena mnenj drugih zdravnikov, je del dokaznega postopka v zvezi z ugotovitvijo dejanskega (zdravstvenega) stanja, na podlagi katerega je možno zavarovancu priznati ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja (uporaba materialnega prava). V zvezi s tem pa je treba poudariti, da lahko revizjsko sodišče presoja samo pravilno uporabo materialnega prava, ki je uporabljeno na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ne more pa revizijsko sodišče prizkušati pravilne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Vprašanje, ali bi lahko bile revidentki priznane še nove pravice iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja, je vprašanje dejanske ugotovitve obstoja takih zdravstvenih okoliščin, na podlagi katerih bi bil možen zaključek, da ni več sposobna za opravljanje drugega ustreznega dela. Ker je bilo na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni v postopku, ugotovljeno, da je njeno zdravstveno stanje tako, da drugo ustrezno delo še vedno lahko opravlja v polovičnem delovnem času, ji je bila v skladu z določbo drugega odstavka 117. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) tudi v naprej priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem ustreznem delu in poleg tega v skladu z določbami 129. - 132. člena ZPIZ tudi pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je bilo ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč, ki jih revizija sicer izpodbija, tudi po mnenju revizijskega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje je revidentki pravilno pojasnilo, da za priznanje ustrezne kategorije invalidnosti pravno ne more biti pomembno vprašanje, ali delodajalec razpolaga z ustreznim delom za zaposlitev delovnega invalida ali ne. Pri odločanju o tem, ali je možno nekoga razvrstiti med delovne invalide in kakšne so njegove preostale delovne zmožnosti oziroma ali so te popolnoma izgubljene, so pomembni samo medicinski razlogi, po priznanju ustreznih pravic pa so delodajalci dolžni postopati v skladu z zahtevami 139. in 140. člena ZPIZ in priznano pravico uresničiti na enega od tam določenih načinov. Zato tudi če je resnično, navajanje revidentke, da delodajalec zanjo nima ustreznega dela, ki bi ga lahko opravljala v skladu s priznanimi pravicami iz invalidskega zavarovanja, v postopku ugotavljanja kategorije invalidnosti, sploh ne more biti upoštevano. Ker, kot je že bilo poudarjeno, glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ker je sodišče ugotovilo, da ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi, ampak jo je v skladu z določbo 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).