Jedro

Vplivi gradnje na sosednjo nepremičnino, čeprav brez potrebnega upravnega dovoljenja, niso prepovedani, če ne presegajo krajevno običajne mere.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna znižati streho nad svojimi poslovnimi prostori v zgradbi v D. na Ljubljanski cesti 86 na tako višino, kot je bila ta streha pred sanacijo v letu 1991. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 329.310,95 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo, vendar le v delu, kolikor je bil tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 329.310,00 SIT zavrnjen. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Res je, da so zgradbe v središču D. postavljene blizu druga druge, vendar pa je tožena stranka z dvigom strehe nad svojo stavbo krajevno dopustne meje prekoračila. Višina strehe je tudi v nasprotju z upravnim dovoljenjem. V ostrešje so se naselili golobi, ki onesnažujejo okolje, streha pa je sosednjemu tožnikovemu stanovanju zastrla svetlobo. Če bi bil izveden lokacijski postopek in postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, bi imel tožnik vso možnost zaščititi svoje interese. Zato je ravnanje tožene stranke protipravno, to pa ima za posledico zmanjšano vrednost stanovanja tožeče stranke. Tožnik predvsem poudarja, da so se pod streho močno razmnožili golobi. Višino škode je izračunal izvedenec in jo opredelil kot zmanjšano vrednost tožnikovega stanovanja.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka revizijsko izpodbija le odločitev o zahtevku za povrnitev škode. V tem obsegu obrazloži le svoje stališče do uporabe materialnega prava, medtem ko bistvene kršitve določb pravdnega postopka očita izpodbijani sodbi le z navedbo brez obrazložitve. Zato je v tej smeri revizijsko sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Sicer pa revizijska trditvena podlaga meri na ugotovitev, da dejansko stanje omogoča sklepanje o elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pri tem naj bi protipravno ravnanje (dvig strehe brez ustreznega upravnega dovoljenja s posledičnim motečim vplivom na tožnikovo stanovanje preko krajevno običajne mere) imelo za posledico po izvedencu izračunano manjšo vrednost stanovanja. Vendar pa vplivi gradnje na sosednjo nepremičnino, čeprav brez potrebnega upravnega dovoljenja, niso prepovedani, če ne presegajo krajevno običajne mere. V okviru dejanskih ugotovitev pa je v tej smeri sprejeto stališče, da ropot zaradi dežja in onesnaženja zaradi golobov ne presega krajevno normalnih imisij, odvzema svetlobe zaradi sanacije strehe pa praktično ni. V tem obsegu je primarni tožbeni zahtevek na odstranitev strehe zavrnjen, ta odločitev pa niti ni revizijsko izpodbijana. Utemeljitve odškodninske odgovornosti tožene stranke zato ni mogoče sprejeti. Po eni strani je tožbena trditvena podlaga tudi glede podrejenega odškodninskega zahtevka enaka: tudi zatrjevana odškodninska odgovornost v skladu z določbo 156. člena ZOR gradi na imisijah preko krajevno običajne mere in samo na tem. Po drugi strani pa odškodninska tožbena podlaga pade že zato, ker je tožnik svoje stanovanje kupil že po opravljeni sanaciji v letu 1992, ko so vplivi sanirane strehe bili že vidni. Ob nakupu, ki je bil opravljen z boniteto uporabe privatizacijskih določb stanovanjskega zakona je tožnik s stanjem svoje nepremičnine bil seznanjen in je nakup opravil brez ugovorov.

Ob ugotovitvi, da sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati niti napak, ki jih zatrjuje revizija, niti tistih, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.