Jedro

Če denacionalizacijski upravičenec zahteva odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine (3. odstavek 42. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 2. člena ZDen), takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, kadar ni zavezanca za vrnitev nepremičnin (1. odstavek 51. člena ZDen). Upravičencu gre odškodnina v obliki nadomestne nepremičnine le, če se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve občine z dne 18.5.1993, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč s parc. št. 295, 297, 1051 in 1069, z vrnitvijo zemljišča v last in posest. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da imajo na zemljišču, katerega vrnitev je zahteval tožnik, lastninsko pravico fizične osebe. Po 3. odstavku 16. člena zakona o denacionalizaciji pa premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Če vrnitev premoženja ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine. Ker je tožnik v denacionalizacijskem zahtevku uveljavljal vračilo v naravi in svojega zahtevka ni spremenil v zahtevek za plačilo odškodnine, je bila odločitev prvostopnega organa pravilna.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka kršila pravila upravnega postopka, ker tožniku ni dovolj pojasnila, kako mora formulirati zahtevek. Tožnik kot prava neuka stranka namreč ni vedel, da bo ob pravico, če bo vztrajal pri zahtevku za vrnitev nepremičnin v naravi. Sicer pa je tožnik že v postopku na prvi stopnji zahteval vrnitev nadomestnega zemljišča, vendar tožena stranka ni obrazložila, zakaj takšnega zemljišča tožnik ne more dobiti. Tožniku je znano, da nadomestna zemljišča v njegovi okolici obstajajo in jih je dovolj, da bi bilo mogoče njegov zahtevek realizirati. Pa tudi če tožena stranka ne bi mogla tožniku dodeliti nadomestnih zemljišč, tožniku ni mogoče vzeti "same pravice". Tožnik meni, da bi moral upravni organ primarno odločiti, da tožniku "sama pravica" v denacionalizacijskem postopku pripada, posebej pa odločiti, zakaj mu ne pripada vrnitev istih zemljišč oziroma zakaj mu ne pripada pravica do nadomestnih zemljišč ali zakaj mu ne pripada denarna odškodnina oziroma druga oblika odškodnine po zakonu o denacionalizaciji. Tožnik meni, da mu ni mogoče "odvzeti pravice same, če ni mogoče realizirati njegovega primarnega zahtevka, ostane pa možnost, da prejme odpravek v obliki odškodnine". Upravni organ bi moral torej utemeljiti, zakaj tožniku ni mogel dodeliti nadomestnega zemljišča ter ob zavrnitvi zahteve za nadomestno zemljišče odločiti, da tožniku pripada pravica do odškodnine. Zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da so parcele št. 295, 297, 1051 in 1068, ki so bile podržavljene tožniku, že pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji prešle v last fizičnih oseb. Pravilno je torej stališče tožene stranke, da teh nepremičnin po 3. odstavku 16. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje ZDen) ni mogoče vrniti, in s tem delom obrazložitve izpodbijane odločbe se sodišče strinja. Strinja pa se tudi s tožbenim ugovorom, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj tožniku namesto podržavljenih zemljišč ni mogoče vrniti nadomestnih zemljišč. Tožnik je namreč v postopku na prvi stopnji z vlogo z dne 26.4.1993 zahteval vrnitev nadomestnega zemljišča v enaki površini kot mu je bilo odvzeto. Upravni organ prve stopnje je njegov zahtevek zavrnil s sklicevanjem na 16. člen ZDen, kar je nepopolna obrazložitev, ki bi jo bila tožena stranka v smislu 3. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dolžna dopolniti. Vendar pa sodišče meni, da ta kršitev pravil postopka ni mogla vplivati na odločitev o zadevi zaradi naslednjega: Če denacionalizacijski upravičenec zahteva odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine (3. odstavek 42. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 2. člena istega zakona), takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, če ni zavezanca za vrnitev nepremičnin, saj gre upravičencu odškodnina v obliki nadomestne nepremičnine le, če se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta. Zavezanec za vrnitev stvari je po 1. odstavku 51. člena ZDen pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. S stvarmi, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem, pa so mišljene stvari, ki so bile podržavljene, in ne katerekoli stvari, s katerih vrnitvijo bi se strinjal upravičenec. Nepremičnine, ki so bile podržavljene tožniku, pa - kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku - niso v premoženju kakšne pravne osebe, temveč v lasti fizičnih oseb. Zavezanca v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen v zvezi s 1. odstavkom 51. člena ZDen torej v spornem primeru ni in tožnikovemu zahtevku na vrnitev v obliki nadomestnih zemljišč po določbah ZDen ni bilo mogoče ugoditi. Navedena kršitev pravil postopka, ki jo je ugotovilo sodišče, zato ni mogla biti podlaga za odpravo odločbe (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih).

Tožnik vidi kršitev pravil postopka v tem, da ga upravni organ prve stopnje po ugotovljenem dejanskem stanju ni poučil o tem, kako mora oblikovati zahtevek, da pravice do denacionalizacije ne bo izgubil. Toda tožnik prezre, da ga je prvostopni organ v obrazložitvi odločbe izrecno opozoril, da lahko do izteka zakonskega roka zahteva odškodnino za podržavljeno premoženje in da je tožnik v pritožbi zoper navedeno odločbo izjavil, da se ne strinja z vrnitvijo v obliki denarne odškodnine. Tožnik je bil torej v upravnem postopku poučen, da namesto vrnitve nepremičnin lahko zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine v smislu 1. odstavka 42. člena ZDen, pa takšnega zahtevka ni postavil. Zato sodišče meni, da zatrjevana kršitev pravil postopka (načelo pomoči neuki stranki, 14. člen ZUP) v spornem primeru ni izkazana. Ker pa tožnik zahtevka za denacionalizacijo v obliki odškodnine po 1. odstavku 42. člena ZDen v upravnem postopku ni uveljavljal, tudi ne more očitati tožeči stranki, češ da o plačilu odškodnine ni odločila. V denacionalizacijskih zadevah namreč upravni organ odloča na podlagi zahteve za denacionalizacijo (1. odstavek 61. člena ZDen), katere sestavni del je tudi navedba o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev podržavljenega premoženja (1. odstavek 62. člena ZDen). Upravni organ lahko v teh zadevah odloča v okviru postavljenega zahtevka in ne preko njega (126. člen ZUP). Napačno je tudi tožnikovo pravno naziranje, da bi moral upravni organ najprej odločiti o priznanju pravice (do denacionalizacije) kot take, potem pa šele o posameznih oblikah, uveljavljenih v zahtevku upravičenca. ZDen abstraktne pravice do denacionalizacije namreč ne pozna, temveč vedno določa, do katere oblike vrnitve podržavljenega premoženja je v dani dejanski in pravni situaciji upravičena oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Zato od upravnega organa ni mogoče zahtevati, naj najprej odloči o pravici do denacionalizacije kot takšni, pa šele potem o utemeljenosti konkretne vsebine zahtevka oziroma o konkretni obliki vrnitve podržavljenega premoženja.

Po presoji sodišča po navedenem tožbena razloga kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, ter zmotne uporabe materialnega prava nista podana. Tožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tožnik v tožbi ne obrazlaga in ga tudi sodišče po proučitvi upravnih spisov ni moglo ugotoviti. Neutemeljeno tožbo je moralo zato zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Sodišče je določbe ZUP in ZUS v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.