Jedro

V primeru, če tožnik svojega delodajalca ni obvestil o nemožnosti za delo, mu je tožena stranka lahko utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved z dne 20. 8. 2011, s katero je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 6. 2011, ampak to še vedno traja (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga vpisati v matično evidenco ZPIZ-a, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati vse zapadle mesečne plače v višini 1.344,86 EUR bruto, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu, v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 608,30 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil tožnik seznanjen z odločbami ZZZS o priznanem bolniškem staležu do dne 30. 6. 2011, kar pomeni, da bi moral v nadaljevanju nastopiti delo. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnik o razlogih odsotnosti obveščal svojega delodajalca, poleg tega je zmotno povzemalo zapisnike o zaslišanju prič strokovnega direktorja A.A. in vodje urgentne službe A.B.. A.A. je bil seznanjen z dejstvom, da tožnik dejansko za en mesec ni imel pokritega bolniškega staleža, in da se v tem času ni javil na delo. Pri njemu se je oglasil šele v začetku meseca avgusta ter na pogovoru izrazil možnost, da bi se izostanek pokril z dopustom, vendar do tega ni prišlo. Tudi iz izpovedbe A.B. ne izhaja, da jo je tožnik obveščal o odsotnosti. Tožnik bi jo moral še pred iztekom bolniškega staleža seznaniti, ali bo nadaljeval z delom, ali pa z bolniškim staležem, oziroma jo obvestiti o tem, kako bo premostil čas, ki ga ni imel pokritega z bolniškim staležem. V podobni situaciji je bil tožnik tudi v mesecu aprilu 2011, ko je prišlo do dogovora med strankama o pokrivanju odsotnosti z dopustom. Tožnik je vse specialistične preglede in zdravljenje izvajal pri svojem delodajalcu, vendar o tem njegovi nadrejeni delavci niso razpolagali z nikakršnimi poročili. Tudi sicer zdravstveno osebje v bolnici ne more in nima naloge presojati, če je pri tožniku podana delazmožnost ali ne. Gre za skrajno malomarnost tožnika, ki je lahkomiselno mislil, da bo neupravičeno odsotnost retogradno pokril z dopustom. Sklicuje se na stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 235/2008, po katerem je izredna odpoved utemeljena ne glede na morebitno kasnejšo odobritev bolniškega staleža. Nadalje opozarja na ugotovitev sodišča v socialnem sporu, opr. št. Psp 97/2012, ki je presojalo odločbo ZZZS z dne 20. 6. 2011, da tožnik v mesecu juliju 2011 ni obiskal osebnega zdravnika. To še toliko bolj pomeni, da bi jo moral za čas po 30. 6. 2011 obvestiti o odsotnosti z dela. Poleg tega se sodišče ni v ničemer opredelilo do razlogov kršitve v izredni odpovedi iz določbe druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek, 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v sporu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede dejstev, ki se nanašajo na obveščanje tožnika o izostanku z dela pri toženi stranki v spornem času. Glede tega je sodba tudi pomanjkljivo obrazložena, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz pisne odpovedi je razvidno, da je tožena stranka dne 20. 8. 2011 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge in tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitata, da je na delovnem mestu zdravstvenega tehnika naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je v času od dne 1. 7. 2011 do dne 17. 8. 2011 več kot 5 dni zaporedoma neupravičeno izostal z dela, o razlogih takšne odsotnosti pa je ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik je bil skladno z določbo prvega odstavka 34. člena dolžan obvestiti svojega delodajalca o bistvenih okoliščinah ter o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tožnik je imel po odločbi imenovanega zdravnika ZZZS z dne 20. 6. 2011 priznano začasno nezmožnost za delo zgolj do dne 30. 6. 2011 ter določeno, da je od dne 1. 7. 2011 dalje zmožen za delo. Takšna odločba je postala dokončna, saj se tožnik zoper njo ni pritožil. Tožena stranka je morala zaradi tožnikovega izpada, ker ni prišel na delo, ustrezno organizirati delovni proces. Ob upoštevanju vseh okoliščin med strankama in ob dejstvu, da je do podobne situacije pri tožniku prišlo tudi v mesecu aprilu 2011, je ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnik v začetku meseca julija 2011 zglasil pri strokovnem direktorju A.A. in vodji urgentne službe A.B., ki sta bila seznanjena z njegovim zdravstvenim stanjem in dela nezmožnostjo, saj je vse preglede in terapije izvajal pri toženi stranki. Tožniku od dne 1. 7. 2011 dalje ni bil podaljšan bolniški stalež s strani imenovanega zdravnika zaradi nepopolne vloge njegove osebne zdravnice. Po pritožbi je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo retrogradno za nazaj šele z odločbo pristojne zdravstvene komisije ZZZS z dne 15. 9. 2011 in sicer za čas do 30. 9. 2011. Po stališču sodišča prve stopnje je bila z navedeno odločbo, ki je bila izdana po prenehanju delovnega razmerja tožnika, sanirana očitana kršitev iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR iz izredne odpovedi, pri čemer je potrebno dejanski razlog odsotnosti pripisati ZZZS, ki ni pravočasno odločil o tožnikovi dela nezmožnosti v spornem času. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem v izpodbijani sodbi ne strinja, poleg tega sodba ne vsebuje razlogov tudi glede očitanih kršitev delovne obveznosti iz določbe druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

V konkretnem primeru je za presojo pomembno, da je bilo tožniku z odločbo imenovanega zdravnika ZZZS z dne 20. 6. 2011 odločeno, da je tožnik od dne 1. 7. 2011 dalje zmožen za delo. Odločitev o tem je postala dokončna, saj se tožnik zoper navedeno odločbo ni pritožil. Tudi odločba imenovanega zdravnika ZZZS z dne 28. 6. 2011, s katerim je bil zavržen predlog osebne zdravnice za priznanje bolniškega staleža od dne 1. 7. 2011 dalje, je postala dokončna, ker se tožnik tudi zoper njo ni pritožil. To pomeni, da bi moral tožnik z dnem 1. 7. 2011 nastopiti delo pri toženi stranki. Res pa je, da njegov izostanek od navedenega datuma dalje ni neupravičen, ker mu je bil bolniški stalež naknadno odobren.

Pritožba se sklicuje tudi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje o tem, da sta bila tako strokovni direktor A.A. kot vodja urgentne službe A.B. seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnika in njegovo dela nezmožnostjo v spornem času. Takšna ugotovitev v izpodbijani sodbi je protispisna, saj navedena delavca v svojih izpovedbah (list. št. 29 – 31) tega nista potrdila. A.A. je izpovedal, da je bil s strani kadrovske službe seznanjen z dejstvom, da tožnik približno en mesec ni imel pokritega bolniškega staleža, da se v tem času ni javil na delo, in da toženi stranki ni pošiljal potrdil o bolniški odsotnosti. S tožnikom je opravil polurni razgovor, vendar za odobritev njegovega dopusta ni bil pristojen. A.B. pa je izpovedala, da je bila s strani kirurškega oddelka A.C. obveščena, da tožnik v spornem času nima pokritega bolniškega staleža in da se je sedaj za tožnika prepozno pogovarjati o priznanju dopusta za nazaj. Pritožbeno sodišče glede na tako podane izpovedbe dvomi v ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožnik oba razgovora pri nadrejenih delavcih opravil že v začetku meseca julija 2011. Zato v sporu okoliščine o tožnikovem obveščanju tožene stranke o nezmožnosti za delo oziroma kdaj je prišlo do razgovorov tožnika z nadrejenima delavcema še ni v celoti razčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku glede spornih dejstev o tožnikovem bolniškem staležu in obveščanju tožene stranke v spornem času zaslišati pristojno delavko kadrovske službe in vodjo kirurškega oddelka A.C. (ki je bila že predlagana za zaslišanje pa sodišče ni izvedlo tega dokaza) ter se v celoti opredeliti do obeh očitanih razlogov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ko bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo.