Jedro

Prejem kupnine je toženec potrdil s podpisom predpogodbe, ker pa do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo, je toženec okoriščen oziroma obogaten za znesek prejete kupnine v višini 570 EUR na račun tožnice, zato ji jo je dolžan vrniti (prvi in treji odstavek 190. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 570 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 609,98 EUR.

2. Zoper takšno odločitev je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da od tožnice ni prejel denarja, ki ga zahteva. Zaslišane priče so izjavile, da so znesek 570 EUR izročile nepremičninskemu agentu A. A., vendar ni nihče izjavil, da je bil omenjeni agent pooblaščen s strani toženca za sprejem denarja. A. A. mu ni izročil nobenega denarja, zato ga tožnici tudi ni dolžan vračati. Če bi hotela tožnica uspešno pridobiti denar, bi morala zahtevati njegovo vračilo od omenjenega agenta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti. Po prvem odstavku 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so spori majhne vrednosti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. V teh sporih je pritožbeni preizkus sodbe omejen na pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilnost uporabe materialnega prava. Dejanska podlaga sodbe, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, torej ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja.

5. Iz neizpodbojne dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 6. 8. 2013 sklenili predpogodbo za prodajo in nakup nepremičnine. V drugem členu pisne predpogodbe je prodajna cena za nepremičnino, ki naj bi pripadla tožnici določena na znesek 570 EUR, v četrtem členu pa sta pogodbeni stranki ugotovili, da je kupovalka (tožnica) plačala prodajalcu celotno preostalo kupnino ob podpisu pogodbe. Oba pogodbenika sta navedeno predpogodbo tudi podpisala. Po izvedenem naroku za glavno obravnavo in tam izvedenih dokazih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila kupnina v omenjenem znesku izročena, kar je toženec potrdil s podpisom predpogodbe, ker pa do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo, je zaključilo, da je toženec okoriščen oziroma obogaten za znesek prejete kupnine v višini 570 EUR na račun tožnice, zato ji jo je dolžan vrniti (1. in 3. odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

6. Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da mu tožeča stranka kupnine ni plačala in da tega tudi z ničemer ne dokazuje. Tožnica je v pripravljalni vlogi navedla, da je bila kupnina izročena v gotovini ob podpisu pogodbe, kar je navedeno v četrtem členu pogodbe in kar je toženec potrdil s podpisom predpogodbe. Navedene dejanske trditve toženec v prvostopenjskem postopku ni prerekal. Pritožbene trditve toženca, da nepremičninski agent ni bil pooblaščen s strani toženca za sprejem denar, predstavlja nedopustno uveljavljanje dejanske pritožbene novote1 in uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Te pritožbene trditve zato ne morejo biti upoštevne.

7. Sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Teh trditev v prvostopenjskem postopku toženec ni postavil.