Jedro

Odškodnino za prestani strah dosodi sodišče, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in terja denarno satisfakcijo. Pri tem upošteva način in intenzivnost doživljanja poškodbe na oškodovančevo duševno ravnovesje, kakor tudi vpliv objektivno izkazane negotovosti za izid zdravljenja na oškodovanca, in časovne meje obeh elementov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za dne 3.10.1994 nastalo škodo, ko je bil tožnik poškodovan pri delu. Skupno je dosodilo 4.350.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo in sicer za prestane telesne bolečine 400.000,00 SIT, kolikor je bilo tudi zahtevano, za prestani strah 450.000,00 SIT od zahtevanih 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3,200.000,00 SIT od zahtevanih 5,000.000,00 SIT in za skaženost 300.000,00 SIT od zahtevanih 2,000.000,00 SIT odškodnine. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo dosojeno odškodnino na 2,700.000,00 SIT. Znižalo je odmerjeno odškodnino za prestani strah na 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 1,700.000,00 SIT. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožene stranke in višji tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja "kršitev materialnega prava" in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Revizija trdi, da so stališča izpodbijane sodbe nesprejemljiva. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da ima tožnik trajne anatomske, funkcionalne in kozmetske posledice. Evidentno je, da je odškodnina za skaženost le v višini 2,000.000,00 SIT primerna. Odškodnina za prestani primarni in sekundarni strah se zdi prenizka. Najbolj je nesprejemljiva odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in revizija na tem mestu povzema ugotovitve izvedenca. K temu dodaja, da bo tožnik star 30 let, po poklicu je orodjar. Dela z rokami in opravlja poklic, ki ga je imel rad. Do konca pokojninske dobe je hendikepiran zaradi te poškodbe. Nikdar več ne bo mogel opravljati del, ki jih je opravljal do sedaj. Zaradi tega duševno trpi in zaradi tega je prisojena odškodnina v višini 1,700.000,00 SIT za tožnika žaljiva.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Tožnik je v delovni nesreči utrpel udarnino in razpočno rano na levi dlani, zlom baze osnovnega členka IV. prsta leve roke s prekinjeno kostno kontinuiteto baze osnovnega členka prstanca. Zdravljen je bil 16 dni v bolnišnici, nato ambulantno. Bil je operiran v splošni anesteziji, nosil je mavčno longeto, večkrat je bil izpostavljen rentgenskemu snemanju, hodil je na prevezovanja in opravljal fizioterapijo. Zlom ima za posledico oteklino in bolečnost ter oslabljeno in zmanjšano gibljivost prstanca.

Primarni strah je bil pri tožniku prisoten v času od poškodbe in do prihoda v zdravstveni dom, sekundarni strah pa se je pojavil šele kasneje, ko se je tožnik zavedel stanja in morebitnih posledic (možnosti amputacije prsta), kar je trajalo nekako 10 dni.

Anatomske posledice pri tožniku so brazgotine na koži in v podkožju leve dlani, tožnik je levičar. Funkcionalne posledice se kažejo v zmanjšani gibljivosti kazalca, sredinca in mezinca leve roke, moč te roke je oslabljena, tožnik slabše koordinira gibe prstov leve roke, v predelu brazgotin je zmanjšana občutljivost. Hipertrofične grde brazgotine na upogibni strani sredinca in na dlani v II. medprstju leve roke so opazne že za laika. Tožnik zaradi posledic poškodbe ni zmožen za dela, kjer so potrebni fini, natančni, koordinirani gibi vseh prstov; ne more opravljati del, kjer je potrebna groba moč leve roke in normalen občutek v levi roki. Prikrajšan je pri športnih aktivnostih, kot so igre z žogo, tenis, plezanje, in za igranje na vsa glasbila.

Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati kriterije, ki so določeni v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR): pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter paziti na to, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njenim namenom. Sodišče mora torej odmeriti odškodnino, ki je primerna teži in vrsti poškodbe oškodovanca ter posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe, istočasno pa mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih.

Odškodnino za prestani strah dosodi sodišče, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in terja denarno satisfakcijo. Pri tem upošteva način in intenzivnost doživljanja poškodbe na oškodovančevo duševno ravnovesje, kakor tudi vpliv objektivno izkazane negotovosti za izid zdravljenja na oškodovanca, in časovne meje obeh elementov. V izpodbijani sodbi je odškodnina za strah odmerjena na opisani način: upoštevana je tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja ob možnosti, da bo zaradi morebitne amputacije prstov postal trajen invalid, predvsem pa dejstvo, da je (dejansko in pravno relevanten) strah pri tožniku trajal relativno kratek čas. Če se reviziji odmerjena odškodnina zdi prenizka, temu po oceni revizijskega sodišča ni tako in so očitki v tej smeri neutemeljeni.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po mnenju revizije premalo upoštevana tožnikova starost in njegov odnos do dela, ki ga sedaj ne more več opravljati. Po presoji revizijskega sodišča je odmerjena odškodnina v zadostni meri upoštevala tako tožnikovo mladost, kot tudi vse posledice, ki jih bo trpel v bodoče. Revizija prihaja v nasprotje z dejanskimi ugotovitvami glede tožnikove delazmožnosti: tožnik opravlja podobno delo kot pred poškodbo, le pri dvigovanju težjih bremen potrebuje pomoč sodelavcev. Tožnik je celo napredoval na delovnem mestu in je zgrešen revizijski očitek, da ne bo nikdar več mogel opravljati del, ki jih je opravljal do sedaj. Res je tožnik prikrajšan pri vrsti športnih aktivnosti, vendar ne v takem obsegu, kot to trdi revizija. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnik rekreativno ukvarjal s košarko in smučanjem. Te ugotovitve so bile pri odmeri odškodnine primerno upoštevane.

Kozmetske posledice, ki so pri tožniku opazne že laiku, so tisti pravno priznani razlog, ki je dovoljeval odmero odškodnine zaradi skaženosti. Revizijsko sodišče se pridružuje presoji v izpodbijani sodbi, da je odmerjena odškodnina iz tega naslova pravična. Iz dejanskih ugotovitev v postopku (tudi priloženih fotografij leve roke tožnika) izhaja, da so brazgotine na tožnikovi roki dobro vidne in jih ne more prekriti z oblačili. Vendar ne gre za tako stopnje skaženosti, ki bi terjala odmero odškodnine v višji višini od dosojene, nikakor pa ne v višini tožbenega zahtevka. Ne gre prezreti mnenja izvedenca, da pri tožniku ne gre za skaženost (v medicinskem pomenu) ampak za kozmetske posledice. Ugotovitve v postopku pa so bile, da brazgotine pri tožniku povzročajo občutek manjvrednosti in duševo trpljenje, kar predstavlja pravno priznano škodo iz tega naslova (200. in 203. člen ZOR).

Revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).