Jedro

Zatrjevana tožnikova vlaganja nimajo stvarnopravnih posledic. Takratna lastnika nepremičnin, toženec in prvotna toženka (starša sedanje toženke), sta sicer dovolila gradnjo in pri njej tudi sama sodelovala, vendar tožnik ni dokazal, da sta soglašala s tem, da bo po končani gradnji lastninska pravica na nepremičninah pripadla njemu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III., IV. ter V. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu morata toženca izstaviti primerno listino, na podlagi katere se bo lahko pri njunem solastnem deležu nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... in vl. ..., obe k. o. ..., vknjižil kot edini lastnik; prav tako je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka izstaviti primerno listino za vknjižbo njegove lastninske pravice pri njenih nepremičninah, vpisanih v vl. št. ... k. o. ... Ugotovilo je še, da obstoji terjatev tožnika do tožencev v višini 55.129,56 EUR in terjatev tožencev do tožnika v višini 66.000,00 EUR. Nato je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu morata toženca nerazdelno plačati 112.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje. Nazadnje je tožniku naložilo, da mora tožencema povrniti 1.982,00 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge, tožnik pa tudi na kršitev njegovih ustavnih pravic. Predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnik tudi pred drugim sodnikom.

3. Tožnik očita sodišču prve stopnje površnost in arbitrarnost pri odločanju. Sodišče je zanemarilo materialno procesno vodstvo, zato gre za sodbo presenečenja. Tožnik ni vedel, katera dejstva bo sodišče štelo za pravno relevantna. Poleg tega je sodišče kršilo tožnikovo pravico do izjave in sodno prakso Ustavnega sodišča. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv in nasprotuje listinam v spisu ter razlogom sodbe. Sodišče je ocenilo, da tožnik zatrjevanega dogovora o prenosu lastninske pravice ni dokazal, ne da bi sploh ocenilo tožnikovo izpoved. Sporna gradnja v H. je potekala z medsebojnim sodelovanjem vseh članov družinske skupnosti, ki so jo tvorile pravdne stranke. Takšna gradnja sama po sebi predpostavlja pridobitev lastninske pravice. Identiteta nepremičnine se je zaradi gradnje bistveno spremenila, zato je šlo za nastanek nove stvari in ne le za adaptacijo stare hiše, kot je zmotno ocenilo sodišče. Sicer pa bi na ta vprašanja lahko odgovoril le izvedenec ustrezne stroke. Neprepričljivo in v nasprotju z izvedenskimi mnenji je bila ocenjena vrednost gradbenega materiala, ki ga je prispeval tožnik. Sodišče je spregledalo, da je poleg gradbenih del opravljal tudi vzdrževalna dela in vsa običajna kmetijska opravila, od košnje trave do negovanja sadnih dreves. Oba izvedenca sta ugotovila, da se je vrednost nepremičnin izjemno povečala. Delal je po večini le tožnik, toženca pa zaradi invalidnosti oziroma bolezni nista mogla kaj prida pomagati. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni opravilo ogleda, niti ni ocenilo vrednosti nepremičnin pred tožnikovimi vlaganji in po njih. Ugovor procesnega pobota ni bil postavljen proti pravilni stranki. Dokazov o tem ugovoru sodišče sploh ni izvajalo, sicer pa so bile navedbe tožencev nesklepčne in se tožnik o njih ni bil dolžan podrobneje izjasnjevati.

4. Toženca izpodbijata odločitev o obstoju tožnikove terjatve. Vrednosti opeke in zneska kredita ne bi smelo sešteti, ker je bil kredit nakazan in porabljen za nakup strešne opeke. Tožniku je bil tako neupravičeno dvakrat priznan znesek 5.351,56 EUR. Enako velja za znesek 2.318,15 EUR glede električne napeljave z amortizacijo. Centralno ogrevanje v stanovanju na T. je bilo izdelano in plačano še pred sklenitvijo zakonske zveze tožnika s toženko. Pri gradnji na H. je svoje delo prispeval tudi toženec in sedaj pokojna prvotna toženka, ki je skrbela za pripravo hrane. Znancem, ki so bili zaslišani kot priče, je za njihovo pomoč pri delu plačal toženec, ali pa so priče delo opravile brezplačno v njegovo korist. Prispevek v delu zato ne more biti enak za obe pravdni stranki. Poleg tega izpodbijana terjatev predstavlja skupno premoženje zakoncev, tožnika in sedanje toženke. Ta ne more izpolniti celotne obveznosti, če tudi njej pripada delež na skupnem premoženju. Zaradi združitve je obveznost prenehala. Sicer pa je bil v pravdi podan ugovor skupnega premoženja. Glede na zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju je sodišče celoten znesek terjatve neupravičeno prisodilo tožniku, čeprav nikoli ni dokazal, da gre za njegovo izključno premoženje.

5. Tožnik na pritožbo tožencev ni odgovoril. Toženca pa v svojem odgovoru na njegovo pritožbo predlagata njeno zavrnitev in ji obrazloženo nasprotujeta.

6. Tožnikova pritožba je utemeljena le delno, pritožba tožencev pa v celoti.

7. Odločitev o zavrnitvi tožnikovih zahtevkov za izstavitev zemljiškoknjižne listine glede spornih nepremičnin v k. o. ... je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da zatrjevana tožnikova vlaganja nimajo stvarnopravnih posledic. Takratna lastnika nepremičnin, toženec in prvotna toženka (starša sedanje toženke), sta sicer dovolila gradnjo in pri njej tudi sama sodelovala, vendar tožnik ni dokazal, da sta soglašala s tem, da bo po končani gradnji lastninska pravica na nepremičninah pripadla njemu. Listine, ki naj bi vsebovala takšno njuno pravnozavezujočo izjavo, namreč tožnik ni predložil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo o tožnikovi izpovedi, saj je ni potrdil noben drug dokaz. Razlogi, s katerimi je v izpodbijani sodbi pojasnilo svojo dokazno oceno, so resda skromni, a zadoščajo za pritožbeni preizkus. Zahteve, da mora biti za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice z vlaganji poleg dogovora o gradnji dogovorjena tudi prav zatrjevana stvarnopravna posledica, ni mogoče obiti s sklicevanjem na dejstvo, da je šlo za gradnjo v družinski skupnosti. Pritožbena trditev, da se je zaradi gradnje spremenila identiteta spornih nepremičnin, pa za to pravdo ni pomembna. Če bi res nastala nova stvar, bi tožnik lastninsko pravico pridobil izvirno. Njegov zahtevek v tem primeru bi moral biti ugotovitveni in ne dajatveni, kakršnega uveljavlja s tožbo. Dejstvo, da naj bi se zaradi tožnikovega vloženega dela in sredstev znatno povečala vrednost spornih nepremičnin, nima nobenega vpliva na nastanek njegovih stvarnopravnih upravičenj. Ugotovitvi izpodbijane sodbe, da so med spornimi nepremičninami tudi takšne, kjer ni bilo nobenih gradbenih posegov, tožnik v pritožbi ne oporeka; zgolj z njihovim vzdrževanjem in kmetijsko obdelavo pa lastninske pravice ni mogel pridobiti.

8. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mu za izvršena vlaganja pripada le ustrezen obligacijski zahtevek. Pri tem pa je spregledalo, da za tovrstne zahtevke velja obogatitveni in ne vrnitveni princip. Po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnik torej lahko od tožencev zahteva plačilo le v takšnem obsegu, kot sta se z njegovimi vlaganji okoristila, torej toliko, kolikor je vrednost njunih nepremičnin sedaj večja, kot je bila pred tožnikovimi vlaganji. To velja tako za nepremičnine v k. o. ..., kot za stanovanje na T. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v dokaznem postopku ugotavljalo vrednost dela, ki ga je tožnik vložil v gradnjo oziroma obnovo navedenih nepremičnin, in s tem povezane stroške. Ni pa raziskalo, ali in za koliko se je povečala vrednost spornih nepremičnin. V sodbi izračuna vrednost tožnikove terjatve do tožencev je torej napačna, saj je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Na pritožbene trditve tožencev, ki obrazloženo oporekata navedenemu izračunu, zato ni treba odgovarjati. Enako velja za pritožbene trditve, s katerimi obe pravdni stranki nasprotujeta ugotovitvam izpodbijane sodbe o tem, v kakšnem obsegu so udeleženci gradnje prispevali svoje delo in sredstva. Te trditve bodo namreč relevantne šele potem, ko bo ugotovljeno, katera vlaganja so povečala vrednost spornih nepremičnin.

9. Pač pa toženca neutemeljeno znova načenjata vprašanje tožnikove aktivne legitimacije. Kljub kolektivni pravni naravi sporne terjatve sme tožnik tožiti sam, kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjem sklepu pritožbenega sodišča (I Cp 54/2013 z dne 9.10. 2013). Ne glede na to pa bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo upoštevati, da je po razveljavitvi prejšnje sodbe prišlo do subjektivne spremembe tožbe na pasivni strani, ko je na mesto prvotne toženke vstopila njena dedinja A. A., ki je hkrati nekdanja tožnikova žena. V obsegu, ki ustreza njenemu deležu na njunem skupnem premoženju, je zato obveznost po prvem odstavku 328. člena OZ prenehala zaradi združitve. Toženka torej tožniku, upoštevaje zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, dolguje le povračilo polovice njegove terjatve. Sicer pa je vprašanje deležev nekdanjih zakoncev na skupnem premoženju v tej pravdi predhodno vprašanje.(1)

10. Tožnik utemeljeno nasprotuje tudi ugotovitvi pobotne terjatve tožencev. Sodišče prve stopnje ji je v celoti ugodilo, češ da ji toženec ni obrazloženo ugovarjal. Pri tem se je napačno oprlo na domnevo iz drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da se nezanikana dejstva štejejo za priznana; teh pa po prvem odstavku istega člena ni treba dokazovati. To pravilo namreč lahko velja le takrat, ko iz zatrjevanih dejstev izhaja zahtevana pravna posledica. Temu pogoju trditve tožencev glede plačila najemnine za uporabo stanovanja na T. ne ustrezajo. Toženca bi lahko najemnino zahtevala le, če bi s tožnikom sklenila najemno pogodbo, vendar tega ne navajata. Sicer bi bila upravičena do ustrezne uporabnine, vendar samo, če je toženec stanovanje uporabljal brez pravne podlage. Takšno sklepanje pa je vprašljivo ob dejstvu, da naj bi toženkina starša tožniku očitno dovolila, da brez posebnega plačila skupaj z družino uporablja njuno stanovanje. Kdaj sta toženkina starša tožniku prepovedala nadaljnjo uporabo ali od njega prvič zahtevala plačilo za uporabo, toženca nista navedla. Tožnik torej utemeljeno izpostavlja, da mu tako pomanjkljivim trditvam tožencev v zvezi z njunim pobotnim ugovorom ni bilo treba obrazloženo nasprotovati.

11. Preostalih zatrjevanih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo ni nobenega nasprotja. Tudi sam izrek je razumljiv in ga je mogoče preizkusiti, čeprav je sodišče (v nasprotju s pravili o procesnem pobotanju) ugotovilo obstoj pobotne terjatve tožencev v znesku, ki presega tožnikovo terjatev. Očitki, da naj bi bila tožniku odvzeta pravica do izjave, da ga sodišče ni poučilo o tem, katera dejstva so pravno relevantna in da je izpodbijana sodba zanj presenečenje, niso utemeljeni. Tožnikov pooblaščenec je namreč odvetnik, magister znanosti in specialist za civilno pravo, zato mu je bila pravna kvalifikacija spora brez dvoma znana; v takem primeru pa je zahteva po materialnem procesnem vodstvu, ki ga sodišču nalaga 285. člen ZPP, zmanjšana na minimum.

12. Sodišče druge stopnje je po navedenem tožnikovo pritožbo glede odločitve o njegovih zahtevkih za izstavitev zemljiškoknjižne listine kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP). V preostalem pa je tožnikovi pritožbi in v celoti pritožbi tožencev ugodilo ter izpodbijano sodbo glede tožnikovih denarnih zahtevkov (primarnega in podrejenega) in glede pobotnega ugovora razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo namreč glede na že zbrano dokazno gradivo lažje in hitreje odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti, predvsem pa bo moralo v nakazani smeri dopolniti dokazovanje z izvedencem, da bo lahko odločilo o obstoju in višini tožnikove terjatve. Tožnik svojega predloga, naj zadevo v ponovljenem postopku obravnava drug sodnik, ni obrazložil; po oceni pritožbenega sodišča za tak ukrep, ki ga omogoča 356. člen ZPP, ni nobenega tehtnega razloga.

13. Delna razveljavitev prve sodbe vključuje tudi izrek o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za priglašene stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o vseh stroških postopka pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 204/2014 z dne 23. 4. 2015.