5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Državnega pravobranilstva Republike Slovenije na seji senata dne 18. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 489/2004 z dne 25. 1. 2005 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je zavrnilo zahtevo pritožnika za stransko udeležbo v postopku, v katerem se je odločalo o tožbi v zvezi z revidiranjem lastninskega preoblikovanja družbe A. d. o. o. (zadeva št. U 380/1998 in I Up 490/2004). Vrhovno sodišče je zavrglo pritožbo pritožnika zoper sklep Upravnega sodišča, ker naj pritožnik ne bi več imel pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena, 22. člena in 23. člena Ustave. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja naj bi mu bila kršena, ker je priglasil stransko udeležbo dne 25. 9. 2001, Upravno sodišče pa jo je s sklepom zavrnilo šele dne 17. 3. 2004. Pravica do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem naj bi mu bila kršena, ker naj bi Vrhovno sodišče v zadevi št. I Up 490/2004 zavrglo tožbo in s tem posledično tudi pritožbo pritožnika z obrazložitvijo, da po začetku veljavnosti Zakona o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja (Uradni list RS, št. 80/04 – v nadaljevanju ZUARLPP) ni več pravne podlage za izvajanje revizije lastninskega preoblikovanja podjetij. Meni, da bi moralo Vrhovno sodišče vsebinsko odločiti v zadevi št. I Up 490/2004 ter posledično odločiti tudi o tem, ali ima pritožnik "pravico nastopati kot stranski udeleženec ali ne". Pravica do enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) naj bi bila pritožniku kršena, ker Vrhovno sodišče v zadevi št. I Up 490/2004 ni hitreje odločilo. S tem pa je bil tudi pritožnik posledično obravnavan neenakopravno v primerjavi s tistimi, ki so lahko pravice uveljavljali pred začetkom veljavnosti ZUARLPP. Pritožnik tudi predlaga presojo določb ZUARLPP, ker ne določajo, kdo bo namesto Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja opravljal morebitne postopke revizije lastninskega preoblikovanja.

B.

3.Z Zakonom o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 53/05 – v nadaljevanju ZPVZDruP) je Družbeni pravobranilec Republike Slovenije z dnem 15. 8. 2005 prenehal delovati. V skladu s 5. členom ZPVZDruP v nedokončane pravdne postopke in upravne spore, v katerih nastopa Družbeni pravobranilec Republike Slovenije kot stranka ali udeleženec v postopku, vstopi in nadaljuje Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Ustavno sodišče je pozvalo pritožnika, naj vstopi v postopek. Pritožnik je v odgovoru navedel, da vztraja pri vloženi ustavni pritožbi. Zato je Ustavno sodišče štelo, da je Državni pravobranilec vstopil v postopek namesto Družbenega pravobranilca Republike Slovenije.

4.Predmet te ustavne pritožbe je vprašanje, ali ima pritožnik pravico do stranske udeležbe v postopku, v katerem se je odločalo o pritožbah Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja in družbe A. zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 380/98 z dne 4. 7. 2001. Te ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na morebitno kršitev človekovih pravic v postopku,v katerem je pritožnik uveljavljal stransko udeležbo. Zato je tudi neutemeljeno pritožnikovo zatrjevanje kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave. S pavšalnimi očitki, da naj bi zaradi kršitev načela enakosti v postopku, v katerem je pritožnik zahteval stransko udeležbo, posledično bilo kršeno načelo enakosti tudi v tem postopku, pritožnik ne more utemeljiti zatrjevane kršitve.

5.Pritožnikove navedbe, da Vrhovno sodišče ni meritorno odločilo o njegovi pravici do stranske udeležbe, bi lahko bile relevantne z vidika pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pravica do meritorne odločitve sodišča v razumnem času je poseben izraz oziroma sestavni del pravice do sodnega varstva (odločba št. Up-73/03 in U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005, Uradni list RS, št. 34/05). Pritožnik meni, da jo je Vrhovno sodišče v njegovem primeru prekršilo s tem, ko je njegovo pritožbo zavrglo. Ta pritožnikov očitek bi lahko bil utemeljen le v primeru, če bi odločitev sodišč temeljila na stališču, ki je z vidika pravice do sodnega varstva nesprejemljivo. Ustavno sodišče presodi, ali ima sporno pravno stališče tudi ustavno pravno komponento. Ustavnopravna komponenta je podana, če sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava o procesni legitimaciji, pravnem interesu ali pristojnosti tožbo zavrže, s čimer stranko prikrajša za vsebinsko odločitev o njenem zahtevku (odločba št. Up-107/99 z dne 23. 5. 2002, Uradni list RS, št. 54-I/02, OdlUS XI, 122). Za to pa v tem primeru ne gre. Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijanih sklepih, da se pritožba zavrže, ker tožnik zanjo nima pravnega interesa, ni takšno. Pritožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, v katerem bi se odločalo o njegovi pravici do stranske udeležbe v že pravnomočno končanem postopku. Zato so njegovi očitki o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave očitno neutemeljeni.

6.Kolikor pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi, s katerimi opozarja na dolgotrajnost postopka, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ustavno sodišče pojasnjuje, da je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo le možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

7.ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa in zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijani odločbi temeljita na protiustavnem zakonu, ta zakon razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

8.Zaradi specifične vloge pritožnika, ki je na podlagi ZPVZDruP vstopil v nedokončane pravdne postopke in upravne spore, v katerih je nastopal Družbeni pravobranilec Republike Slovenije pri varovanju družbene lastnine v postopkih lastninjena, se Ustavno sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali je pritožnik sploh upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe po prvem odstavku 50. člena ZUstS.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan