Jedro

Prikrajšanje tožeče stranke izvira iz preprečene možnosti, da uveljavi regresni zahtevek po izplačilu odškodnine iz naslova kasko zavarovanja proti odškodninsko odgovorni osebi oziroma njeni zavarovalnici. Vzrok temu prikrajšanju pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje izčrpanje pravic iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti v motornem prometu. Izčrpanju pravic iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti v motornem prometu pritožnik ne ugovarja, saj priznava, da je Zavarovalnica d.d. sporni znesek iz naslova obveznega zavrovanja odgovornosti v motornem prometu izplačala.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikovim razumevanjem "koristi" v konkretnem primeru.

"Poračun," o katerem je izpovedovala priča J.Z., po naravi stvari ne bi bil mogoč, če družba G. d.o.o. ne bi štela prejete odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja v motornem prometu za denarna sredstva tožene stranke. Le v tem primeru je namreč smiselno govoriti o "poračunu" tega denarnega zneska s terjatvijo do tožene stranke iz naslova "obrokov za motorje Yamaha."

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba se zavrne in potrdi dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe toženi stranki naložilo plačilo 2.965,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, veljavni za zamudne obresti v kraju izpolnitve (Dunaj, Avstrija), od

3.11.1992 dalje do plačila.

Proti temu delu sodbe sodišča prve stopnje je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je bilo sporno vozilo Golf TP (1) kasko zavarovano pri tožeči stranki in (2) da je tožeča stranka iz naslova te zavarovalne pogodbe po poškodbi (uničenju) tega vozila plačala leasigodajalcu (takratnih) 70.687,00 ATS.

V zvezi s pritožbeni trditvami, ki izpodbijajo prvo dejansko ugotovitev, je vlagatelja pritožbe treba opozoriti na njegove trditve iz pripravljalnega spisa z dne 16.10.1995 (l. št. 8): "Tožeča stranka je k svoji vlogi...priložila dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bila zavarovalna polica vinkulirana v korist H. Ges.m.b.H. Celovec in da je polica bila tudi poslana na naslov vinkulacijskega upravičenca.

V skladu s to pogodbo je v postopku obravnavanja odškodnine po kasko zavarovanju bilo tudi ravnano." Poleg tega je direktor tožene stranke na naroku za glavno obravnavo, ki je bil 9.4.2003, pripomnil, "da so mu na zavarovalnici v Avstriji iz kasko zavarovanja G. priznali iz totalke le 1/3 in mu dali navodila, da naj ostali del izterja pri slovenski zavarovalnici iz obveznega zavarovanja povzročitelja." Pravkar povzete trditve tožene stranke potrjujejo obstoj pogodbe o kasko zavarovanju za sporno vozilo. Tem nasprotne pritožbene trditve pa že zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne morejo omajati zgoraj povzete prve dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Druga dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na prilogi A

14. Upoštevaje zgoraj povzete trditve tožene stranke in vsebino listine v prilogi A 14, ki ji pritožnik ne ugovarja, pritožbeno sodišče sprejema tudi drugo dejansko ugotovitev.

Tožeča stranka je zatrjevala prikrajšanje na svoji strani in obogatitev na strani tožene stranke. Za presojo tega razmerja je treba uporabiti domače pravo (3. odst. 27. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur.l. SFRJ 43/82 in 72/82).

Prikrajšanje tožeče stranke izvira iz preprečene možnosti, da uveljavi regresni zahtevek po izplačilu odškodnine iz naslova kasko zavarovanja proti odškodninsko odgovorni osebi oziroma njeni zavarovalnici. Vzrok temu prikrajšanju pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje izčrpanje pravic iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti v motornem prometu. Izčrpanju pravic iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti v motornem prometu pritožnik ne ugovarja, saj priznava, da je Zavarovalnica d.d. sporni znesek iz naslova obveznega zavrovanja odgovornosti v motornem prometu izplačala. Pač pa se pritožnik ne strinja s presojo, da je sam obogaten zaradi izplačila odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja v motornem prometu.

Ta presoja sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je bila odškodnina iz naslova obveznega zavrovanja odgovornosti v motornem prometu, ki jo je prejela družba G. d.o.o., "poračunana z obroki za motorje Yamaha," ki jih je imela tožena stranka v leasingu od H. po posredovanju družbe G. d.o.o.. Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema. Zgolj pavšalne pritožbene trditve, češ da je leasingodajalec "prejel korist" iz obveznega zavarovanja v motornem prometu, jih namreč ne morejo omajati. Enako velja za trditve, češ da je tožena stranka sporno odškodnino izročila leasingodajalcu, skladno s pogodbo o leasingu, ta pa naj bi napravil poračun.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikovim razumevanjem "koristi" v konkretnem primeru.

"Poračun," o katerem je izpovedovala priča J.Z., po naravi stvari ne bi bil mogoč, če družba G. d.o.o. ne bi štela prejete odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja v motornem prometu za denarna sredstva tožene stranke. Le v tem primeru je namreč smiselno govoriti o "poračunu" tega denarnega zneska s terjatvijo do tožene stranke iz naslova "obrokov za motorje Yamaha." Čeprav je bil denarni znesek tako res na koncu "izročen" leasingodajalcu in ne toženi stranki, kot trdi pritožnik, prvi ni prejel koristi, ki bi bila lahko podlaga za obogatitveni zahtevek proti njemu (prim. 210. člen ZOR).

Leasingodajalec je na opisani način prejel (le) izpolnitev obveznosti tožene stranke po pogodbi o leasingu motorjev Yamaha. Toženi stranki pa zaradi ugotovljenega "poračuna" ni bilo treba plačati "obrokov za motorje Yamaha." In v tem je po prepričanju pritožbenega sodišča njena korist, ki ustreza pojmu koristi iz 210. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi izvajanji še dodaja, da zgoraj opisane koristi tožene stranke ni moč postavljati v kontekst pogodbe o leasingu za vozilo Golf TD in njene izgube zaradi predčasne prekinitve tega pogodbenega razmerja. Že zato ne, ker izplačana odškodnina iz naslova obveznega zavarovanja v motornem prometu ni bila namenjena odpravi zatrjevane škode iz tega pogodbenega razmerja, temveč odpravi škode na vozilu Golf TD, kot to sledi iz odškodninskega zahtevka (v prilogi C 6).

Iz doslej razloženega sledi, da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo izpodbijano sodbo kljub očitanim pomanjkljivostim. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da se zatrjevane nedoslednosti obrazložitve tičejo razlogov o ugotavljanju obstoja pogodbe o kasko zavarovanju, obstoj katere pa je tožena stranka izrecno priznavala (prim. zgoraj). Zakaj je sprejemljiv odločilni razlog sodišča prve stopnje o izplačilu tožeče stranke leasingodajalcu iz naslova kaska zavarovanju, je pritožbeno sodišče že obrazložilo. To pomeni, da je izpodbijano sodbo tudi v tem delu lahko preizkusilo. Izrecno uveljavljana absolutna bistvena kšitev tako ni podana. Ker niso podane niti druge, uradoma upoštevne postopkovne kršitve (2. odst. 350. čl. ZPP), na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. in 1. odst. 165. čl. ZPP.