Jedro

Jedro

Tožnica bi morala v 15 dneh od vročitve odločbe z dne 14. 2. 1994, s katero ji je dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje, vložiti zahtevo za varstvo pravic pri toženki, česar ni storila, čeprav je bila o možnosti uveljavljanja pravnega varstva poučena v odločbi z dne 14. 2. 1994. Ker tega ni storila, je sodno varstvo izključeno (drugi odstavek 83. člena ZTPDR).

Tožnica bi morala v 15 dneh od vročitve odločbe z dne 14. 2. 1994, s katero ji je dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje, vložiti zahtevo za varstvo pravic pri toženki, česar ni storila, čeprav je bila o možnosti uveljavljanja pravnega varstva poučena v odločbi z dne 14. 2. 1994. Ker tega ni storila, je sodno varstvo izključeno (drugi odstavek 83. člena ZTPDR).

Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka, ki se je zgodil v letu 1994, zato je njena terjatev ob vložitvi tožbe 4. 8. 2023 zastarala in je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR.

Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka, ki se je zgodil v letu 1994, zato je njena terjatev ob vložitvi tožbe 4. 8. 2023 zastarala in je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR.

Izrek

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ničnost odločb toženke z dne 12. 8. 1993 in 26. 2. 1994 ter izjave z dne 12. 8. 1993, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 26. 2. 1994 do izdaje sodbe, priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, plačilo revaloriziranih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1994 dalje, vpis delovne dobe, plačilo regresa, denarnega povračila v višini 28.000,00 EUR, odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 1994 dalje in podredni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 1993 dalje. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ničnost odločb toženke z dne 12. 8. 1993 in 26. 2. 1994 ter izjave z dne 12. 8. 1993, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 26. 2. 1994 do izdaje sodbe, priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, plačilo revaloriziranih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1994 dalje, vpis delovne dobe, plačilo regresa, denarnega povračila v višini 28.000,00 EUR, odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 1994 dalje in podredni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 1993 dalje. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni laični pritožbi večkrat ponovi svoje navedbe, v bistvenem pa zatrjuje naslednje. Meni, da sodba nima razlogov, je sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusit. Odločitev je arbitrarna in izrazito v korist toženke. Podana je protispisnost, saj je sodišče predrugačilo dejansko stanje, kot izhaja iz listin v spisu. Zavrnilo je dokazni predlog s poizvedbo pri ZPIZ, čeprav gre za pomemben dokaz o tem, da je toženka delavki A. A. in B. B. zaposlila in nista delali le začasno. Vztraja tudi pri zaslišanju C. C. v zvezi s sklepom z dne 1. 4. 1994. Sodišče ni ustrezno popisalo vseh listin, ki jih je vložila v spis, kršilo je 14., 22. in 23. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Ne bi smelo upoštevati zadnje vloge toženke. Nepravilno je povzelo njen zahtevek, ni upoštevalo, da je zahtevala razliko v osebnem dohodku, ki jo je opredelila po višini, prav tako ni odločilo o zahtevku za plačilo odškodnine v višini 100.000,00 EUR zaradi diskriminacije. Spregledalo je, da je tako po primarnem kot podrednem zahtevku zahtevala plačilo nepremoženjske škode v višini 400.000,00 EUR zaradi kršitve pogodbene obveznosti in denarno odškodnino zaradi izgube osebnega dohodka. Po primarnem zato, ker je toženka kršila izjavo in je ni ponovno zaposlila, po podrednem pa zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki je še veljavna. Ves čas je zahtevala enako in ni šlo za spremembo tožbe. Tožnica je postala invalid III. kategorije zaradi delovne nesreče, toženki pa je bilo s sodbo naloženo, da jo mora obdržati na delu. Toženka je leta 1993 ukinila delovno mesto, kjer je delala od nesreče dalje. Na njen predlog je dne 12. 8. 1993 podpisala izjavo, da se jo lahko uvrsti med trajno presežne delavce, vendar je sodišče spregledalo, da je izjavo pripravila in zapisala toženka, ki jo je prevarala. Dogovorjeno je bilo, da se s tem strinja, če jo bo toženka ponovno sprejela na delo, če bo v 6-mesečnem časovnem obdobju, ko je bila na čakanju, imela potrebo po njenem delu. Do 26. 7. 2023 ni vedela, da je toženka imela potrebo po njenem delu, kar izhaja iz sklepa z dne 1. 4. 1994. Ne gre za enostransko izjavo in tožnica je ni podpisala prostovoljno. Delodajalec lahko sprejema enostranske izjave le v zvezi s pravilniki ipd., ne pa pri prenehanju delovnega razmerja, ki je dvostransko razmerje. Izjava je povezana z odločbo toženke z dne 12. 8. 1993, s katero je tožnico uvrstila med presežne delavce, na podlagi sklepa z dne 14. 2. 1994 pa ji je nato dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje. Gre torej za sporazum po 79. členu ZDR (Pdp 1939/2003) in ne enostransko izjavo volje. Sam naziv listine ni pomemben, ampak je pomembna njena vsebina. Sporazum, kot tudi če gre za enostranske izjave, je v nasprotju s prisilnimi predpisi, 36.d členom ZDR90, saj se lahko invalidu odpove pogodba le z njegovim soglasjem (Up-744/03-18, Pdp 147/98). Namen izjave ni bilo soglasje za odpoved, prav tako ni zatrjevala, da je bila podana napaka volje. Opozorila je le, da je izjavo podpisala pod določenimi pogoji, ki dokazujejo, da ni bila njena volja, da ji preneha delovno razmerje. Poleg tega sporazum ne vsebuje datuma prenehanja delovnega razmerja, tudi zato je ničen (Pdp 311/2020). Iz sklepa z dne 14. 8. 1994 (pravilno 14. 2.), izhaja, da ji je prenehalo delovno razmerje zaradi poslovnih razlogov iz 36.e člena ZDR90, kar je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Toženka je dne 21. 2. 1994 oddala razpis za delo, torej je imela potrebo po delu tožnice, kar dokazuje, da poslovni razlog ni obstajal. Na razpis se je prijavila, odgovora ni prejela, zato je štela, da ni potrebe po njenem delu. S tem je bila kršena tudi pravica do prednostne zaposlitve. Šele 26. 7. 2023 je izvedela, da je toženka potrebovala delo tožnice, zato je tožbo vložila v 30-dnevnem prekluzivnem roku, od kar je izvedela za kršitev. Toženka ni dokazala, da je sklep z dne 1. 4. 1994 tožnici vročila v letu 1994. Če bi ga, bi ga vložila že v spis P 4/99. Šlo je za namerno prevaro. Zavrnitev sodnega varstva pomeni grobo kršitev pravice iz 14. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. V zadevi VIII Ips 58/2015 je poudarjeno, da ne drži, da je uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi izključeno zaradi roka za uveljavljanje nezakonitosti odpovedi. Uveljavljanje ničnosti ne ugasne, sodišče pa tudi ne navede podlage za svojo odločitev. Ne drži ugotovitev, da se je odpovedala uveljavljanju sodnega varstva, saj ni vedela, da je takšna klavzula nična. Potrebno je upoštevati, da je laik, kot delavka šibkejša stranka, sodišče pa bi moralo odgovornost za zamudo prekluzivnega roka pripisati toženki. Poleg tega je toženka izdala le sklep z dne 14. 2. 1994, ne pa tudi sklepa o dokončnosti, zato pogodba o zaposlitvi ni bila razveljavljena, prav tako ni pričel teči rok za tožbo. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, da ji ni prenehalo delovno razmerje, in ničnost vseh listin, kot izhaja iz II Ips 60/2015. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti. Napačno je tudi sklicevanje na predpise, ki niso veljali v letih 1993 in 1994. Ne drži, da se je sklicevala na OZ in ZDR-1, saj se je sklicevala na ZDR90, ZTPDR in ZOR. Napačna je odločitev o zastaranju, sodišče pa te odločitve ni obrazložilo. Glede na sodno prakso se zastaranje ne sme tolmačiti pretirano strogo, ker to omeji pravico do sodnega varstva. Tožnica ni mogla vedeti in še sedaj ne ve, ali sta izjava z dne 12. 8. 1993 in odločba z dne 14. 2. 1994 nični, zato njen zahtevek ni zastaral (VSL I Cp 3270/2013, II Ips 229/2014, II Ips 14/2020, II Ips 269/2015, VSL I Cp 766/2018). Upoštevati je potrebno, da zastaranje v primeru kaznivega dejanja in trajajoče kršitve ne teče. Teči prične, ko se kršitev konča (157. člen ZOR). Zastaranje tudi ne teče, dokler oškodovanec ne izve za škodo in povzročitelja (II Ips 315/2010). Prav tako bi se moralo upoštevati goljufivo ravnanje toženke, ki je v zadevi P 4/99 naklepno trdila, da se tožnica ni prijavljala na razpis za delo. Predlaga spremembo sodbe, svoje zaslišanje in ugoditev zahtevku, če pa bo sodišče sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek, naj vrne zadevo pred drugega sodnika. Zahteva povrnitev vseh stroškov postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni laični pritožbi večkrat ponovi svoje navedbe, v bistvenem pa zatrjuje naslednje. Meni, da sodba nima razlogov, je sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusit. Odločitev je arbitrarna in izrazito v korist toženke. Podana je protispisnost, saj je sodišče predrugačilo dejansko stanje, kot izhaja iz listin v spisu. Zavrnilo je dokazni predlog s poizvedbo pri ZPIZ, čeprav gre za pomemben dokaz o tem, da je toženka delavki A. A. in B. B. zaposlila in nista delali le začasno. Vztraja tudi pri zaslišanju C. C. v zvezi s sklepom z dne 1. 4. 1994. Sodišče ni ustrezno popisalo vseh listin, ki jih je vložila v spis, kršilo je 14., 22. in 23. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Ne bi smelo upoštevati zadnje vloge toženke. Nepravilno je povzelo njen zahtevek, ni upoštevalo, da je zahtevala razliko v osebnem dohodku, ki jo je opredelila po višini, prav tako ni odločilo o zahtevku za plačilo odškodnine v višini 100.000,00 EUR zaradi diskriminacije. Spregledalo je, da je tako po primarnem kot podrednem zahtevku zahtevala plačilo nepremoženjske škode v višini 400.000,00 EUR zaradi kršitve pogodbene obveznosti in denarno odškodnino zaradi izgube osebnega dohodka. Po primarnem zato, ker je toženka kršila izjavo in je ni ponovno zaposlila, po podrednem pa zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki je še veljavna. Ves čas je zahtevala enako in ni šlo za spremembo tožbe. Tožnica je postala invalid III. kategorije zaradi delovne nesreče, toženki pa je bilo s sodbo naloženo, da jo mora obdržati na delu. Toženka je leta 1993 ukinila delovno mesto, kjer je delala od nesreče dalje. Na njen predlog je dne 12. 8. 1993 podpisala izjavo, da se jo lahko uvrsti med trajno presežne delavce, vendar je sodišče spregledalo, da je izjavo pripravila in zapisala toženka, ki jo je prevarala. Dogovorjeno je bilo, da se s tem strinja, če jo bo toženka ponovno sprejela na delo, če bo v 6-mesečnem časovnem obdobju, ko je bila na čakanju, imela potrebo po njenem delu. Do 26. 7. 2023 ni vedela, da je toženka imela potrebo po njenem delu, kar izhaja iz sklepa z dne 1. 4. 1994. Ne gre za enostransko izjavo in tožnica je ni podpisala prostovoljno. Delodajalec lahko sprejema enostranske izjave le v zvezi s pravilniki ipd., ne pa pri prenehanju delovnega razmerja, ki je dvostransko razmerje. Izjava je povezana z odločbo toženke z dne 12. 8. 1993, s katero je tožnico uvrstila med presežne delavce, na podlagi sklepa z dne 14. 2. 1994 pa ji je nato dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje. Gre torej za sporazum po 79. členu ZDR (Pdp 1939/2003) in ne enostransko izjavo volje. Sam naziv listine ni pomemben, ampak je pomembna njena vsebina. Sporazum, kot tudi če gre za enostranske izjave, je v nasprotju s prisilnimi predpisi, 36.d členom ZDR90, saj se lahko invalidu odpove pogodba le z njegovim soglasjem (Up-744/03-18, Pdp 147/98). Namen izjave ni bilo soglasje za odpoved, prav tako ni zatrjevala, da je bila podana napaka volje. Opozorila je le, da je izjavo podpisala pod določenimi pogoji, ki dokazujejo, da ni bila njena volja, da ji preneha delovno razmerje. Poleg tega sporazum ne vsebuje datuma prenehanja delovnega razmerja, tudi zato je ničen (Pdp 311/2020). Iz sklepa z dne 14. 8. 1994 (pravilno 14. 2.), izhaja, da ji je prenehalo delovno razmerje zaradi poslovnih razlogov iz 36.e člena ZDR90, kar je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Toženka je dne 21. 2. 1994 oddala razpis za delo, torej je imela potrebo po delu tožnice, kar dokazuje, da poslovni razlog ni obstajal. Na razpis se je prijavila, odgovora ni prejela, zato je štela, da ni potrebe po njenem delu. S tem je bila kršena tudi pravica do prednostne zaposlitve. Šele 26. 7. 2023 je izvedela, da je toženka potrebovala delo tožnice, zato je tožbo vložila v 30-dnevnem prekluzivnem roku, od kar je izvedela za kršitev. Toženka ni dokazala, da je sklep z dne 1. 4. 1994 tožnici vročila v letu 1994. Če bi ga, bi ga vložila že v spis P 4/99. Šlo je za namerno prevaro. Zavrnitev sodnega varstva pomeni grobo kršitev pravice iz 14. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. V zadevi VIII Ips 58/2015 je poudarjeno, da ne drži, da je uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi izključeno zaradi roka za uveljavljanje nezakonitosti odpovedi. Uveljavljanje ničnosti ne ugasne, sodišče pa tudi ne navede podlage za svojo odločitev. Ne drži ugotovitev, da se je odpovedala uveljavljanju sodnega varstva, saj ni vedela, da je takšna klavzula nična. Potrebno je upoštevati, da je laik, kot delavka šibkejša stranka, sodišče pa bi moralo odgovornost za zamudo prekluzivnega roka pripisati toženki. Poleg tega je toženka izdala le sklep z dne 14. 2. 1994, ne pa tudi sklepa o dokončnosti, zato pogodba o zaposlitvi ni bila razveljavljena, prav tako ni pričel teči rok za tožbo. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, da ji ni prenehalo delovno razmerje, in ničnost vseh listin, kot izhaja iz II Ips 60/2015. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti. Napačno je tudi sklicevanje na predpise, ki niso veljali v letih 1993 in 1994. Ne drži, da se je sklicevala na OZ in ZDR-1, saj se je sklicevala na ZDR90, ZTPDR in ZOR. Napačna je odločitev o zastaranju, sodišče pa te odločitve ni obrazložilo. Glede na sodno prakso se zastaranje ne sme tolmačiti pretirano strogo, ker to omeji pravico do sodnega varstva. Tožnica ni mogla vedeti in še sedaj ne ve, ali sta izjava z dne 12. 8. 1993 in odločba z dne 14. 2. 1994 nični, zato njen zahtevek ni zastaral (VSL I Cp 3270/2013, II Ips 229/2014, II Ips 14/2020, II Ips 269/2015, VSL I Cp 766/2018). Upoštevati je potrebno, da zastaranje v primeru kaznivega dejanja in trajajoče kršitve ne teče. Teči prične, ko se kršitev konča (157. člen ZOR). Zastaranje tudi ne teče, dokler oškodovanec ne izve za škodo in povzročitelja (II Ips 315/2010). Prav tako bi se moralo upoštevati goljufivo ravnanje toženke, ki je v zadevi P 4/99 naklepno trdila, da se tožnica ni prijavljala na razpis za delo. Predlaga spremembo sodbe, svoje zaslišanje in ugoditev zahtevku, če pa bo sodišče sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek, naj vrne zadevo pred drugega sodnika. Zahteva povrnitev vseh stroškov postopka.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter se opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb in svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi očitek o prirejanju dejanskega stanja in protispisnosti. Bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče listinsko gradivo, na katerega opre svojo odločitev, napačno povzame v obrazložitev sodbe oziroma če temu gradivu pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko ima, do česar v tem primeru ni prišlo. Tožnica se ne strinja s pravno in dokazno presojo, vendar zaradi tega ne more biti podana očitana protispisnost.

3.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek o pristranskosti in arbitrarnosti sojenja, kršitvi 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice zaradi zavrnitve zahtevka. Glede na pravilno ugotovitev, da je tožba v delu, ki se nanaša na prenehanja delovnega razmerja, prepozna, so bile vse navedbe tožnice v zvezi z zatrjevano ničnostjo prenehanja delovnega razmerja nerelevantne, kot tudi dokazi s tem v zvezi, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Upoštevalo je vse listine, ki jih je tožnica vložila v spis. Iz točke 3 obrazložitve izhaja, da je vpogledalo v listine tožnice od A1 do A63. V nadaljevanju obrazložitve sicer ni navedlo številke vsake listine, na katero se je sklicevalo, vendar to ne pomeni, da listine, ki jih je tožnica priložila svojim vlogam, niso v spisu in ustrezno popisane.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter se opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb in svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi očitek o prirejanju dejanskega stanja in protispisnosti. Bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče listinsko gradivo, na katerega opre svojo odločitev, napačno povzame v obrazložitev sodbe oziroma če temu gradivu pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko ima, do česar v tem primeru ni prišlo. Tožnica se ne strinja s pravno in dokazno presojo, vendar zaradi tega ne more biti podana očitana protispisnost.

6.Toženka je tožničinemu zahtevku nasprotovala, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče njemu zahtevku ugoditi že iz razloga, ker toženka zahtevku ni nasprotovala, prav tako med strankama ni bilo nesporno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Neutemeljen je tudi ugovor, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati vloge toženke z dne 24. 5. 2024. S to vlogo je toženka odgovorila na dopolnitev tožbenega zahtevka tožnice z dne 29. 4. 2024, ki jo je prejela dne 7. 5. 2024. Vlogo je sodišče prve stopnje prejelo 19. 6. 2024, narok za glavno obravnavo pa je bil izveden 6. 7. 2024. Toženka je v tej vlogi zgolj ugovarjala načinu specifikacije in oblikovanju tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tožničino dopolnitev tožbenega zahtevka. Tudi sicer pa bi tožnica morala kršitev pravil postopka zaradi nedodelitve roka za odgovor na zadnjo vlogo toženke uveljavljati najkasneje na naroku dne 9. 7. 2024. Ker tega ni storila, tega ne more prvič uveljavljati šele v pritožbi (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek o pristranskosti in arbitrarnosti sojenja, kršitvi 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice zaradi zavrnitve zahtevka. Glede na pravilno ugotovitev, da je tožba v delu, ki se nanaša na prenehanja delovnega razmerja, prepozna, so bile vse navedbe tožnice v zvezi z zatrjevano ničnostjo prenehanja delovnega razmerja nerelevantne, kot tudi dokazi s tem v zvezi, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Upoštevalo je vse listine, ki jih je tožnica vložila v spis. Iz točke 3 obrazložitve izhaja, da je vpogledalo v listine tožnice od A1 do A63. V nadaljevanju obrazložitve sicer ni navedlo številke vsake listine, na katero se je sklicevalo, vendar to ne pomeni, da listine, ki jih je tožnica priložila svojim vlogam, niso v spisu in ustrezno popisane.

7.Tožnica izpodbija prenehanje delovnega razmerja, čeprav preko uveljavljanja ničnosti izjave z dne 12. 8. 1993 in odločb z dne 12. 8. 1993 ter z dne 26. 2. 1994 (pravilno 14. 2. 1994). Med drugim je zahtevala, da se ji prizna obstoj delovnega razmerja od 26. 2. 1994 do izdaje sodbe in vse pravice iz delovnega razmerja, vpis delovne dobe, obračun in izplačilo revaloriziranih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, regresa in denarnega povračila. Tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo 26. 2. 1994, tožbo pa je vložila šele 4. 8. 2023, kar je po izteku prekluzivnega roka, zato je njena tožba prepozna.

6.Toženka je tožničinemu zahtevku nasprotovala, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče njemu zahtevku ugoditi že iz razloga, ker toženka zahtevku ni nasprotovala, prav tako med strankama ni bilo nesporno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Neutemeljen je tudi ugovor, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati vloge toženke z dne 24. 5. 2024. S to vlogo je toženka odgovorila na dopolnitev tožbenega zahtevka tožnice z dne 29. 4. 2024, ki jo je prejela dne 7. 5. 2024. Vlogo je sodišče prve stopnje prejelo 19. 6. 2024, narok za glavno obravnavo pa je bil izveden 6. 7. 2024. Toženka je v tej vlogi zgolj ugovarjala načinu specifikacije in oblikovanju tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tožničino dopolnitev tožbenega zahtevka. Tudi sicer pa bi tožnica morala kršitev pravil postopka zaradi nedodelitve roka za odgovor na zadnjo vlogo toženke uveljavljati najkasneje na naroku dne 9. 7. 2024. Ker tega ni storila, tega ne more prvič uveljavljati šele v pritožbi (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

8.Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/1990 in nasl. - ZDR), ki je veljal v letu 1994, je glede sodnega varstva v primeru prenehanja delovnega razmerja v 105. členu določal, da ima delavec pravico do sodnega varstva po preteku 15‑dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena zveznega zakona, če delodajalec ne odloči o njegovi zahtevi ali ugovoru v predpisanem roku. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nasl. - ZTPDR) pa je v drugem odstavku 80. člena določal, da lahko delavec v 15 dneh od vročitve odločbe, s katero mu je kršena pravica, oziroma od dneva, ko izve za kršitev, vloži ugovor pri delodajalcu. Delodajalec je moral o ugovoru odločiti v 30 dneh, zoper takšno odločitev oziroma po izteku tega roka brez odločitve, pa je delavec lahko v 15 dneh zahteval sodno varstvo (prvi odstavek 83. člena ZTPDR). Sodno varstvo je bilo izključeno, če delavec ni uveljavljal predhodnega varstva pri delodajalcu (drugi odstavek 83. člena ZTPDR).

7.Tožnica izpodbija prenehanje delovnega razmerja, čeprav preko uveljavljanja ničnosti izjave z dne 12. 8. 1993 in odločb z dne 12. 8. 1993 ter z dne 26. 2. 1994 (pravilno 14. 2. 1994). Med drugim je zahtevala, da se ji prizna obstoj delovnega razmerja od 26. 2. 1994 do izdaje sodbe in vse pravice iz delovnega razmerja, vpis delovne dobe, obračun in izplačilo revaloriziranih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, regresa in denarnega povračila. Tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo 26. 2. 1994, tožbo pa je vložila šele 4. 8. 2023, kar je po izteku prekluzivnega roka, zato je njena tožba prepozna.

9.Upoštevajoč navedeno bi tožnica morala v 15 dneh od vročitve odločbe z dne 14. 2. 1994, s katero ji je dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje, vložiti zahtevo za varstvo pravic pri toženki, česar ni storila, čeprav je bila o možnosti uveljavljanja pravnega varstva poučena v odločbi z dne 14. 2. 1994. Ker tega ni storila, je sodno varstvo izključeno (drugi odstavek 83. člena ZTPDR). Skladno s sodno prakso se delavec ne more izogniti prekluzivnim rokom za uveljavljanje sodnega varstva na način, da zahteva ugotovitev ničnosti odločbe delodajalca, s katero mu je prenehalo delovno razmerje.

8.Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/1990 in nasl. - ZDR), ki je veljal v letu 1994, je glede sodnega varstva v primeru prenehanja delovnega razmerja v 105. členu določal, da ima delavec pravico do sodnega varstva po preteku 15‑dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena zveznega zakona, če delodajalec ne odloči o njegovi zahtevi ali ugovoru v predpisanem roku. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nasl. - ZTPDR) pa je v drugem odstavku 80. člena določal, da lahko delavec v 15 dneh od vročitve odločbe, s katero mu je kršena pravica, oziroma od dneva, ko izve za kršitev, vloži ugovor pri delodajalcu. Delodajalec je moral o ugovoru odločiti v 30 dneh, zoper takšno odločitev oziroma po izteku tega roka brez odločitve, pa je delavec lahko v 15 dneh zahteval sodno varstvo (prvi odstavek 83. člena ZTPDR). Sodno varstvo je bilo izključeno, če delavec ni uveljavljal predhodnega varstva pri delodajalcu (drugi odstavek 83. člena ZTPDR).

1.Tožnica se glede tega neutemeljeno sklicuje na odločbo VIII Ips 58/2015, v kateri je šlo za vprašanje uveljavljanja ničnost pogodbe o zaposlitvi in ne prenehanja delovnega razmerja. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti v okviru podanih navedb strank, vendar le v primeru, kadar je tožba pravočasna in dopustna. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje, ali so izjava z dne 12. 8. 1993, odločba z dne 12. 8. 1993 in odločba z dne 14. 2. 1994 nične, ampak je njen zahtevek zavrnilo kot prepozen,

9.Upoštevajoč navedeno bi tožnica morala v 15 dneh od vročitve odločbe z dne 14. 2. 1994, s katero ji je dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje, vložiti zahtevo za varstvo pravic pri toženki, česar ni storila, čeprav je bila o možnosti uveljavljanja pravnega varstva poučena v odločbi z dne 14. 2. 1994. Ker tega ni storila, je sodno varstvo izključeno (drugi odstavek 83. člena ZTPDR). Skladno s sodno prakso se delavec ne more izogniti prekluzivnim rokom za uveljavljanje sodnega varstva na način, da zahteva ugotovitev ničnosti odločbe delodajalca, s katero mu je prenehalo delovno razmerje.

2.ni postopalo samovoljno in v korist toženke. Pri presoji pravočasnosti tožbe je pravilno izhajalo iz določb ZDR in ZTPDR, le dodatno je pojasnilo, da podobno določa tudi sedaj veljavni zakon.

10.Pritožbene navedbe, da je rok za vložitev tožbe pričel teči šele, ko je tožnica prejela sklep o neizbiri z dne 1. 4. 1994, so neutemeljene. Tožnica se je na razpis toženke z dne 21. 2. 1994 prijavila 21. 3. 1994, kar pomeni, da je že takrat vedela, da išče nove delavce. Ničnost prenehanja delovnega razmerja uveljavlja tudi zato, ker naj bi toženka v času, ko ji je prenehalo delovno razmerje, še vedno imela potrebo po njenem delu. Da je toženka iskala nove delavce, je tožnica vedela že ob prijavi na razpis leta 1994. Kar se pa tiče navedb o ničnosti prenehanja delovnega razmerja zaradi zatrjevanega izostanka tožničinega soglasja k prenehanju, je tudi to tožnica zagotovo vedela že ob vročitvi odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Prekluzivni rok za pritožbo glede prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu (drugi odstavek 80. člena ZTPDR) in nato za tožbo (prvi odstavek 83. člena ZTPDR in 105. člen ZDR) ni vezan na trenutek, ko je delavec ugotovil, da bi bilo prenehanje lahko nezakonito ali nično. Rok prične teči, ko je delavec seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja.

11.Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je zahtevala plačilo denarne odškodnine, to je reparacije iz naslova neizplačanih plač in regresa za letni dopust od 26. 2. 1994 dalje, in sicer tako s primarnim kot podrednim zahtevkom. Ker je tožnica ves čas zahtevala plačilo premoženjske škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (v isti višini), gre le za en zahtevek in ne za primarni ter podredni zahtevek. Zahtevek iz tega naslova je bil pravilno zavrnjen, saj ni bilo pravne podlage, da bi se toženki naložilo plačilo plač ter ostalih dohodkov iz delovnega razmerja od 26. 2. 1994, saj tožnica od tedaj dalje ni bila več zaposlena pri toženki. Do reparacije bi bila tožnica upravičena le, če bi ji bilo priznano delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je sicer spregledalo, da je tožnica po pozivu specificirala zahtevek po višini, vendar slednje ne vpliva na pravilnost odločitve.

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o napačnem povzetku zahtevkov. Iz pritožbe smiselno izhaja, da naj bi prišlo do napake pri zahtevku za plačilo odškodnine v višini 400.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je po primarnem zahtevku zahtevala to plačilo zaradi kršitve izjave z dne 12. 8. 1993, po podrednem pa zaradi neizpolnitve pogodbe o zaposlitvi. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da gre pri odškodnini za nepremoženjsko škodo v skupni višini 400.000,00 EUR za primarni in podredni zahtevek in je oba zahtevka zavrnilo. V izrek sodbe ne sodijo dostavki, na kateri pravni podlagi tožeča stranka kaj zahteva, zato je neutemeljen očitek o napačnem povzemanju zahtevka.

13.Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker naj bi kršila zavezo z dne 12. 8. 1994, da bo tožnico pozvala na delo, če bo preklicana odločba o uvrstitvi med trajno presežne delavce, in ker naj bi kršila pogodbo o zaposlitvi, ki zaradi ničnosti prenehanja delovnega razmerja še vedno velja. Tožnica tako od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi in njene uvrstitve med presežne delavce ter s tem povezanim prenehanjem delovnega razmerja. Terjatve zaradi kršitve pogodbene obveznosti iz naslova delovnega razmerja zastarajo v roku 5 let (tretji odstavek 376. člena v povezavi s 371. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se uporablja v tem primeru glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika). Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka, ki se je zgodil v letu 1994, zato je njena terjatev ob vložitvi tožbe 4. 8. 2023 zastarala in je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR.

14.Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso glede zastaranja kondikcijskih zahtevkov v primeru ničnosti sklenjenih pogodb in odškodninskih zahtevkov oseb, ki so bile izbrisane iz registra prebivalstva. Tožnica zahteva odškodnino zaradi zatrjevane nezakonitosti (ničnosti) prenehanja delovnega razmerja in ne zaradi ničnosti sklenjene pogodbe ali zaradi izbrisa iz registra prebivalcev. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pogodba, ampak gre za enostranski akt delodajalca. Prav tako ne gre za trajajočo kršitev ali škodo, ki bi nastala iz naslova kaznivega dejanja. V tem primeru zato ne pride v poštev uporaba sodne prakse o manj strogem tolmačenju pravil o zastaranju, ki jo izpostavlja pritožba.

15.Pravilno pa tožnica izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh njenih zahtevkih. Z dopolnitvijo druge pripravljalne vloge z dne 22. 1. 2024 je namreč zahtevala, poleg plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR, tudi plačilo odškodnine zaradi zatrjevane diskriminacije pri izbiri za razpisano delovno mesto v višini 100.000,00 EUR na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1 oziroma petega odstavka 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka ni odločilo, zato se tožničina pritožba v delu, kjer izpostavlja, da sodišče ni odločilo o celotnem njenem zahtevku, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP).

16.Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine, je pravilna tudi odločitev, da mora v tem delu toženki povrniti stroške postopka. Stroškov sodišče prve stopnje še ni odmerilo po višini, ker je na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo le o tem, kdo mora povrniti stroške, sklep o višini pa bo izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

17.Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do ostalih navedb tožnice (glede postopka odpovedi delovnemu invalidu; narave in namena izjave z dne 12. 8. 1993 in odločbe z dne 12. 8. 1993 ter 14. 2. 1994; kdo je zahteval zapis zaveze o ponovni zaposlitvi; vročitvi sklepa z dne 1. 4. 1994; obstoju zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja; posledici neizdaje sklepa o dokončnosti prenehanja delovnega razmerja; poteku postopka P 4/99 pred Okrajnim sodiščem v Tolminu itd.), saj te navedbe glede na potek prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in zastaranje odškodninske terjatve, niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.Upoštevajoč vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Prim. VIII Ips 235/2006, VIII Ips 85/2012.

2Pravočasnost tožbe predstavlja procesno predpostavko, zato bi bilo pravilno, da bi sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo (274. člen ZPP).

3Prim. A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 171.

4Ker tožnica zahteva isto s primarnim in podrednim zahtevkom tudi pri nepremoženjski škodi, gre dejansko le za navidezni podredni zahtevek in se šteje, da je postavila zgolj en zahtevek.