Jedro

Domneva je, da je posest dobroverna. Kdaj je posest dobroverna določa 72. čl. ZTLR. Zgolj dejstvo, da sta tožnici vedeli, da je bil isti tožnik dela parcele, za katerega trdita, da sta ga priposestvovala, še vedno vpisan v zemljiško knjigo, še ne pomeni, da nista bili dobroverni.

Izrek

Pritožbama se u g o d i in se sodba in sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i t a in zadeva v r n e sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški tega postopka.

Obrazložitev

Tožnika sta s tožbo zahtevala, da sodišče ugotovi, da sta pridobila lastninsko pravico ne delu parcele št. ... k. o. B., katere lastnik sta po zemljiškoknjižnem stanju toženca. 1973. leta sta s pravnim prednikom tožene stranke sklenila dogovor, po katerem si je K. O. preko parcele last tožnic uredil dovozno pot do parcele št. ... k. o. B., v korist drugotožnice in očeta prvotožnice pa se je odpovedal parceli št. ... k. o. B. v njenem delu, ki meji na eni strani na parcelo št. ... in ... iste katastrske občine, na drugi strani pa na parcelo št. ... in na javno pot parcelo št. .... Tako sta zahtevali ugotovitev, da sta postali lastnici nepremičnin, zato sta toženi stranki dolžni izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino na podlagi katere se bosta tožnici lahko vpisali kot lastnici tega dela parcele. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek obeh tožnik, jima naložilo povrnitev stroškov toženih strank, prav tako pa ni ugodilo predlagani začasni odredbi. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ob uporabi določb čl. 28, 70 in 72 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) zaključilo, da ni šlo za dobroverno posest v smislu II. odst. 72. čl. ZTLR, saj je prva tožnica, ki je omenila dogovor o menjavi sporne nepremičnine za del služeče parcele vedela in morala vedeti in tudi sedaj ve, da sporna nepremičnina ni v njeni lasti oz. v solasti z drugotožnico. Zato po mnenju sodišča prve stopnje ni izpolnjen pogoj dobrovernosti ne glede na to, da bi morebiti bilo za verjeti pričam, ki govorijo tako kot tožeči stranki, oz. ne verjeti tožencem in njuni priči M. O. starejši. Glede na to pa je sodišče odločilo, da tudi ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

Tožnici sta se zoper sodbo in sklep pravočasno pritožili in uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožnice je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodišče sodbe ni obrazložilo, ni izvedlo dokazne ocene, vsebino listin in zapisnikov pa je v sodbo povzelo zgolj delno in še to napačno. Sodišče ni povzelo izpovedi prič I. P., M. S. in A. S. oz. je te izpovedi povzelo zgolj z navedbo, da so te priče izpovedale smiselno enako. Sodbe pa tudi v delu, ko sodišče ugotavlja, da tožeči stranki nista bili v dobri veri, ni mogoče preizkusiti. Niso podani razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je zgolj navedlo, da posest tožnic na sporni nepremičnini ni dobroverna, ker naj bi prva tožnica, ki je omenjala dogovor o menjavi sporne nepremičnine za del služeče parcele zagotovo vedela in morala vedeti ter tudi sedaj ve, da sporna nepremičnina ni v lasti oz. solasti druge tožnice, na podlagi katerih dejstev in dokazov pa je neobstoj dobrovernosti ugotovilo, pa sodišče ni pojasnilo. Takšna ugotovitev tudi ni logična, saj prva tožnica ni mogla vedeti, da nepremičnina ni v njeni lasti, saj je s pravnim prednikom, očetom prvotoženca sklenila dogovor o zamenjavi nepremičnin, ki je pravni naslov prenosa lastnine na nepremičninah, le formalizirala ga nikoli nista. Ker sodišče sodbe glede odločilnih dejstev ni obrazložilo, je prekršena tudi njena pravica do pritožbe, saj mora biti sodba vsebinsko takšna, da stranki ni potrebno ugibati na podlagi česa je sodišče presodilo tako kakor je. Glede na vse to predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita in vrne zadeva v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da sta priposestvovala del parcele št. 54 k. o. Brezen. To parcelo sta v skladu z ustnim dogovorom, ki je bil sklenjen s pravnim prednikom tožencev, koristila vse od 1973. leta dalje. Tudi po smrti pravnega prednika prvotoženca 1985. leta sta oba toženca spoštovala ustni dogovor vse do leta 2000. Ves čas od sklenitve dogovora, torej od 1973. leta, sta ta del parcele, ki leži pred vhodom v njuno stanovanjsko hišo, v dobri veri koristila, saj sta na tem delu imele urejeno zelenico. Del ni bil nikoli odmerjen, je pa v naravi točno določen. Zato zatrjujeta, da sta na tem delu pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem.

Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z priposestvovanjem je v času vložitve tožbe in v času, ko naj bi se stekli pogoji za priposestvovanje, urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). 28. čl. določa, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobila lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10-ih let. IV. odst. tega člena pa določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20-ih let. Te določbe ZTLR so pravni okvir, v okviru katerega mora sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko stanje. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali sta bili tožnici dobroverna posestnika in ali sta kot dobroverna posestnika koristila nepremičnino več kot 20 let. Kdaj je posest dobroverna je določeno v 72. čl. ZTLR, ki določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Domneva se, da je posest dobroverna.

Tožnici sta navajali in tudi izpovedali, da sta pridobili lastninsko pravico na podlagi menjave s prednikov tožencev, da sta (oz. njun prednik) ta del parcele kot lastnici koristili ves čas od sklenjene ustne menjalne pogodbe kot svojega, s tem pa zatrjevali dobrovernost. O teh okoliščinah se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni izjasnilo. Zgolj dejstvo, da sta tožnici vedeli, da je bil kot lastnik še vedno vpisan toženec oz. pravni prednik obeh tožencev, še samo po sebi ne pomeni, da nista bili dobroverni. Pravna praksa je pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika, torej v času veljavnosti pravil Občega državljanskega zakonika in ZTLR ter Zakona o obligacijskih razmerjih, priznavala v izjemnih primerih tudi pridobitev lastninske pravice na nepremičnini brez vpisa v zemljiško knjigo po teoriji realizacije pogodbe. To pa v konkretnem primeru pomeni, da sta lahko tožnici pridobili lastninsko pravico oz. bili prepričani, da je stvar njuna in da je njun pravni prednik kot tudi sami ta del parcele vsa ta leta koristil kot lastnik. V tem primeru bi bili tožnici dobroverni in bi lahko pridobili na podlagi priposestvovanja lastninsko pravico v skladu z določbo 28. čl. ZTLR. Kot je že bilo navedeno, se dobrovernosti domneva. Glede na določbo ZTLR, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova je treba v takšnih primerih dognati opravičljivost zmote. Ali sta bili tožnici v zmoti oz. nepošteni in sta to zemljišče uporabljali kot tuje zemljišče, bo sodišče moralo ugotavljati in tudi v razlogih sodbe natančno obrazložiti, zakaj meni, da dobrovernost ni izkazana, oz. da sta bili v dobri veri, v kolikor bo odločitev drugačna. Dobrovernost posesti se predpostavlja, dokler ni nasprotnega dokaza o obstoju dejstev, za katera je posestnik vedel in se njegovo prepričanje, da je stvar njegova, omaja. Le eno od teh dejstev predpostavlja ugotovitev, da je tožnik ves čas vedel, da je zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine tožena stranka, ni pa edino in odločilno. To pa pomeni, da je dokazno breme o nedobrovernosti na strani tožene stranke. Ker se dobroverna posest domneva, je dokazno breme, da ta domneva ni resnična, na tožencema, ki morata sodišče prepričati, da pravni prednik tožeče stranke oz. tožeči stranki nista izvajali posesti na sporni parceli na podlagi ustne pogodbe. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da je posest tožnic temeljila na veljavnem pravnem naslovu, tudi na sklenjeni ustni menjalni pogodbi, je bila tudi zakonita, kar pa ob tem, če je posest trajala več kot 20 let niti ni pomembno. Pomembna je le dobroverna posest, ki jo mora izpodbiti tožena stranka. V tej smeri sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja in sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato imata pritožnici prav, ko sodišču očitata, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dolžnost sodišča je, da da svojo odločitev obrazloži - ne le z pravnimi standardi, ampak da tudi pove, katere so bile tiste okoliščine, ki so ga pripeljale do določene obrazložitve, saj le v takšnem primeru stranke vedo za miselni proces sodišča in le v takšnem primeru lahko uveljavijo svojo pravico do pritožbe.

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, zaradi tega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 354. čl. ZPP-A razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje, pri katerem naj sodišče upošteva zgornje napotke. Iz tega razloga pa je bilo potrebno razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno razveljaviti tudi v stroškovnem delu, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški tega postopka.