Jedro

Na uporabo tretjega odstavka 401. člena ZPP ne vpliva okoliščina, ali je vročena revizija dovoljena, pravočasna in popolna (dovoljena v širšem pomenu) in torej ali je predsednik senata sploh lahko odredil, da se revizija vroči javnemu tožilcu ali ne. Končna presoja o dovoljenosti revizije v širšem pomenu je namreč prepuščena vrhovnemu sodišču (tretji odstavek 400. člena in 392. člen ZPP), ne pa predsedniku senata sodišča prve stopnje. Krajši tridesetdnevni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti torej velja za javnega tožilca, ki mu je bila opravljena vročitev revizije po odredbi sodišča ne oziraje se na to ali je bila dovoljena v širšem pomenu ali ne. Ko javni tožilec prejme hkrati z revizijo tudi prepis sodbe, zoper katero je vložena revizija (drugi odstavek 390. člena ZPP) ima takrat možnost uradno se seznaniti z njo, kar je tudi preverljivo (na podlagi povratnice, ki se hrani v sodnem spisu).

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka prodati tožnici stanovanje v L. in v ta namen skleniti z njo kupoprodajno pogodbo.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v celoti.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo te sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Na vročeno revizijo je tožena stranka odgovorila, da ta na podlagi tretjega odstavka 382. člena ZPP ni dopustna, zaradi česar predlaga, naj jo sodišče zavrže. Proti sodbi višjega in proti sodbi temeljnega sodišča je vložilo Javno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija obe sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno pa izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 404. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP, ker sodišče ni uporabilo določbe 370. člena ZPP. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1. Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka skleniti z njo prodajno pogodbo določene vsebine za nepremičnino. Gre za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izročitev kakšne druge dajatve (tretji odstavek 382. člena ZPP). Revizija v takšni sporih pa je dovoljena, če vrednost spornega predmeta (VSP) presega v tem predpisu določen znesek, ki ga je navedel tožnik v tožbi kot VSP.

Tožeča stranka je vložila tožbo 14.1.1993 in navedla VSP 20.000,00 SIT. Z zakonom o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92 - ZVDK) se je mejna vrednost iz tretjega odstavka 382. člena ZPP, poprej določena v višini 8.000,00 SIT z določbo 1. člena zakona o spremembah ZPP (Uradni list SFRJ, št. 20/90), podeseterila (9. člen ZVDK) in tako znaša 80.000,00 SIT. Ker je tožeča stranka navedla kot VSP le znesek 20.000,00 SIT, je očitno, da si s tem ni zagotovila pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 186. člena ZPP).

Tožeča stranka je potemtakem vložila revizijo zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti. Takšna revizija je nedovoljena (drugi odstavek 298. člena ZPP) in zato jo je moralo sodišče zavreči (392. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvi odstavkom 154. člena ZPP).

2. Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna.

Zakon o pravdnem postopku določa, da lahko po prvem odstavku 401. člena javni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev, in sicer po 2. točki drugega odstavka 401. člena ZPP zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero ni bila vložena revizija, od dneva, ko je bila odločba vročena tisti stranki, kateri je bila vročena pozneje; po tretjem odstavku 401. člena zoper odločbo, zoper katero so stranke vložile revizijo, pa le v 30 dneh, od dneva, ko mu je bila vročena revizija tiste stranke, katere revizija mu je bila vročena prej (prvi odstavek 390. člena ZPP). Zakon torej skrajšuje rok javnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v primeru, ko kakšna izmed pravdnih strank vloži revizijo. S takšnimi določbami skuša zakon, kolikor je mogoče, izenačiti procesni položaj javnega tožilca s pravdnima strankama, ko mu daje v primerih, ko se uradno seznani s pravnomočnimi sodnimi odločbami, enak rok za vložitev zahteve, kakor stranki za revizijo. Tako se skuša pravna negotovost za stranko, kaj ji bo prinesla morebitna zahteva za varstvo zakonitosti, kar se da skrajšati. Navedbo prvega odstavka 390. člena ZPP v citiranem tretjem odstavku 401. člena ZPP je potrebno razumeti, da je procesnopravno pomembna vročitev revizije, ki jo odredi predsednik senata in od katere naprej teče rok in ko torej ne gre za vročitev, do katere je prišlo na pobudo pravdne stranke ali koga drugega.

Iz pravkar povedanega je tako mogoče sklepati, da na uporabo tretjega odstavka 401. člena ZPP ne vpliva okoliščina, ali je vročena revizija dovoljena, pravočasna in popolna (dovoljena v širšem pomenu) in torej ali je predsednik senata sploh lahko odredil, da se revizija vroči javnemu tožilcu ali ne. Končna presoja o dovoljenosti revizije v širšem pomenu je namreč prepuščena vrhovnemu sodišču (tretji odstavek 400. člena in 392. člen ZPP), ne pa predsedniku senata sodišča prve stopnje. Krajši tridesetdnevni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti torej velja za javnega tožilca, ki mu je bila opravljena vročitev revizije po odredbi sodišča ne oziraje se na to ali je bila dovoljena v širšem pomenu ali ne. Ko javni tožilec prejme hkrati z revizijo tudi prepis sodbe, zoper katero je vložena revizija (drugi odstavek 390. člena ZPP) ima takrat možnost uradno se seznaniti z njo, kar je tudi preverljivo (na podlagi povratnice, ki se hrani v sodnem spisu).

V obravnavanem primeru je bila revizija, za katero se je sicer izkazalo, da je nedovoljena, vročena javnemu tožilcu 28.6.1994 in tako bi lahko ta v 30 dneh po tem datumu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 401. člena ZPP), torej do 28.7.1994, vložil pa jo je 21.9.1994 (očitno meneč, da mu gre zaradi nedovoljenosti revizije rok iz 2. točke drugega odstavka 401. člena ZPP), kar pomeni da je prepozna (392. člen v zvezi z drgim odstavkom 408. člena ZPP).