Jedro

Občina komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki jo investitorji zgradijo sami, ne more odmeriti, so pa investitorji dolžni plačati komunalni prispevek za drugo komunalno opremo istega obračunskega območja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku kot investitorju za gradnjo večstanovanjskega objekta na zemljišču navedenih parcelnih številk odmerila komunalni prispevek v višini 177.802,91 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da bo investitor zgradil večstanovanjski objekt (35 stanovanjskih enot). Objekt se bo priključil na javni sistem kanalizacije in javni sistem vodovoda ter distribucijsko omrežje zemeljskega plina. Dostop in dovoz do objekta bo potekal preko obstoječe lokalne ceste. Odpadke na obravnavani lokaciji redno odvaža pristojna komunalna služba. Podlaga za odmero komunalnega prispevka je 79. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Odlok). Na podlagi Odloka predmetno zemljišče sodi v prvo območje. Komunalni prispevek je izračunan na podlagi 10., 11., 12. in 14. člena Odloka.

Pritožbeni organ je zavrnil pritožbo tožnika s pojasnilom, da je bila med strankama sklenjena pogodba o opremljanju in ureditvi dolgoročnih medsebojnih razmerij, ki se nanaša na predmetno gradnjo. V pogodbi stranki soglasno ugotavljata, da je območje, na katerem je predvidena gradnja, komunalno opremljeno, dodatno pa navajata, da na severu območja predvidene gradnje poteka vodovod alkaten Ø80, ki je priključen na vodovod salonit Ø60, ki poteka v lokalni cesti in ga je za potrebe gradnje novega objekta potrebno obnoviti oziroma zagotoviti večji Ø. V 4. členu pogodbe sta stranki določili, da bo tožnik zagotovil manjkajočo komunalno opremo – vodovod v dolžini 175 m, dukatila Ø100, s preureditvijo petih obstoječih priključkov in ureditvijo dveh hidrantov. Ostala oprema predstavlja hišne priključke. Poleg tega sta stranki v 6. členu pogodbe določili, da bo tožnik pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja poravnal celoten komunalni prispevek za uporabo obstoječe komunalne in cestne infrastrukture, tako primarne kot sekundarne, ki mu ga bo odmerila toženka na podlagi Odloka. Obveznost tožnika poravnati komunalni prispevek v celotnem obračunanem znesku izhaja že iz navedenega člena pogodbe. Preveril pa je še pravilnost izračuna komunalnega prispevka, in ugotovil, da je pravilen.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, in v tožbi navaja, da ni pravilno stališče drugostopenjskega organa, da se četrti odstavek 78. člena ZPNačrt uporablja le za primere, ko se stranke s pogodbo ne dogovorijo drugače. ZPNačrt v 78. členu določa, da mora investitor v primeru, da se zaveže sam zgraditi del komunalne opreme, plačati le še ustrezen del komunalnega prispevka. Toženka bi morala zato pri izračunu višine komunalnega prispevka, ki ga mora tožnik še plačati, upoštevati strošek, ki ga bo imela z izgradnjo manjkajoče komunalne opreme. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno obravnavanje in odločanje.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Občina je torej tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme pa lahko na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZPNačrt odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe.

ZPNačrt v 78. členu omogoča tudi dogovor med občino in investitorjem, da bo ta sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi. V tem primeru se glede na določbo četrtega odstavka istega člena šteje, da investitor v naravi plača komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme s tem, ko nosi stroške izgradnje komunalne opreme, ki jo je zgradil sam, je pa dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, če se obremeni že zgrajeno komunalno opremo, na katero priključi komunalno opremo, ki jo sam investira. Navedeno pomeni, da občina komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki jo investitorji zgradijo sami, ne more odmeriti, da pa so investitorji dolžni plačati komunalni prispevek za drugo komunalno opremo istega obračunskega območja. Obveznost plačila komunalnega prispevka je torej določena z zakonom, zato v zadevi niti ni odločujoče pogodbeno določilo, s katero se je tožnik zavezal plačati celoten komunalni prispevek za uporabo obstoječe komunalne in cestne infrastrukture, kot pravilno navaja tožnik.

V obravnavanem primeru ni sporno, da se stavbno zemljišče nahaja v 1. obračunskem območju, ki je komunalno opremljeno tako s primarno, kot s sekundarno komunalno opremo, saj tega tožnik ne prereka. Poleg tega sta to, da gre za v obravnavanem primeru za komunalno opremljeno zemljišče, ugotovili tudi stranki, kar je razvidno iz pogodbe (III. člen). Navedeno pomeni, da je v obravnavanem primeru občina svojo dolžnost zagotovitve komunalne opreme izpolnila in na navedenem obračunskem območju zagotovila tako primarno, kot tudi sekundarno komunalno opremo. Ker pa je bilo potrebno obstoječi vodovod zaradi potreb gradnje novih objektov delno obnoviti oz. zagotoviti večji Ø, se je tožnik s pogodbo zavezal, da bo zgradil 175m vodovoda z večjim Ø, preuredil pet priključkov in uredil dva hidranta, kar prav tako ni sporno. Sporno pa je, ali je potrebno ta njegova vlaganja upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka, kar je odvisno od odgovora na vprašanje, ali so bila ta tožnikova vlaganja upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka in bi takšnem primeru to pomenilo, da bi bil tožnik za isto komunalno opremo dvakrat obremenjen.

V zadevi ni sporno, da opreme, ki naj bi jo po pogodbi zgradil tožnik, v času, ko je začel veljati Odlok, iz katerega izhajajo stroški opremljanja in na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, še ni bilo. Tega tožnik ne prereka. Poleg tega pa je bila pogodba sklenjena 28. 12. 2010, torej po začetku veljavnosti Odloka. Zato tudi ni mogoče, da bi bili ti stroški upoštevani v obračunskih stroških. To pa pomeni, da med obračunskimi stroški, ki so bili podlaga za odmero komunalnega prispevka tožniku, ni stroškov investicije v komunalno opremo, ki se jo je tožnik zavezal zgraditi sam in zato tudi ni podlage za upoštevanje tožnikovih vlaganj pri odmeri komunalnega prispevka po četrtem odstavku 78. člena ZPNačrt kot zmotno meni tožnik. Povedano drugače: komunalni prispevek je bil odmerjen izključno za komunalno opremo, ki jo je zagotovila toženka na podlagi Odloka. Ker pa ob tem tožnik ne prereka, da spada njegovo zemljišče v obračunsko območje, ki je komunalno opremljeno s komunalno opremo, ki mu je bila zaračuna, je s tem podana podlaga za obračun že zgrajene komunalne opreme na podlagi Odloka po tretjem odstavku 79. člena ZPNačrt. Samemu obračunu pa tožnik ne oporeka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).