Jedro

Določbe predpisa, ki urejajo podlago za izdajo ali vsebino posamičnega akta ali za sklenitev pravnega posla, ne morejo šteti za predpis, ki ureja posamično razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo zoper toženkin predpis Odlok o koncesiji za opravljanje in izgradnjo posameznih delov pristanišča (pomol A in pomol B), ki je bil objavljen v Uradnem glasilu Občine Izola, št. 1/2010 z dne 7. 10. 2010 (v nadaljevnju: Odlok). Hkrati je zavrglo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe in odločilo, da tožnik trpi svoje stroške postopka. Tožbo je zavrglo zato, ker je ugotovilo, da Odlok ni akt, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1) in ga zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ker Odlok ne učinkuje neposredno, tožnik tudi ne izkazuje pravnega interesa za tožbo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ker je bila tožba zavržena, ni podana procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo skladno z 32. členom ZUS-1. Izrek o stroških je oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1. 2. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb sodnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev njegovih stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo, vsebinska obrazložitev sklepa je bistveno pomanjkljiva, materialno pravo pa je napačno uporabljeno tako pri presoji, ali Odlok ureja posamično razmerje, kot tudi pri presoji o tem, ali so podani razlogi za izdajo začasne odredbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz sodnih spisov in izpodbijanega Odloka je razvidno, da ima tožnik na podlagi pogodbenega razmerja s toženko, urejenega dne 4. 12. 1991 s Pogodbo o odplačnem prenosu pravice uporabe na zemljišču družbene lastnine za izgradnjo infrastrukturnih objektov in dopolnjenega z dne 31. 3. 1992 sprejetim Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o določitvi namembnosti luke v Občini Izola in prenosu luke v upravljanje (Uradne objave, št. 2/92) in z Aneksom št. 1 k pogodbi o plačnem prenosu (namenske) pravice uporabe na zemljišču družbene lastnine za izgradnjo infrastrukturnih objektov z dne 3. 6. 1993, pravico do upravljanja namenske luke za turistične namene in skladno z nekdanjim Zakonom o lukah upravljavsko upravičenje brez pravice do razpolaganja z dodeljeno obalo, pripadajočimi zemljišči in morjem (prvi odstavek 73. člena izpodbijanega Odloka).

5. Izpodbijani Odlok ureja upravljanje in izgradnjo posameznih delov pristanišča (pomol A in pomol B) ter izvajanje pristaniških javnih služb na podlagi koncesije. Posamezne določbe urejajo gradnjo in upravljanje marine, gospodarske javne službe, postopke pridobitve koncesije, financiranje in druga vprašanja v zvezi z koncesijskimi razmerji. V prehodnih določbah (73. in 74. člen) pa Odlok določa pravila o tem, kako bi bilo treba obstoječe pogodbeno razmerje med tožnikom in toženko nadomestiti s koncesijskima razmerjema za pomol A oziroma pomol B. 6. Tožnik je Odlok izpodbijal pred Ustavnim sodiščem, vendar je le-to s sklepom U-I-46/10-4 z dne 18. 3. 2010 njegovo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka zavrglo. Ocenilo je, da izpodbijani Odlok ne učinkuje neposredno, zato tožnik še ne izkazuje pravnega interesa za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb, v takšnih primerih pa se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Na to stališče ustavnega sodišča se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi sodišče prve stopnje, ko zaključuje, da gre pri izpodbijanem Odloku za splošni akt in ne za predpis, ki ureja posamično razmerje.

7. Vrhovno sodišče se s stališčem izpodbijanega sklepa strinja. Določbe od 1. do 72. člena Odloka so namreč tudi po njegovi presoji splošne narave, saj urejajo bodoča pravna razmerja, katerih subjekti z Odlokom niso določeni. Enako velja za prehodne določbe 74. člena Odloka. Za predpis, ki ureja posamično razmerje, pa po mnenju Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče šteti 73. člena Odloka, ki sicer določa, kakšna naj bo spremenjena vsebina pogodbenega razmerja med tožnikom in toženko, pri čemer to pogodbeno razmerje zožuje na pomol A, določa pa tudi pravno posledico, če uskladitve pogodbenega razmerja z določbami tega člena Odloka ne bo (sedmi odstavek 73. člena Odloka predvideva oddajo pomola A v koncesijo na podlagi javnega razpisa, če koncesijska pogodba s tožnikom po določbah prejšnjih odstavkov ne bo sklenjena v določenem roku). Vendar navedenega pogodbenega razmerja ne spreminja Odlok sam, ampak določbe 73. člena predstavljajo le podlago za izdajo akta o izbiri koncesionarja ter za sklenitev koncesijske pogodbe. Določbe predpisa, ki urejajo podlago za izdajo ali vsebino posamičnega akta ali za sklenitev pravnega posla, pa ne morejo šteti za predpis, ki ureja posamično razmerje.

8. Izpodbijani sklep o tem, zakaj prvostopenjsko sodišče meni, da so tudi določbe 73. člena Odloka določbe splošne narave oziroma da nimajo neposrednih učinkov, sicer nima razlogov in je pritožbeni ugovor, da je ugotovitev dejanskega stanja in obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva, v tem delu utemeljen. Vendar ta pomanjkljivost po presoji Vrhovnega sodišča na odločitev ne more vplivati, saj po zgoraj navedenem vsebina Odloka ne daje podlage za ugotovitev, da gre pri Odloku kot celoti ali pri njegovem posameznem delu za predpis, ki ureja posamično razmerje, torej za predpis iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Odločitev o zavrženju tožbe je torej pravilna in zakonita.

9. Ker je izdaja začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 vezana na tožbo, ta pa ni dopustna in je ni mogoče obravnavati, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je hkrati s tožbo zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.