Jedro

Sodbi temeljita na dveh ugotovitvah, to je da tožnica ni bila poslovno sposobna in da ni bila zadosti informirana. S tem so izkazani razlogi za neveljavnost pogodbe iz obeh razlogov: zaradi pomanjkanja poslovne sposobnosti kot posledice bolezenskih duševnih sprememb pri tožnici (prvi odst. 56.čl. ZOR), ki jo je ugotovil dr. P., in zaradi nezadostne informiranosti, zaradi česar tožnica ob upoštevanju duševnega stanja, ki ga je ugotovil dr. F., ni mogla dovolj popolno razumeti vsebine in pomena odločitve o sklenitvi izročilne pogodbe. Razlika med obema mnenjema se glede na take ugotovitve izkaže kot nepomembna, ker obe mnenji, vsako po drugi poti, pripeljeta do enake odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev izročilne pogodbe z dne 10.9.1990 in naložilo toženki, da izda zemljiškoknjižno listino, s katero bo mogoče pri izročenih nepremičninah spet vknjižiti lastninsko pravico na tožnico. Zavrnilo pa je podrejeni zahtevek na razvezo te izročilne pogodbe. Toženki je naložilo 249.400,00 Sit pravdnih stroškov. Na podlagi izvedeniških mnenj dr. P. in dr. F. je ugotovilo, da je pri tožnici prišlo zaradi staranja do številnih duševnih sprememb. Za tožnico je značilna izredna sugestibilnost. Tožnica ni bila dovolj jasno informirana o vsebini sporne izročilne pogodbe. Verjela je, da bodo v pogodbi upoštevane pravice, ki so bile zanjo določene v osnutku pogodbe s T.K. Zaradi svojih duševnih težav razlik med obema pogodbama ni mogla dojeti. Pri zapisu pogodbe ni sodelovala. Pogodba ni odraz njene prave volje. Tožnica v konkretnem primeru ni bila sposobna razumeti pomena pravnega posla, ki ga je sklepala in ni imela poslovne sposobnosti, kot jo opredeljuje 56. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je bila pogodba overovljena pred sodnico in da sta jo stranki nato eno leto izpolnjevali. Tožnica si je nato premislila pod vplivom sorodnikov. Opozarja na razlike v izvedeniških mnenjih obeh izvedencev, ni pa bil zaslišan še tretji izvedenec, ki bi odpravil neskladja. Sklicuje se na izvedeniško mnenje dr. F., ki je ugotovil, da je bila tožnica poslovno sposobna. Navaja še, da je tožnica razgledana oseba in da je bila o vsebini pogodbe dobro informirana.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zaklona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedeniških mnenj obeh izvedencev ugotovili, da so pri tožnici nastopile številne duševne spremembe kot posledica staranja. Glede teh sprememb se izvedeniški mnenji dr. P. in dr. F. ne razlikujeta. Izvedenca pa nista enotna glede tožničine poslovne sposobnosti. Dr. P. je ugotovil, da tožnica v času sklepanja sporne pogodbe ni bila poslovno sposobna, med tem ko je dr. F. sicer poslovno sposobnost potrdil, je pa opozoril, da je bilo tožničino duševno stanje vendarle tako, da bi za oblikovanje in izjavo poslovne odločitve potrebovala posebno podrobno in temeljito informacijo. Po izrečni ugotovitvi obeh sodb pa prav tega ni bilo. Sodbi temeljita na dveh ugotovitvah, to je da tožnica ni bila poslovno sposobna in da ni bila zadosti informirana. S tem so izkazani razlogi za neveljavnost pogodbe iz obeh razlogov: zaradi pomanjkanja poslovne sposobnosti kot posledice bolezenskih duševnih sprememb pri tožnici (prvi odst. 56.čl. ZOR), ki jo je ugotovil dr. P., in zaradi nezadostne informiranosti, zaradi česar tožnica ob upoštevanju duševnega stanja, ki ga je ugotovil dr. F., ni mogla dovolj popolno razumeti vsebine in pomena odločitve o sklenitvi izročilne pogodbe. Razlika med obema mnenjema se glede na take ugotovitve izkaže kot nepomembna, ker obe mnenji, vsako po drugi poti, pripeljeta do enake odločitve.

Vse ostalo, kar navaja tožena stranka v reviziji in s čimer dokazuje tožničino izredno razgledanost, dobro informiranost in aktivnost pri določanju pogojev izročitve, se nanaša na dejansko stanje in ne more biti predmet revizijske presoje (3. odst. 385.čl. ZPP). Trditev o enoletnem izpolnjevanju pogodbe je v nasprotju s skladnimi navedbami strank, da do preselitve toženke k tožnici še ni prišlo. Glede na ugotovitve o tožničinem duševnem stanju tudi sklicevanje na overovitev pogodbe po sodnici ne more imeti odločilnega pomena. V zvezi s tem je treba opozoriti, da odločitev v tej zadevi temelji na ugotovitvi o tožničini poslovni nesposobnosti za sklenitev prav obravnavane pogodbe, ne pa ugotovitev o njeni poslovni nespobnosti na sploh. Opozorilo sodnika pri overovitvi je namenjeno strankam z neokrnjeno poslovno sposobnostjo. Zahteva po posebno natančni informiranosti, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. F., zgolj s takim opozorilom ni bila izpolnjena.

Toženka je v dveh prošnjah za pospešitev postopka z dne 1.2.1995 in 13.3.1995 navajala tudi razloge, ki se nanašajo na vsebino odločitve. Teh navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker so bile dane po izteku roka za vložitev revizije.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene tranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).